Jedro

Če je tožnica izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja skupaj z izjavo o plačilu denarnega zneska iz pogojne obsodbe podpisala v stiski, v kateri se je znašla iz krivdnih razlogov na svoji strani, se zaradi tega ne more sklicevati na napake volje, ne glede na to, da ji je sicer podpis izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja predlagala tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju njenega delovnega razmerja, oziroma razveljavitev njene izjave o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja z dne 14.09.2000 ter odločbe direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja s tem dnem in dokončnega sklepa o zavrnitvi tožničinega ugovora z dne 20.10.2000. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja tožničinega delovnega razmerja s 14.09.2000 in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da pri podpisu izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 14.09.2000 na strani tožnice ni bilo pravno upoštevanih napak volje, zaradi katerih bi lahko zahtevala razveljavitev podpisane izjave in razveljavitev odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob odgovoru na pritožbene očitke glede procesnih kršitev je soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter poudarilo, da glede tožničine izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 14.09.2000 niso bili podani razlogi za njeno razveljavitev v smislu določb 111. do 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, formalno iz vseh revizijskih razlogov. Dejansko v reviziji utemeljuje le razlog zmotne uporabe materialnega prava glede presoje prevare in zmote tožnice pri podpisu izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, hkrati pa zatrjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo tožničinega psihičnega stanja. Ponovno poudarja, da je pri podpisu sporne izjave, ki jo je pripravila tožena stranka, mislila, da podpisuje le listino, na podlagi katere ji ne bo treba v zapor, ne pa izjave o prenehanju delovnega razmerja, ki ni bilo v njenem interesu. Hkrati graja presojo sodišča glede napak v postopku obravnave njenega ugovora na komisiji za pritožbe pri toženi stranki.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru ponavlja svoja stališča, zanika obstoj revizijskih razlogov in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožnica v reviziji ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi storili nižji sodišči in zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Drugostopno in prvostopno sodišče sta se opredelili do vseh oblik napak volje, ki bi lahko bile razlog za razveljavitev pismene izjave tožnice z dne 14.09.2000, o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, tako do grožnje v smislu 60. člena ZOR, kot do bistvene zmote in prevare v smislu 61. in 65. člena ZOR. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom, da ob dejanskem stanju, kot sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je revizijsko sodišče vezano, zgoraj navedene napake volje v smislu navedenih členov ZOR niso bile podane. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da tožena stranka ne more odgovarjati za položaj, v kakršnem se je znašla tožnica po izdaji obsodilne kazenske sodbe in izteku roka iz pogojne obsodbe za vračilo denarnega zneska toženi stranki. Če je tožnica izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, skupaj z izjavo o plačilu denarnega zneska iz pogojne obsodbe, podpisala v stiski, v kateri se je znašla iz krivdnih razlogov na svoji strani, se zaradi tega ne more sklicevati na napake volje, ne glede na to, da ji je sicer podpis izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja predlagala tožena stranka. Zgolj predočenje teh okoliščin s strani tožene stranke ne pomeni grožnje ali prevare, tožnica pa glede vsebine podpisane izjave tudi ni bila v zmoti in ni bila nesposobna oblikovati prave volje, kar vse sta prepričljivo ugotovili že nižji sodišči. Ker je prišlo v tem primeru do prenehanja delovnega razmerja tožnice na podlagi njene izjave o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja in v skladu s to izjavo, je sklicevanje tožnice na domnevne kršitve v postopku pred drugostopnim organom tožene stranke pravno brezpredmetno. Soglasje k dejanskemu prenehanju delovnega razmerja na podlagi tožničine izjave je podala tožena stranka že dne 14.09.2000, ko je tožnici delovno razmerje tudi prenehalo. Tega soglasja toženi stranki v smislu določb 2. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v ugovornem postopku ni bilo potrebno potrjevati, saj je tožnico, v skladu z določbami 28. in 36. člena ZOR, zavezovala že njena izjava volje.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker v skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid spora, tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo.

Določbe ZOR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).