Jedro

Ker je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da je delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi zaradi organizacijskih sprememb v poslovnem procesu družbe postalo nepotrebno, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov, ki jo je izdala tožena stranka dne 27. 8. 2003 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici po poteku odpovednega roka zagotoviti vse pravice iz dela in po delu, jo pozvati nazaj na delo ter ji omogočiti opravljanje dela strokovnega referenta, ji za obdobje, ko ni delala, vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter ji za isto obdobje obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo morala prejemati na delovnem mestu strokovnega referenta, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, ji za isto obdobje obračunati in odvesti ustrezne prispevke ter davščine in priznati vse ostale pravice iz dela in po delu, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 318.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Ugotovilo je, da v tožničinem primeru niso bili izkazani resni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se je v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da ima sodba številne pomanjkljivosti in nejasnosti v odločilnih dejstvih, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. V spornem primeru ni nikakršne povezave med začasnim čakanjem na delo ter odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri njej se je ves čas spreminjal poslovni proces, saj se je morala neprestano prilagajati razmeram na trgu. V tej posledici je racionalizirala stroške. Presoja o utemeljenosti izvedenih sprememb poslovanja družbe ne more biti pridržana sodišču, temveč le njeni upravi, kar je v skladu s svobodno gospodarsko pobudo. Na tožničino delovno mesto ni zaposlila drugega delavca. Opravila na tem delovnem mestu je ves čas izvajala X. V postopku je dokazala, kakšna opravila so bila potrebna za dela in naloge strokovnega referenta. Direktorica je pojasnila razloge odpovedi tožničine pogodbe in dejstvo, da glede tožnice ni bilo možnosti, da se jo ustrezno prekvalificira oz. zaposli pod spremenjenimi pogoji. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Gre za pavšalne navedbe tožene stranke, da ji je prenehalo delo zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Pri toženi stranki se razmere od suspenza dalje niso v ničemer spremenile. Ves čas je delovne zadolžitve izvajala X, ki jo je nadomestila v času odsotnosti. Tožena stranka je imela sistemizirano le eno delovno mesto strokovnega referenta, ki pa ga je dejansko zasedala z dvema delavkama, to je z njo in X. Tožena stranka ni nikoli povečala števila izvajalcev na navedenem delovnem mestu. Tudi ji nikoli ni ponudila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Tako v sporu ni dokazala resnih in utemeljenih razlogov odpovedi pogodbe, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo kot z izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo zmotno materialnopravno odločitev o nezakonitosti odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je določena v drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), po katerem lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Če bo delodajalec ocenil, da je delo delavca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, postalo nepotrebno zaradi operativnih razlogov na njegovi strani, mu bo v skladu z določbo 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Takšni razlogi se morajo delavcu dokazati, saj je po določbi prvega odstavka 82. člena ZDR o tem dokazno breme na delodajalcu, razen če gre za majhnega delodajalca, oziroma če se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ki traja manj kot šest mesecev (četrti odstavek 88. člena ZDR). Poleg tega bo moral delodajalec v primeru takšne odpovedi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja (tretji odstavek 88. člena ZDR). Vendar pa lahko delodajalec na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če je ugotovljen poslovni razlog resen in tako utemeljen, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka dne 27. 8. 2003 redno odpovedala tožnici pogodbo iz poslovnega razloga, ker je ocenila, da je postalo njeno delo na delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Tožena stranka je tožnico o nameravani odpovedi pogodbe pisno seznanila z obvestilom z dne 22. 8. 2003 še pred iztekom časa začasnega čakanja na delo. V sami pisni odpovedi je obrazložila razloge trajnega pomanjkanja dela na delovnem mestu "strokovnega referenta", do katerega je prišlo v posledici ekonomskih in organizacijskih sprememb delovnega procesa v družbi. Poleg tega je obrazložila neizkazane možnosti, da bi tožnico lahko zaposlila pod spremenjenimi pogoji na drugem delovnem mestu. Takšna dejstva je v dokaznem postopku potrdila tudi direktorica tožene stranke, ki je izpovedala, da je v času tožničinega suspenza in začasnega čakanja na delo opravljala dela in naloge strokovnega referenta sodelavka X. Poleg tega so se določene delovne zadolžitve iz tega delokroga porazdelile med druge izvajalce, delno pa prenesle tudi na upravo. Tožena stranka se je morala zaradi neprestanega prilagajanja tržnim razmeram ustrezno poslovno in kadrovsko reorganizirati. V tej posledici je koncem leta 2003 sprejela spremembe v sistemizaciji delovnih mest. Nadalje je tudi tožnica izpovedala (listovna št. 53), da je prišlo po zamenjavi uprave do sprememb metod dela na kadrovskem področju, v katerega je spadalo njeno delovno mesto. X je opravljala zadolžitve na delovnem mestu strokovnega referenta, vendar po tožničini izpovedbi ne v celoti dela, ki jih je izvajala pred suspenzom, saj so bile določene naloge prenešene na druge delavce.

Vrhovno sodišče RS je v revizijskem sklepu navedlo, da ZDR ne pozna instituta začasnega čakanja na delo. V spornem obdobju je pravno pomembno zgolj stanje potreb po tožničinem delu v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi avgusta 2003, zaradi česar je odločilen nastanek poslovnega razloga in vedenje tožene stranke o tem, od kdaj ni bilo več potreb po delu tožnice na delovnem mestu strokovnega referenta. Stranki sta glede tega delovnega mesta dne 1. 4. 2003 sklenili pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, da je bila na tem delovnem mestu že od prej razporejena sodelavka X. Tožnica po pogodbi o zaposlitvi dela strokovnega referenta nikoli ni nastopila oziroma dejansko opravljala. Zato se pojavlja dilema oziroma je nerazčiščeno, kdaj in na kakšne način je prišlo do nepotrebnosti njenega dela. Povsem logično je, da v primeru, ko delavec sklene z delodajalcem pogodbo o zaposlitvi z namenom opravljanja dela, zaradi česar je povsem nelogično sklicevanje na nepotrebnost takšnega dela. Tožena stranka v novi sistemizaciji delovnih mest, veljavni od 1. 1. 2003 pa glede tožničinega delovnega mesta ni določila, da ga opravlja samo en izvajalec.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje do navedenih razlogov v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Izpodbijana sodba ne vsebuje pravne podlage, ki je bila podlaga za sprejem sodne presoje. Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti se jo ne more preizkusiti. Bistvena pomanjkljivost je v tem, ker dejansko ni bilo ugotovljeno, kdaj je nastopil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice in kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena, pri čemer se glede tega ne more upoštevati razloge tožničinega začasnega čakanja na delo v letu 2003, saj so o tem izpodbijani sklepi že pravnomočno razveljavljeni.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ali je bil v zadevi podan resen utemeljen odpovedni razlog in če je bila odpoved podana v roku iz določbe petega odstavka 88. člena ZDR. Glede na to, da sta takrat delo strokovnega referenta zasedali dve izvajalki, naj se ugotovi, če je tožena stranka uporabila kriterije za ugotovitev presežne delavke v skladu s kolektivno pogodbo.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Po določbi 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bo potrebno v konkretnem primeru ugotavljati dejansko stanje v smeri, v kateri se doslej ni ugotavljalo (razlogi nepotrebnosti tožničinega dela, uporaba kriterijev po kolektivni pogodbi in ostala dejstva), kar pomeni, da v zadevi ne bi šlo za ponovitev ali dopolnitev dokaznega postopka. Poleg tega je s stališča procesnih pravic strank do pritožbe primerneje, da o celotni zadevi ponovno odloči sodišče prve stopnje.