Jedro

Tožnik je dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, zato je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo. Tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, si z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 11. 9. 2019 odločila, da se zoper dolžnika - tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na 11. 9. 2019 znaša v skupnem znesku 694,57 EUR (glavnica 681,32 EUR, zamudne obresti 3.25 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR). Točke 2, 3, 4, 5 in 6 izreka določajo način izvršbe, njene omejitve in obveznosti, ki izhajajo iz posameznih izvršilnih naslov, ki so navedeni. Iz 7. točke izreka še izhaja, da vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, iz 8. točke izreka pa izhaja, da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zaradi česar je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Od davkov, ki jih tožnik ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Davčni organ se sklicuje še na 166. člen, 159. člen in 160. člen ZDavP-2, ki se nanašajo na omejitve izvršbe ter na 152. člen ZDavP-2, na podlagi katere tožnik plača vse stroške davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Zavrnilo je tožnikove ugovore, da je vse obveznosti poravnal 11. 9. 2019 s petimi plačili in ocenilo, da je izpodbijani sklep pravilen. Predmet izpodbijanega sklepa so poleg stroškov izdaje tega sklepa še obveznosti iz naslova obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike – OPSVZ za obdobje maj 2019 – julij 2019, za obveznosti iz naslova obračuna davčnih odtegljajev – REK-1 za obdobje maj 2019 – julij 2019, za obveznosti iz naslova obračuna davka na dodano vrednost – DDV-O za obdobje april - junij 2019 in za obveznosti iz naslova akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje julij 2019. V skladu s 1. točko 92. člena ZDavP-2 velja, da se davek šteje za plačan na dan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka. Pri tem pa zakon ne določa ure plačila. V obravnavanem primeru je bil izpodbijani sklep izdan 11. 9. 2019 ob 13:00:22 ure, v času njegove priprave pa so bila upoštevana plačila, ki so bila evidentirana v knjigovodski evidenci tožnika. Plačili z dne 11. 9. 2019 v znesku 261,38 EUR in v znesku 15,00 EUR sta bili glede na podatke prvostopenjskega organa v knjigovodsko evidenco tožnika evidentirani šele 12. 9. 2019 ob 01:17:11 uri; plačilo z dne 11. 9. 2019 v znesku 15,00 EUR šele 12. 9. 2019 ob 01:17:12 uri, plačilo z dne 11. 9. 2019 v znesku 200,00 EUR šele 12. 9. 2019 ob 01:19:38 uri in plačilo z dne 11. 9. 2019 v znesku 342,45 EUR šele 12. 9. 2019 ob 01:19:40 uri. To pomeni, da so bila plačila z dne 11. 9. 2019 v knjigovodsko evidenco tožnika evidentirana šele po izdaji izpodbijanega sklepa, zato na pravilnost in zakonitost sklepa ne vplivajo. Drugostopenjski organ še navaja, da iz spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet z izpodbijanim sklepom, zoper tožnika ustavil, kot razlog pa navedel plačilo ter hkrati razveljavil vsa doslej izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. V obrazložitvi je navedel, da so se obveznosti po sklepu o izvršbi zmanjšale iz razlogov, navedenih v izreku, zato se izvršba, v skladu s 155. členom ZDavP-2 ustavi.

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe in neuporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Že v pritožbi je navedel, da so bile tožnikove obveznosti na dan izdaje izpodbijanega sklepa v celoti plačane ter da ni bilo več razlogov za davčno izvršbo. Tožnik je vse svoje obveznosti poravnal 11. 9. 2019 z izvedbo 5 plačil, za kar prilaga tudi potrdila o plačilih. Tožnik se sklicuje na določbo 92. člena ZDavP-2, ki določa, kdaj se šteje, da je davek plačan. Tožnikov dolg je bil plačan 11. 9. 2019. Kako in kdaj tožena stranka izdaja sklepe o davčni izvršbi pa za tožnika nima nobenega pomena. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa odpravi, podrejeno razveljavi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega upravnega spora z zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka.

8. V zadevi ni sporno, da se izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova – dolžnikova denarna sredstva nanaša na plačilo dolga v skupnem znesku 694,57 EUR. Prav tako ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan 11. 9. 2019 ter da je tožnik navedeni dolg poravnal. Kot sporno pa tožnik v zadevi izpostavlja, ali je bil navedeni dolg poravnan že na dan izdaje izpodbijanega sklepa (to je 11. 9. 2019), kot to zatrjuje tožnik, ali pa je bil navedeni dolg poravnan šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Tožena stranka se namreč sklicuje, da ob izdaji izpodbijanega sklepa iz knjigovodske evidence za tožnika še ni izhajalo, da je bil dolg poravnan ter da je to izhajalo iz knjigovodske evidence šele 12. 9. 2019 (to je naslednji dan).

9. Ne glede na navedeno sporno okoliščino, ki jo izpostavlja tožnik, pa je po presoji sodišča v zadevi bistveno, da je tožnik dolg, ki je predmet izpodbijanega sklepa, poravnal, ter da je zato prvostopenjski organ 13. 9. 2019 izdal sklep DT 4934-129830/2019-2, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z izpodbijanim sklepom, ustavil iz razloga plačila ter odločil, da se vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe razveljavijo.

10. Sodišče zato ugotavlja, da si tožnik, zoper katerega je bil postopek davčne izvršbe, ki je bil začet z izpodbijanim sklepom, ustavljen, z odpravo izpodbijanega sklepa (kar tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbojna tožba je namreč namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika.

11. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev v tej zadevi. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi: - da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti več čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

12. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.