Jedro

Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku. Za nazaj je tožnici priznalo delovno razmerje pri tožencu le za čas brezposelnosti, tj. od 6. 5. do 30. 6. 2020. Kot je obrazložilo, je bila od 1. 7. 2020 dalje samostojna podjetnica, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo k tožencu. Ugoditev tožbenemu zahtevku za poziv tožnice nazaj na delo pomeni ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku, zato je nasprotna pritožbena navedba zmotna. Takšna odločitev tudi ne predstavlja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni pritožba, saj niti iz izreka niti iz razlogov prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo 118. člen ZDR-1. Utemeljena je pritožbena navedba, da tožnici nadomestilo za neizkoriščen letni dopust pripada za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020, za katerega ji je bilo priznano delovno razmerje pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo za ta čas zavrnilo z napačnim razlogovanjem, da ji je za ta čas priznalo že nadomestilo plače. Iz judikata VIII Ips 24/2021 izhaja stališče, da ima delavec za obdobje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je s sodno odločbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja, pravico do letnega dopusta oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust; če ne bi bilo nezakonite odpovedi, bi v obdobju po tej odpovedi lahko delal in izvrševal svojo pravico do letnega dopusta, zato je treba to obdobje izenačiti z obdobjem dejanskega dela. Ker je tožnici po podani izpodbijani odpovedi delovno razmerje pri tožencu prenehalo, zaradi tega ni mogla izkoristiti letnega dopusta za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 in ji pripada denarno nadomestilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 4. alineji V. točke in v VI. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (I. točka izreka), da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in je trajalo od 6. 5. 2020 do 30. 6. 2020 (II. točka izreka). Naložilo mu je, da jo je dolžan pozvati nazaj na delo, za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 pa ji priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ, obračunati vsakomesečni znesek bruto plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z obrestmi (III. točka izreka). Za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 ji mora plačati regres za letni dopust v višini 65,234 EUR z obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila (IV. točka izreka). V V. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek glede trajanja delovnega razmerja od 1. 7. 2020 do vrnitve na delo, za ta čas priznanje delovne dobe z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ, obračun vsakomesečnega zneska bruto plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ter po odvodu dajatev izplačilo neto zneska z obrestmi (1. alineja); plačilo regresa za letni dopust za čas od 1. 7. do 31. 12. 2020 z obrestmi in plačilo obresti od prisojenega regresa za 1. 7. 2020 (2. alineja); plačilo regresa za letni dopust za leto 2021 z obrestmi (3. alineja); obračun 2.473,95 EUR bruto za 15 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020, odvod dajatev in izplačilo neto zneska z obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila (4. alineja). Tožencu je naložilo, da tožnici plača 2.393,69 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka). S sklepom je iz zadeve izločilo tožbeni zahtevek za plačilo 800,00 EUR materialne škode (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe z dne 9. 7. 2021 (II. točka izreka) in ustavilo postopek za plačilo sorazmernega dela nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 (III. točka izreka).

2. Zoper II. do VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Očita nasprotje v razlogih sodbe, ker ji je sodišče kljub obrazložitvi, da je reintegracijskemu tožbenemu zahtevku ugodilo, priznalo delovno razmerje le od 6. 5. 2020 do 30. 6. 2020. Izdalo je sodbo presenečenja, saj je na narokih sporočalo, da ji bo priznalo reintegracijo. Kršilo je 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker ji kljub temu, da je uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ni prisodilo denarnega povračila. Ni pravilno stališče, da je tožničin status samostojne podjetnice ovira za priznanje delovnega razmerja, saj je v primeru sodne ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi mogoča sprememba zavarovalne podlage za nazaj. Tožnica je le poskrbela za svoj socialni položaj oziroma si uredila zavarovalno podlago, kar ji ne more iti v škodo. Kot samostojna podjetnica ni opravljala dejavnosti in je prejela le temeljni dohodek na podlagi interventnih predpisov. Ker bi ji moralo biti priznano delovno razmerje, je nepravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki ga zaradi nezakonite odpovedi ni mogla izkoristiti. Priglaša stroške postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za vložitev pritožbe zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe tožnica nima pravnega interesa, saj je v njih tožbenim zahtevkom ugodeno. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preostali izpodbijani del sodbe (V. in VI. točka izreka) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločitev v prvih treh alinejah V. točke izreka prvostopenjske sodbe je materialnopravno pravilna, medtem ko je bilo o plačilu nadomestila za neizrabljeni letni dopust v četrti alineji V. točke izreka materialno pravo zmotno uporabljeno.

6. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugodilo reintegracijskemu tožbenemu zahtevku. Za nazaj je tožnici priznalo delovno razmerje pri tožencu le za čas brezposelnosti, tj. od 6. 5. do 30. 6. 2020. Kot je obrazložilo, je bila od 1. 7. 2020 dalje samostojna podjetnica, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo k tožencu.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugoditev tožbenemu zahtevku za poziv tožnice nazaj na delo pomeni ugoditev reintegracijskemu tožbenemu zahtevku, zato je nasprotna pritožbena navedba zmotna, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, češ da je na narokih sporočalo, da bo reintegracijo priznalo, nato pa naj bi odločilo drugače. Takšna odločitev tudi ne predstavlja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno meni pritožba, saj niti iz izreka niti iz razlogov prvostopenjske sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo 118. člen ZDR-1. Tega stališča ne spremeni pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 21/2019, v katerem je bil za razliko od obravnavanega spora institut sodne razveze dejansko uporabljen. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker tožnici ni prisodilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. 8. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj to, da je sodišče prve stopnje kljub reintegraciji priznalo tožnici za nazaj delovno razmerje pri tožencu le od 6. 5. do 30. 6. 2020, ne pomeni nasprotja v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč priznanje delovnega razmerja le za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 utemeljilo z dejstvom, da je bila tožnica od 1. 7. 2020 dalje samostojna podjetnica, kar izključuje hkratno priznanje delovnega razmerja pri tožencu. Pritožbeno sodišče s tem stališčem soglaša. 9. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da tožnici za čas, ko je samozaposlena, ne prizna hkrati delovnega razmerja pri tožencu, podkrepilo s sklicevanjem na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 32/2020. Pritožba zmotno navaja, da judikat za ta spor ni uporabljiv, ker naj bi obravnaval drugačno vprašanje, tj. ali se lahko delavki za čas po nezakoniti odpovedi, ko je opravljala odvetniški poklic, prizna obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu (državna služba), ki ji je podal nezakonito odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da delovnopravni status tožnice v zadevi VIII Ips 32/2020 ni bil vezan le na opravljanje odvetništva, temveč je imela v določenem obdobju po nezakoniti odpovedi enak status kot tožnica v tem sporu, torej je bila samozaposlena. Stališča iz citiranega judikata so zato smiselno uporabljiva tudi za ta spor.

10. S sklicevanjem na možnost spremembe zavarovalne podlage za nazaj se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi tožnici tudi za čas, ko ima status samostojne podjetnice, moralo biti priznano delovno razmerje pri tožencu. Kot je pojasnjeno v zadevi VIII Ips 32/2020, splošna podlaga za spremembo zavarovalne podlage v primerih, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja (5. točka 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja - ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 in nadaljnji), ne pomeni zadostne podlage za to, da se delavcem, ki jim je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, v delovnem sporu prizna delovno razmerje tudi v času, ko so bili sicer že zavarovani na drugih podlagah (med drugim tudi v obliki samozaposlitve). Vrhovno sodišče RS je zavzelo naslednje načelno stališče: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.

11. Pritožba se v dokazovanju svojega stališča, da samozaposlitev tožnice ni ovira za hkratni obstoj delovnega razmerja pri tožencu, neuspešno sklicuje na judikat VIII Ips 2/2020. V tej zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS poudarilo, da zaradi vezanosti na revizijska vprašanja, kakršna je predhodno dopustilo, ne more poseči v odločitev nižjega sodišča o obstoju delovnega razmerja v obdobju samozaposlitve, temveč mora upoštevati, da je bilo v tem sporu pravnomočno odločeno, da je bil tudi v tem obdobju delavec pri delodajalcu, ki mu je podal nezakonito odpoved, v delovnem razmerju. Kljub temu pa je opozorilo na vprašljivost pravilnosti takšne odločitve in obrazložilo, da bi bilo logično, da bi nižje sodišče ob enakih izhodiščih, kot jih je zavzelo za čas zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu (tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu je zavrnilo), odločilo tudi glede časa, ko je bil delavec zaposlen kot samostojni podjetnik.

12. Prav tako neuspešno je pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 673/2017, saj ta obravnava povsem drugačen pravni položaj, in sicer spor za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v primeru, ko je posameznik pri delodajalcu opravljal delo na drugih podlagah (npr. pogodbi civilnega prava). Kot je pojasnjeno v judikatu VIII Ips 32/2020, se takšnemu delavcu, kljub zavarovanju na neki drugi podlagi, lahko prizna delovno razmerje, seveda pa le za čas, ko je za delodajalca, od katerega zahteva obstoj delovnega razmerja, opravljal delo. V obdobju dejanskega opravljanja dela pri delodajalcu, ki ima elemente delovnega razmerja, je namreč formalno drugače urejeno razmerje (npr. po pogodbi civilnega prava, ob že obstoječem statusu samozaposlenega, ki delo opravlja) le navidezno razmerje.

13. Pritožba se sklicuje tudi na judikat Pdp 366/2020, vendar se v njem zavzeto stališče o tem, da ni ovire za priznanje delovnega razmerja za obdobje, ko je bil delavec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavljen kot brezposelna oseba na Zavodu RS za zaposlovanje, v ničemer ne navezuje na bistvo obravnavanega spora.

14. Sklicevanje pritožbe na judikat Pdp 1068/2018 prav tako ne vpliva na drugačno presojo v tem sporu. V judikatu je zavzeto stališče, da "celo v primeru, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delavka trenutno zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas in za nedoločen čas, to ni okoliščina, ki bi sama po sebi nalagala zavrnitev zahtevka za njeno reintegracijo k toženi stranki." V tem sporu je bilo to stališče spoštovano, saj je bila tožnica reintegrirana nazaj k tožencu ne glede na to, da ima registriran s. p. 15. Pritožba navaja, da je tožnica registrirala status samostojne podjetnice zato, ker je hotela poskrbeti za socialni položaj oziroma si urediti zavarovalno podlago, saj je bila po podani odpovedi brez pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in v slabem zdravstvenem stanju.1 S tem se pritožba neutemeljeno zavzema za priznanje hkratnega delovnega razmerja pri tožencu in se tudi neuspešno sklicuje na judikat Pdp 440/2016, ki je bil sprejet še pred citiranim judikatom VIII Ips 32/2020. Z registracijo s. p. si je tožnica prostovoljno vzpostavila tek delovne dobe, zato ji te oziroma delovnega razmerja ni utemeljeno hkrati priznati tudi pri tožencu. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da dejavnosti dejansko ne opravlja in da tekom tega spora kot s. p. ni imela prihodkov. Kljub temu očitno ohranja registracijo s. p. v veljavi in ima na tej podlagi priznano delovno dobo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožnica sicer prejela izplačilo temeljnega dohodka po interventni zakonodaji za obdobje od oktobra 2020 do marca 2021, pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic covid-19 (ZZUOOP, Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji) za izplačilo izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka upravičenec predložiti izjavo, da zaradi posledic epidemije covid-19 ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu. Tožničino uveljavljanje tega dohodka kaže po presoji pritožbenega sodišča kvečjemu na to, da s. p. nima registriranega zgolj formalnopravno, tj. zaradi ureditve zavarovalne podlage, temveč iz naslova s. p. tudi črpa pravice, ki jih zakonodaja navezuje na ta status in ki ji kot delavki v delovnem razmerju ne bi pripadale.

16. Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje tožnici za čas od 1. 7. 2020 do vrnitve nazaj na delo k tožencu materialnopravno utemeljeno ni priznalo trajanja delovnega razmerja pri tožencu in s tem povezanih pravic. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo 1., 2. in 3. alinejo V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

17. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za čas od 6. 5. 2020 do 31. 12. 2020. Ker tožnici pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri tožencu od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi ji za ta čas nadomestilo za neizkoriščen letni dopust moralo biti priznano. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da ji pripada za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020, za katerega ji je bilo priznano delovno razmerje pri tožencu. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo za ta čas zavrnilo z napačnim razlogovanjem, da ji je za ta čas priznalo že nadomestilo plače. Iz judikata VIII Ips 24/2021 namreč izhaja stališče, da ima delavec za obdobje po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero je s sodno odločbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja, pravico do letnega dopusta oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust; če ne bi bilo nezakonite odpovedi, bi v obdobju po tej odpovedi lahko delal in izvrševal svojo pravico do letnega dopusta, zato je treba to obdobje izenačiti z obdobjem dejanskega dela. Ker je tožnici po podani izpodbijani odpovedi delovno razmerje pri tožencu prenehalo,2 zaradi tega ni mogla izkoristiti letnega dopusta za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 in ji pripada denarno nadomestilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, 4. alinejo V. točke ter posledično tudi VI. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, do kolikšne višine nadomestila je tožnica upravičena za čas od 6. 5. do 30. 6. 2020 in je o tem treba ugotoviti še vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V izpovedi je pojasnila, da je s. p. registrirala zato, da ima plačane prispevke, da ji teče delovna doba, sicer pa zaposlitve ne išče, ker je vsa njena energija fokusirana na to, da se konča ta spor. 2 Prim. VIII Ips 135/2017.