Jedro

Pomembno v obravnavani zadevi je, da je do nezgode prišlo na vhodu v trgovinski center, kjer je tožniku zdrsnilo na vlažnih ploščicah. Vhod v trgovinski center mora biti tako urejen, da ne drsi in tožeča stranka je dokazala, da bi tožena stranka morala postaviti na drseče ploščice protizdrsno zaščito, kot jo ima sedaj. Ker je tožnik bi primerno obut in hodil normalno, mu ni mogoče očitati sokrivde oziroma premajhne pozornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 4.801,10 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Dokazno breme, da je zavarovani primer nastal je na tožniku. Toženec ni dokazal, da je 20. 2. 2006 padel pred vhodom v X. Edini priči naj bi bili njegova starša. Tožnik ni vedel povedati zakaj padca ni prijavil zavarovancu tožene stranke. Sicer je izpovedal, da je padec omenil trgovki na blagajni, ni pa vedel kateri. Po padcu naj bi šel po nakupih in šele kasneje, ko je ugotovil, da bo zdravljenje kolena trajalo dalj časa, naj bi o padcu obvestil pristojne. Mati ni potrdila, da bi sin povedal prodajalki za padec. Sodišče sprejema pričevanje staršev, kljub temu, da so se lahko o vsem dogovorili doma. Tožnik naj bi prijavil dogodek tako pozno, ker je na to pozabil. Izjavo pa sta starša podala že 6 dni po padcu. Izjavilo je pripravila ista oseba. Sodišče se ni opredelilo na navedbo toženke, da je bil tožnik družbenik v družbi Y d. o. o., ki se je ukvarjala z zastopanjem oškodovancev pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov pri zavarovalnicah. Zato bi bilo pričakovano, da bi ustrezno zavaroval dokaze. Tudi mati tožnika je dobila odškodnino. Če pa sodišče meni, da je tožnik dokazal škodni primer, pa bi moralo ugotoviti, da tožena stranka ni ravnala protipravno. Tega dne je deževalo, tla so bila mokra. Tudi tožnik je izpovedal, da je v rokah imel dežnik. Tla so na zunanjih površinah v deževnem vremenu mokra. Tožnik je izpovedal, da je hodil normalno, normalna hoja pa ni hoja s pričakovano skrbnostjo, ko gre za drseča tla. Izključno zaradi tožnikove nepazljivosti je prišlo do dogodka. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca za področje varstva pri delu AA, da je talna obloga neustrezna. On ni izvedenec gradbene stroke. Skliceval se je le na zakonodajo, ki velja za področje varstva pri delu in lestvico varnosti po OCH standardu, ki velja v ZDA. Nedrsnost tal na področju varstva pri delu je drugačna kot je za gradnjo poslovnih prostorov in trgovin. Od kupcev se pričakuje, da so pri hoji previdni in gledajo kod stopajo. Sodišče bi moralo pridobiti dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke mag. BB. Tako pa je mimo predlogov tožene stranke za njegovo dopolnite, postavilo novega izvedenca. Tožena stranka oziroma zavarovanec ni ravnal protipravno. Imel je upravno dovoljenje, kar je dokaz, da je bil opravljen tehnični pregled in da je objekt varen. Podrejeno pa uveljavlja tudi deljeno odgovornost in sicer 70 % odgovornosti tožnika. Za zunanje površine v času dežja je normalno, da so tla mokra in je zato potrebna večja previdnost s strani obiskovalcev in ne samo normalna hoja.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka meni, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka, da je 20. 2. 2006 padel pred vhodom v X v T. in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze in sledilo tožeči stranki, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot trdi tožnik. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje (točka 6 obrazložitve sodbe). Sodišče je sledilo tožniku, da ni to kmalu prijavil tega dogodka zaposlenim v trgovskem centru, ampak je to storil pozneje. Štelo je tudi, da ni pomembno dejstvo, s čem se je takrat ukvarjal oziroma dejavnost. Tožena stranka pa meni, da sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil družbenik v družbi Y d. o. o., ki se je ukvarjala z zastopanjem oškodovancev pri slovenskih zavarovalnicah. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da to ni pravno odločilno. Pritožniku pa je treba odgovoriti, da ravno dejstvo, ki ga izpostavi pritožba, da ni „idealno“ ravnal takoj po škodnem dogodku, kljub temu, da je bil družbenik takšne družbe, kaže, da je sodišče pravilno sledilo tožeči stranki. Tožnik je nadaljeval hojo po škodnem dogodku in opravil nakupe. Komplikacije so se pričele pozneje in takrat je iskal pomoč zdravnika. S tožnikom so bili starši in oba sta potrdila tožnikovo izpovedbo. Pritožba iz konteksta izpovedb tožnika in njegove matere izvleče podatek, da je tožnik povedal, da je o dogodku obvestil uslužbenko, da pa tega mati ni potrdila. Dokaz z zaslišanjem strank in prič sodišče oceni celovito. Ni mogoče iztrgati posameznih segmentov in s tem doseči anuliranje dokaza. Sodišče je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in nato na podlagi 8. člena ZPP prišlo do določenih sklepov. Zato posamezni segmenti poteka dogodka ne omajejo dokazne ocene sodišča prve stopnje (npr. dejstvo, da sta starša napisala izjavo po dogodku in sicer 26. 2. 2006, da je bil papir dobro ohranjen dve leti pozneje in da je tožnik škodo prijavil pozneje). Tožnik je dokazal, kdaj in kje se je poškodoval, kako je iskal pomoč po poškodbi in do kdaj se je zdravil. 6. Pritožba nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za tožnikovo škodo odgovoren zavarovanec tožene stranke, to je družba X. Meni, da je tožnik sam kriv za nezgodo, saj bi moral ob takšnih vremenskih okoliščinah hoditi izjemno previdno, saj je znano, da je ob dežju takšen vhod drsen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odgovornostjo tožene stranke pravilno ugotovilo, da za mokra tla na vhodu v trgovino ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odgovornosti, saj ne gre za nevarno stvar. Nato pa je ugotavljalo, ali je tožena stran zagotovila za svoje stranke varen vhod in to tudi takrat, ko so bile ploščice mokre. Pri tem je tožena stranka v pravdi najprej predlagala izvedenca gradbene stroke, nato pa je ta dokazni predlog umaknila. Zato je tožeča stranka predlagala izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca BB skušalo ugotoviti, ali so ploščice pred vhodom primerne glede na drsnost tudi v času dežja. Izvedenec je sporočil, da bi potreboval tehnično dokumentacijo ob sami gradnji in da ne razpolaga s takimi dokumenti. Zato je odgovoril, da ne more odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Tožena stranka tudi v pritožbi meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dodatno zaslišati tega izvedenca in mu predočiti uporabno dovoljenje, katerega je predložila tožena stranka. Sodišče prve stopnje pa je nato pravilno odgovorilo, da ne gre za ugotavljanje vrste vgrajene keramike. Pravilno je sklepalo, da je pravno pomembno, kakšna je bila drsnost tal ob vlažnosti v času dogodka. Tega ni bilo mogoče ugotoviti drugače, kot da je sodišče postavilo izvedenca za varstvo pri delu, ki je specializiran za meritve drsnosti tal, ker ima določen inštrument (primerjaj obrazložitev pod točko 4 sodbe). Izvedenec BB pa teh meritev ni mogel opraviti. Sodišče je tudi sprejelo obrazložitev izvedenca AA, ki je bil dodatno zaslišan, da nimamo predpisanih meril drsnosti v takih objektih oziroma v vhodih. Sprejelo je, da obstaja v okviru Evropske direktive št. 89/654 IEC ter Zakona o varnosti pri delu zahteve, da so javne površine in delovna mesta protizdrsna. Sodišče je tudi sprejelo, da je standard „protizdrsnosti“ enak tako za javne površine kot delavne površine. Nato pa je izvedenec pojasnil, da je po merilih OCH-a standarda, ki jih uporabljajo v ZDA in Kanadi opravil meritve z ustreznim aparatom in ugotovil, da so tla preveč zdrsna. Pritožbi je še treba odgovoriti, da je zavarovanec tožene stranke sedaj vhod zavaroval s pritrjeno talno oblogo. Tožeča stranka je namreč med drugim očitala zavarovancu tožene stranke, da ni ustrezno zavaroval vhoda v trgovino, saj je jasno, da so ploščice v času dežja spolzke. Temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno postavilo v tej zadevi izvedenca AA, saj je potrebovalo za razjasnitev pravno pomembnega dejstva strokovna znanja (243. člen ZPP). Dopolnitev prvega izvedeniškega mnenja pa ni bila mogoča, saj je izvedenec pojasnil, da nima tehničnih znanj, da odgovori na to vprašanje. Pribava uporabnega dovoljenja pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ne bi mogla zagotoviti ugotovitve, ali so bile ploščice v spornem obdobju drsne. Zato sodišče ni ravnalo v nasprotju z 254. členom ZPP in ni podana očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 1. točke 339. člena.

8. Tožena stranka je v postopku še zatrjevala, da je tožnik sam kriv za to, da se je poškodoval. Pri tem je tožnik dokazal, da je hodil normalno in da je bil obut v obutev z gumijastim podplatom. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbi, da bi tožnik moral hoditi „posebno skrbno“. Vhod v trgovino, ki privablja kupce, mora biti varen za normalno hojo oziroma tudi v času dežja. Ni realno pričakovati od kupcev, da bodo hodili še „posebno skrbno“ (pri tem tožena stranka ne pojasni, kaj to pomeni). Sodna praksa je pri tem zavzela stališče, da ob takem običajnem stanju vhoda, ni mogoče od uporabnika zahtevati neke neobičajne skrbnosti(1). Le v primerih, ko se je tožnikom lahko očitala neskrbnost ob jasno podani izredni situaciji, je sodna praksa prisodila tožniku sokrivdo(2). Primeri, ko je sodna praksa priznala sokrivdo, so bili predvsem primeri, ko je šlo za poledenela tla, kar je oškodovanec vedel, pa ni prilagodil svoje hoje tem okoliščinam. Zato se izkaže, da ta ugovor tožene stranke ni utemeljen.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev in tudi ne kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z navedbami iz odgovora na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 585/96, II Ips 163/2009. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 799/2008.