Jedro

Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo stranke, da bo pravno podlago za odločitev tvoril tretji odstavek 72. člen SPZ. Tožnica je lahko spoznala, na podlagi katerih pravnoodločilnih dejstev bo sodišče odločilo. Za konkretno presojo je ključno, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve o dobrovernosti druge toženke. Revizijsko nestrinjanje z dokazno oceno pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže. II. Revizija zoper odločitev o glavni stvari se zavrne.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnica zahteva, da se ugotovi ničnost Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih z opr. št. SV ... z dne 4. 9. 2008 in SV ... z dne 24. 4. 2009, in sicer v delu, ki se nanaša na zavarovanje kredita prvega toženca z ustanovitvijo hipoteke na tožničinem polovičnem solastniškem deležu na nepremičnini z ID znakom .... Poleg tega zahteva ugotovitev neveljavnost vknjižbe hipotek v tem delu ter njun izbris z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica je navajala, da je druga toženka z obema notarskima zapisoma zavarovala dva kredita. Trdila je, da toženi stranki nista bili v dobri veri. Prvi toženec naj bi vedel, da zastavlja njen solastniški del. Drugo toženko je opozoril, da s tožnico nista razdelila skupnega premoženja. Po tem stališču naj bi bila druga toženka seznanjena z dejstvom, da je zastavljena nepremičnina od obeh zunajzakonskih partnerjev.

2. Prvi toženec je ugovarjal, da je tožnica vedela za sporna Sporazuma in jima ni nasprotovala. Poskrbeti bi morala za svoje pravice. Dne 16. 12. 2016 je bil nad njim zaključen stečajni postopek. V stečajnem postopku je bila ločitvena pravica druge toženke priznana.

3. Druga toženka je ugovarjala, da je zaupala podatkom iz zemljiške knjige in da je tožnica z ravnanji prvega toženca soglašala.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - Prvi toženec in druga toženka sta sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 051727, ki je bila zavarovana s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve (za glavnico 153.000,00 EUR) v notarskem zapisu z opr. št. SV ... z dne 4. 9. 2008. Na tej podlagi je bila 5. 9. 2008 pri nepremičnini z ID znakom ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) vpisana hipoteka. Prvi toženec in druga toženka sta 24. 4. 2009 sklenila Pogodbo o kreditu št. 3, ki je bila zavarovana s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve (za glavnico 15.000,00 EUR) v notarskem zapisu z opr. št. SV ... z dne 24. 4. 2009. Tudi na tej podlagi je bila vknjižena hipoteka na sporni nepremičnini. V času vknjižbe hipotek je bil v zemljiško knjigo vpisan kot izključni lastnik sporne nepremičnine prvi toženec. S sodbo v zadevi P 144/2010 z dne 4. 12. 2014 je bilo ugotovljeno, da je tožnica polovična solastnica sporne nepremičnine. Tožnici je bila v postopku osebnega stečaja nad prvim tožencem priznana izločitvena pravica.

- Čeprav je bila tožnica pooblaščena na bančnem računu prvega toženca, druga toženka ni vedela, da je tožnica zunajzakonska partnerica prvega toženca. Bančni uslužbenci, ki so urejali kreditne posle za prvega toženca, niso bili v prijateljskih ali sosedih odnosih s tožnico. Tožnica in prvi toženec sta imela vsak svoj naslov bivališča. Druga toženka je s prvim tožencem že pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb sklenila več kreditnih pogodb in svoje terjatve zavarovala na enak način. Druga toženka ni imela razlogov za sum, da ustanovitvi hipoteke kdorkoli nasprotuje. Tožnica je bila seznanjena z obema kreditnima pogodbama. Ni ji moglo ostati neznano, da so bila za njuno zavarovanje pridobljena ustrezna zavarovanja.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna drugi toženki povrniti pravdne stroške. Sodišče ni zaslišalo s strani druge toženke predlagane priče A. A., ker druga toženka ni pojasnila, v zvezi s čim bi priča izpovedala, tožnica pa tega dokaznega predloga ni podala. Pojasnilo je, da v primerih, če pogodbeni stranki skleneta pravni posel z namenom izigrati enega od zakoncev, je takšen posel zaradi nasprotovanja morali in nedopustnega nagiba ničen in ne zgolj izpodbojen. Dokazno breme, da je druga toženka vedela, da je bila sporna nepremičnina v skupni lastnini in da se razpolaga brez tožničinega soglasja, je bilo na tožnici. Ker tožnica ni uspela izpodbiti dobrovernosti druge toženke, svojega dokaznega bremena ni zmogla. Dejstvo, da je druga toženka profesionalna organizacija, ne pomeni, da mora ugotavljati osebna razmerja posojilojemalcev. Tožnica ni predlagala zaslišanja bančnih delavcev. Ravnala je neskrbno, ker ni pravočasno poskrbela za zaščito svoje nevpisane pravice.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

5. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena in da je druga toženka dokazala, da je bila tožnica z obema kreditnima pogodbama seznanjena in ji ni moglo ostati neznano, da so s tem povezana tudi ustrezna zavarovanja na sporni nepremičnin. Kot neutemeljene je zavrnilo očitke o kršitvah pravice do izjave in 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Drugi toženki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z moralnimi načeli, saj ni vedela, da je sporna nepremičnina v skupini lastnini tožnice in prvega toženca.

**Revizija tožeče stranke**

6. Tožnica vlaga revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. Meni, da je dokazala nedobrovernost druge toženke. Sklicuje se na izpovedbe tožnice in prvega toženca. Za zunajzakonsko skupnost se je vedelo. Sodišče druge stopnje je sledilo sodišču prve stopnje, ki je izvedene dokaze napačno ocenilo. Sodišči ne bi smeli prezreti, da je druga toženka profesionalna bančna institucija z veliko zaposlenimi. Tožnica je imela kontakt z zaposlenimi pri drugi toženki. Sodišče bi moralo obrazloženo navesti, s čim je druga toženka dokazala, da ni vedela za obstoj zunajzakonske zveze in da je sporna nepremičnina skupno premoženje obeh partnerjev. Nenavadno je, da je druga toženka štela, da so tožničini podpisi lahko nadomestili podpis prvega toženca. S strani druge toženke predlagana priča A. A., ki je sklepala kreditne pogodbe s prvim tožencem, bi morala biti zaslišana. Gre za ključni dokaz. Tudi tožnica in prvi toženec sta jo v izpovedbah omenila. Lahko se sklicuje na dokaze, ki jih je predlagala nasprotna stranka. A. A. bi sodišče moralo zaslišati na podlagi 285. člena ZPP v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Up 312/03 z dne 15. 9. 2005. Ker je bilo na tožnici dokazno breme za dokazovanje negativnih dejstev (da druga toženka ni bila dobroverna), na strani druge toženke pa za dokazovanje pozitivnih dejstev (da je bila dobroverna), bi sodišče moralo zaslišati A. A.. Druga toženka bi svojo dobrovernost lahko dokazala le z zaslišanjem zaposlenih. Stališče o tožničini neskrbnosti je nečloveško. Ni bila v običajni življenjski situaciji. S prvim toženec, ki jo je pretepal, se je dolgo razhajala. Z dvema mladoletnima otrokoma je bila brez dohodkov. Prvi toženec se ni brigal za njih. Imela je raka. O razdelitvi skupnega premoženja se je s prvim tožencem dogovarjala. Denarja za ustrezne postopke ni imela. Sodišče bi lahko zaključilo le, da je šlo za namenske kredite, namenjene poslovanju prvega toženca, da je tožnica v času njune skupnosti pomagala pri poslovanju ter da je zanj prevzemala poštne pošiljke. Ker sodišče drugačnih zaključkov ne bi smelo sprejeti, sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb ZPP. Šele v postopku osebnega stečaja nad prvim tožencem se je seznanila z večino njegovih poslovnih potez in zadolženostjo ter obremenjenostjo sporne nepremičnine. Hipoteka, vknjižena na njenem delu nepremičnine, je vknjižena brez ustrezne materialne podlage. Vknjižene hipoteke so v razmerju do nje brez učinka. Glede konkurence izločitvene in ločitvene pravice obstaja obsežna sodna praksa, da za v stečajnem postopku prijavljene in priznane ločitvene pravice stečajni upnik ne more zahtevati poplačila na izločenem premoženju. Prvemu tožencu so bile obveznosti v stečajnem postopku odpuščene. V spornih kreditnih pogodbah ni bila navedena kot porok ali zastavitelj. Na to pravno podlago se tekom postopka ni sklicevala. Ker sodišče na pravno podlago ni vezano, bi lahko ugotovilo, da njen pravni interes ni podan. Odločitev o pritožbenih stroških je napačna. Odgovor na pritožbo ni doprinesel k odločitvi.

7. Toženi stranki nista podali odgovora na revizijo.

**Presoja dovoljenosti revizije zoper stroškovno odločitev**

8. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), ki je nesamostojen, saj je odvisen od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani stroškovni sklep ni takšen sklep, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP, I. točka izreka).

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v tretjem odstavku 72. člena določa, da če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Sodna praksa Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da mora v konfliktu interesov med dobrovernim pridobiteljem in skupnim lastnikom, ki svoje pravice ni vknjižil v zemljiško knjigo, slednji prevzeti tveganje za neprimerno ravnanje drugega člana skupnosti. Za slabo vero tretjega ne zadošča zgolj njegovo vedenje, da gre za stvar v skupni lastnini; vedeti mora tudi, da se razpolaga brez soglasja drugega skupnega lastnika. Za opredelitev slabe vere je potrebno vedenje zastavnega upnika, da je stvar v skupni lastnini ter da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Ker se obstoj dobre vere domneva, je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje slabovernost. V konkretnem primeru to pomeni, da drugi toženki ni bilo mogoče naložiti dolžnosti aktivnega ravnanja v smeri preverjanja osebnih razmerij in okoliščin zastavitelja in da se je lahko zanesla na publiciteto lastninske pravice.1 Drugi toženki ni bilo treba ugotavljati, ali je prvi toženec poročen oziroma v zunajzakonski skupnosti in ali sporna nepremičnina spada v skupno premoženje. Za drugo toženko je zahtevana dobra vera podana že, če ni vedela, da je stvar v skupni lastnini.2

11. Revizijsko sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. Up-312/03-16 z dne 15. 9. 2005 je zaradi neprimerljivosti procesnih položajev neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo stranke, da bo pravno podlago za odločitev tvoril tretji odstavek 72. člen SPZ. Tožnica je lahko spoznala, na podlagi katerih pravnoodločilnih dejstev bo sodišče odločilo. Ker ni predlagala zaslišanja A. A., je nižji sodišči nista bili dolžni zaslišati.

12. Za konkretno presojo je ključno, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve o dobrovernosti druge toženke. Očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso izkazani. Revizijsko nestrinjanje z dokazno oceno pomeni nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Stališče nižjih sodišč, da je bila toženka ob sklepanju zastavne pogodbe dobroverna, je pravilno. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP, II. točka izreka). Odločitev, da tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizijskega postopka, je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije.

1 Sodba VS RS z dne 12. 12. 2012, opr. št. II Ips 382/2011; sodba VS RS z dne 14. 4. 2011, opr. št. II Ips 183/2010; sodba VS RS z dne 14. 10. 2010, opr. št. II Ips 207/2008. 2 V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 367.