Jedro

Državni tožilec ima pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pogodbe, ne glede na to, da je pogodbena stranka te pogodbe v stečajnem postopku in je rok za prijavo terjatev že potekel. Vrnitev tistega, kar je stranka prejela na podlagi nične pogodbe, namreč ne predstavlja terjatve do stečajne mase.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrglo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov drugotožene stranke v višini 298.034,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 15-tih dneh pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrglo, kljub temu, da bi moralo o zadevi meritorno odločiti. Izrek sklepa naj bi bil nejasen, prav tako tudi razlogi, ki naj bi nasprotovali listinam v spisu.

Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o tožbenem zahtevku. Pritožnik navaja, da sodišče zmotno izhaja iz predpostavke, da je tožnik upnik stečajnega dolžnika. Zato tudi ne more priti v poštev prekluzivni rok iz zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL. Tožba je namreč vložena v javnem interesu, aktivna legitimacija pa temelji na 109. členu ZOR v zvezi z 8. členom Zakona o prometu z nepremičninami. V skladu s svojo ustavno funkcijo je državni tožilec dolžan delovati tako, da preprečuje ravnanje pravnih subjektov, s katerimi ti ogrožajo ustavni red in njegovo delovanje. Ugotovitev ničnosti v predmetni zadevi je po pritožnikovem naziranju takšen primer. Namen tožbe v tej zadevi je doseči zakonit javni postopek pri prodaji družbene nepremičnine, realno prometno vrednost pa je mogoče ugotoviti le na javni dražbi.

Smisel tožbe po uvedbi stečajnega postopka pa je zakonito oblikovanje stečajne mase stečajnega dolžnika. Dalje navaja, da so kasnejše statusne spremembe irelevantne, saj je bilo odločilno stanje v času sklenitve sporne pogodbe. Pritožnik nadalje pravi, da je stalilšče sodišča, da je poslovni prostor tudi po izvršitvi sklenjene pogodbe ostal v družbeni lastnini, neskladno z ugotovitvijo sodbe (pravilno: sklepa), da se je drugo tožena stranka podjetje A.d.o.o. med pravdo pripojil X. banki d.d., saj so tudi ustanovitelji podjetja A. d.o.o. udeleženi v delniškem kapitalu X banke, ki se je med tem prestrukturirala. Pritožnik zaključuje, da bi se izpodbijana odločitev v primeru pravnomočnosti negativno odražala v stečajni masi prvo tožene stranke podjetja B.d.o.o..

Pritožba je utemeljena.

Ker izpodbijana odločitev ni meritorna, pritožbeno sodišče tudi ni preizkušalo utemeljenosti pritožbenih navedb, ki se nanašajo na samo utemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se je tako omejilo zgolj na preizkus upravičenosti do vložitve tožbe, od česar je odvisna tudi pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožeča stranka ni upnik prvotožene stranke, marveč je aktivno legitimirana za varstvo javnega interesa. Zahtevek, po katerem naj si pogodbeni stranki vrneta, kar sta prejeli na podlagi sporne pogodbe, tudi ni terjatev, ki bi jo bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku, temveč gre za posledice ničnosti (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tožbeni zahtevek torej ne predstavlja terjatve do stečajne mase, kajti tožba zatrjuje, da sporne nepremičnine v stečajno maso sploh ne sodijo. Iz tega razloga tožnika ne morejo zadeti posledice prekluzivnega roka, ki ga določa ZPPSL. Upoštevaje navedeno tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, češ da zahtevek ni iztožljiv. Tožnik je aktivno legitimiran v skladu z 8. členom Zakona o prometu z nepremičninami v zvezi s 109/2. členom ZOR. V primeru, da je zahtevek na ugotovitev ničnosti utemeljen, v kar pa se, kot rečeno, pritožbeno sodišče ni spuščalo, bi morali toženi stranki druga drugi vrniti, kar sta na podlagi pogodbe prejeli. Dejstvo, da je prvotožena stranka v stečaju, na to ne vpliva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna pritožnikova navedba, da je smisel in namen tožbe zakonito oblikovanje stečajne mase ter preprečitev oškodovanja družbenega premoženja. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravna korist za vložitev tožbe podana, vsled česar je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo zavrže, napačna. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (369/1 čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.