Jedro

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morata načeloma biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni. Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja. To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1) primarni tožbeni zahtevek tožnika, (i) naj ugotovi neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki so jo 20.1.1998 sklenili J. K. kot preživljanec, D. V. kot preživljalec in M. V. kot udeleženka in (ii) naj ugotovi, da nepremičnina, vpisana v vl. 1286 k.o. ..., ki je bila predmet te pogodbe, spada v zapuščino po ob vložitvi tožbe že pokojnem preživljancu, tožnikovemu očetu J. K. Zavrnilo je tudi (2) podrejeni tožbeni zahtevek (i) naj ugotovi, da tožniku pripada na prej navedeni nepremičnini nujni delež, ki znaša ¼-ino od celote, ter (ii) naj toženca zaveže izstaviti mu temu ustrezno zemljiškoknjižno listino.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Prvi je, trdi, podan, ker izpodbijana sodba »nima obrazložitve, pač pa samo potrdi pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča« in ker »se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo do dokazne ocene sodišča prve stopnje, pač pa jo je samo potrdilo in se pri tem sklicevalo na navedbe v obrazložitvi sodbe prve stopnje«; v ostalem se očitek procesne kršitve nanaša na podrejeni zahtevek, zoper odločitev o katerem po v nadaljevanju pojasnjenem revizija ni dovoljena. Drugi uveljavljan revizijski razlog je po prepričanju revidenta podan, ker je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen navkljub ničnosti pogodbe, ki je posledica tako nedopustnosti podlage zaradi neenakosti dogovorjenih obveznosti kot njene fiktivnosti, vse pa zato, ker je bilo zaradi napačne ocene dokazov zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(1)).

5. Revizija zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki ga tožeča stranka navede v tožbi. ZPP v 41. členu določa, da se, če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov; če imajo zahtevki različno dejansko in pravno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po ustaljeni sodni praksi se pravila o določitvi stvarne pristojnosti, ko je ta odvisna od vrednosti spornega predmeta, analogno uporabljajo za presojo dovoljenosti revizije v primerih, ko je kriterij dovoljenosti vrednost spornega predmeta.

7. V konkretnem primeru je tožnik s tožbo, v kateri je vrednost spornega predmeta opredelil z zneskom 9.180,44 EUR (prej 2.200.000 SIT), zahteval razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ugotovitev, da nepremičnina, ki je bila predmet te pogodbe, spada v zapuščino po pokojnem J. K., kar je utemeljil z dejanskimi trditvami, da preživljanec J. K. preživljanja ni potreboval in da se pogodba s preživljalčeve strani zato sploh ni začela izvrševati, ki jih je pravno opredelil kot nedovoljeno podlago, zaradi katere je pogodba nična. Med postopkom je uveljavljal še podrejeni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da mu na sporni nepremičnini pripada nujni delež, ki znaša ¼-ino od celote in toženca zaveže izstaviti mu temu ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Ta temelji na trditvah, da je šlo dejansko za darilo in da je pogodba o dosmrtnem preživljanju fiktivna. Vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka, ki ima drugačno dejansko in pravno podlago od primarnega zahtevka, ni navedel. Z opustitvijo navedbe vrednosti spornega predmeta si je tožnik po ustaljeni sodni praksi glede podrejenega zahtevka zaprl možnost revizije. Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

8. V ostalem je revizija neutemeljena.

9. S trditvijo, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje obrazložitve odločitve in da zgolj kot pravilno potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča, revident (le opisno) uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Za to kršitev gre le takrat, ko sodbe zaradi funkcionalnih pomanjkljivosti (nerazumljivega ali protislovnega izreka; pomanjkanja vsake obrazložitve, obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti obrazložitve in protislovnosti obrazložitve; nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) sploh ni mogoče preizkusiti. Da v nasprotju z revizijskimi očitki izpodbijana sodba ni neobrazložena, je tako očitno, da za njihovo zavrnitev ni potrebna nobena dodatna utemeljitev; ne glede na navedeno revizijsko sodišče odgovarja, da so razlogi v zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku obširni, jasni in konsistentni in so v polni meri omogočili preizkus njene pravilnosti. Standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (360. člen ZPP) je (najmanj) dosežen.

10. Nadaljnji očitek, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do dokazne ocene sodišča prve stopnje, pač pa jo je le potrdilo in se sklicevalo nanjo, meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta kršitev zajema tudi kršitev pravice do izjave v postopku, ki ji nasproti stoji dolžnost sodišča, da se z navedbami strank seznani in se do njih, če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pravici do izjave odgovarjajoča obveznost sodišča se ne nanaša le na dejanska, pač pa tudi na pravna vprašanja, vendar ni nujno, da mora biti odgovor na trditve strank vselej izrecen: bistveno je, da se je sodišče (kar je lahko razvidno tudi iz siceršnje vsebine obrazložitve) z njimi seznanilo in da jih je obravnavalo.(2) V konkretnem primeru razlogi izpodbijane sodbe izrecno povedo, da se je sodišče druge stopnje seznanilo s tožnikovo grajo dokazne ocene posameznih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, da jo je obravnavalo in da jo je (in zakaj) ocenilo za neutemeljeno. Načelo kontradiktornosti torej ni bilo kršeno.

11. Revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča ali sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno (ne pa tudi zmotno) ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pač pa ne velja obratno: zmotna uporaba materialnega prava, ki je posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tak je konkreten primer, ko revident izrecno zatrjuje, da »sta sodišči prve kot druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker sta napačno ugotovili dejansko stanje zaradi napačne dokazne ocene sodišča prve stopnje.« Že zato (in ker uveljavljane procesne kršitve niso bile zagrešene), je revizija neutemeljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

12. Ne glede na v prejšnji točki navedeno Vrhovno sodišče dodaja, da je revidentovo stališče o ničnosti pravnega posla, če ta nima dopustne podlage (prvi odstavek 51. člena ZOR) ali če je fiktiven (prvi odstavek 66. člena ZOR) sicer pravilno, vendar je tožnik spregledal, da primarni tožbeni zahtevek ni meril na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pač pa na njeno razveljavitev, zato glede na ponujeno dejstveno podlago, katere pravna posledica je ničnost posla, sploh ni bil sklepčen in je zavrnilna sodba materialnopravno pravilna tudi iz tega razloga, ter da je, poleg navedenega, trditve o fiktivnosti pogodbe podal v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom, o katerem je bilo odločeno s sodbo v tistem delu, zoper katerega revizija ni dovoljena.(3)

13. V času sklenitve sporne pogodbe je pogodbo o dosmrtnem preživljanju urejal Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 117. členu in sledečih. Veljavno je bila sklenjena, če so bile podane predpostavke, ki so sicer potrebne za veljavno sklenitev pravnih poslov in se presojajo po splošnih pravilih obligacijskega prava. Skladno z določbo 111. člena ZOR je bila izpodbojna in je stranka lahko zahtevala njeno razveljavitev, (i) če jo je sklenila poslovno omejeno sposobna oseba, (ii) če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank ali (iii) če je bilo v ZOR ali v drugem zakonu tako določeno. In po določbi prvega odstavka 139. člena ZOR je smel oškodovanec zahtevati razveljavitev dvostranske pogodbe, če je bilo ob njeni sklenitvi med obveznostmi pogodbenih strank očitno nesorazmerje, pa mu prava vrednost tedaj ni bila znana in mu ni mogla biti znana. Prav očitno nesorazmerje dajatev je tožnik zatrjeval v tožbi, a ni hkrati zatrjeval, da bi bila domnevno oškodovanemu J. K. znana ali da bi mu morala biti znana prava vrednost vzajemnih dajatev. Šele, če bi bilo ugotovljeno vse navedeno (pa ni bilo), bi bila na preživljancu oziroma njegovih univerzalnih naslednikih odločitev, ali zahtevati razveljavitev pogodbe (in pričakovati obogatitveni zahtevek preživljalca zaradi danega preživljanja) ali zahtevati ugotovitev, da je del izročenega premoženja (ali celo vse) darilo ter dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank.(4)Pogodba o dosmrtnem preživljanju je dvostranska pogodba. Za dvostranske pogodbe velja načelo enake vrednosti dajatev (prvi odstavek 15. člena ZOR); enaka vrednost dajatev mora obstajati ob sklenitvi pogodbe. Sankcija za kršitev tega načela ni nujno ničnost pogodbe: kršitev načela enake vrednosti vzajemnih dajatev ima pravne posledice le v tistih primerih, ko je tako določeno z zakonom (drugi odstavek 15. člena ZOR).(5) Toda pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je nekoliko drugače kot pri ostalih dvostranskih (odplačnih) pogodbah: načeloma morata biti vrednosti nasprotnih izpolnitev strank sorazmerni.(6) Upoštevana mora biti temeljna značilnost pogodbe, ki je v tem, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svoje obveznosti in torej tudi ne, ali bo vrednost njegove izpolnitve ekvivalentna vrednosti izročenega mu premoženja (in obratno); vrednost njegove izpolnitve je odvisna od negotovega dejstva, zato ima pogodba elemente tveganja.(7) To pa pomeni, da take pogodbe ni mogoče brez pridržkov presojati po določbah 15. člena ZOR.(8) Pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki ima nedopustno podlago, je, kot že rečeno, res nična. Tožnik nedopustnost podlage povezuje z odsotnostjo tveganja, saj naj bi J. K. imel dovolj lastnih sredstev in naj ne bi potreboval zagotovitve dosmrtnega preživljanja s strani prvega toženca. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec J. K. pomoč nudil v denarju in v storitvah in sicer že pred sklenitvijo pogodbe in po njeni sklenitvi, J. K. pa je to pomoč potreboval, ki so po presoji pritožbenega sodišča pravilne in jih v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so te trditve ovrgle. Podlaga bi bila nedopustna in pogodba o dosmrtnem preživljanj nična, če bi bila v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo (drugi odstavek 50. člena ZOR) oziroma če bi nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika in če bi hkrati drugi pogodbenih to vedel ali moral vedeti (drugi odstavek 53. člena ZOR); v povezavi očitnim nesorazmerjem dajatev bi bila tako nična po določbi drugega odstavka 50. člena ZOR na primer v situaciji, ko bi preživljalec ob sklepanju pogodbe vedel, da preživljanca zaradi težke bolezni čaka skorajšnja in neizbežna smrt,(9) iz razloga iz drugega odstavka 53. člena ZOR pa v situaciji, ko bi se preživljanec in preživljalec navedenega zavedala, pa bi pogodbo sklenila zato, da bi zakonitim dedičem preprečila dedovanje preživljančevega premoženja. Tožnik je v reviziji uveljavljal prav slednje, vendar že povzete dejanske ugotovitve podlage za presojo po drugem odstavku 53. člena ZOR (ki, kot je bilo izrecno poudarjeno, sploh ni bila zahtevana, sodišče pa skladno z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP sodi v mejah postavljenih zahtevkov) ne dajejo podlage.

14. V dovoljenem delu je torej revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP 1.10.2008 (ZPP-D), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 130. člena le-te odločalo na podlagi prej veljavnega besedila istega zakona (Uradni list RS 26/99 s spremembami in dopolnitvami).

Op. št. (2): Glej odločbo US RS Up-373/97. Op. št. (3): Glej razloge v točkah 5, 6 in 7 obrazložitve te odločbe.

Op. št. (4): Tako sodba II Ips 441/93. Op. št. (5): Primer, ko je kršitev načela enake vrednosti dajatev sankcionirana, je urejen v 139. členu ZOR (čezmerno prikrajšanje).

Op. št. (6): Primerjaj Podgoršek, B., v: Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 541. Da pomanjkanje ekvivalence samo po sebi še ne pomeni ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju je VSRS pojasnilo na primer v zadevi II Ips 381/2006. Op. št. (7): Prav tam, stran 547. Op. št. (8): Glej sodbo II Ips 464/1999, v kateri je poudarjeno še, da zaradi delno aleatorične narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni utemeljena računska primerjava vrednosti izročenega premoženja z vrednostjo opravljenih dajatev in storitev preživljalca ter da je pomembno tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank.

Op. št. (9): Glej sodbi II Ips 7/82 in II Ips 8/82 (objavljeni sta v Poročilu o sodni praksi VSRS I/82, stran 19), v katerih je zavzeto stališče, da je nična pogodba, če je preživljalec ob sklepanju pogodbe vedel, da zaradi težke in neozdravljive bolezni čaka osebo, ki naj bi jo preživljal, neizbežna in skorajšnja smrt. Sklepanje pogodbe v takih okoliščinah nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Priznanje pravne veljavnosti taki pogodbi bi bilo tudi v nasprotju z moralo.