Jedro

Ker je taksna obveznost nastala z dnem vložitve tožbe dne 7.6.2004, zastaralni rok pa je po določilu 1.odst.9.čl. ZST pričel teči 1.1.2007, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi že zgoraj navedenih prekinitev, relativni rok ni iztekel. Pri tem pa ni pomembno, ali je bil sklep o taksni oprostitvi toženi stranki tudi vročen.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 569,60 EUR takse za tožbo v roku 15-ih dni po pravnomočnosti tega sklepa, v primeru zamude pa še kazensko takso v višini 50% pribitka v znesku 284,80 EUR.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga njegovo spremembo tako, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni in se postopek plačila sodne takse za tožbo, zaradi zastaranja ustavi. V pritožbi navaja, da pritožnik sklepa, s katerim je prvostopno sodišče tožečo stranko oprostilo plačila sodne takse za tožbo z dne 12.9.2006 nikoli ni prejel. Zato dejstvo, da je prvostopno sodišče izdalo dne 12.9.2006 sklep o taksni oprostitvi naprav pritožniku nima nobenega učinka in proti njemu tudi ne more pomeniti pretrganja zastaranja zahtevati plačilo sodne takse. O kakršnikoli taksni oprostitvi je bili pritožnik seznanjen šele z vročitvijo poziva na plačilo sodne takse za tožbo in odgovor na tožbo, kar je prejel 5.3.2007. To pa je po poteku dvoletnega roka. V tem obdobju do pritožnika prvostopno sodišče ni ravnalo v smislu pretrganja zastaranja. Glede na navedeno je izdaja sklepa z dne 25.4.2007 neutemeljena in izdana po poteku zastaralnega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se tudi sicer pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Ker je predmet izpodbijanega sklepa izterjava sodne takse je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča korektno opozorilo na določbe 9. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ki določa relativni in absolutni zastaralni rok za uveljavljanje pravice zahtevati plačilo sodne takse ter zlasti na določbo po kateri zastaranje pravice prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. Takšno uradno dejanje pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko predstavljata tako poziv tožeči stranki na dopolnitev predloga za oprostitev plačila taks z dne 12.9.2006, kot tudi izdaja sklepa z dne 4.10.2006 o oprostitvi plačila taks. Ker je taksna obveznost v obravnavanem primeru nastala z dnem vložitve tožbe dne 7.6.2004 zastaralni rok pa je po določilu 1.odst.9.čl. ZST pričel teči 1.1.2007, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zaradi že zgoraj navedenih prekinitev, relativni rok ni iztekel. Pri tem pa ni pomembno, ali je bil sklep o taksni oprostitvi toženi stranki tudi vročen. Učinek prekinitve namreč povzroči uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse, ne glede na to, ali je bila tožena stranka v konkretnem primeru z njim seznanjena. ZST v 17. členu sicer ureja primere, ko je v postopku oproščena stranka v pravdi uspela. Iz te določbe pa ne izhaja, da bi bil režim glede zapadlosti ali zastaranja izterjave v tem primeru drugačen in da se v tem primeru glede zastaranja ne upoštevajo določbe 9. člena ZST. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.