Jedro

Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku iz naslova nadur za čas od novembra 2012 do septembra 2016 bruto mesečne zneske nadur, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (točka I izreka). V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur, in sicer za čas od novembra 2012 do septembra 2016 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ustrezne neto zneske (točka II izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov (točka III izreka), ter postopek ustavilo zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevke tožnika iz naslova nadur za višje mesečne zneske nadur, kot izhajajo iz točke I in II izreka, ter za zahtevek tožnika za poravnavo poklicnega zavarovanja za vso dobo zaposlitve tožnika pri toženi stranki (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.739,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper odločitev v točki I izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče kršilo razpravno načelo in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je tožniku priznalo nadure, čeprav je bila tožnikova trditvena podlaga pomanjkljiva, relevantnih dokaznih predlogov oziroma dokazov o domnevno opravljenih nadurah pa tožnik ni podal. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala na tožnikovo pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago, saj je v zvezi z opravljenimi nadurami trdil le to, da izhajajo iz same narave voznikovega dela v mednarodnem prometu, ker vozniki vsak dan delajo 10, 11 ali več ur. Pri tem ni pojasnil, kaj je v naravi voznikovega dela nasploh in kaj je bilo pri njegovem delu konkretno takega, da dela ni mogel opraviti v rednem delovnem času. Navedel je (le), da izpiski iz tahografa niso natančni, saj se ni beležil čas ostalega dela, kot npr. natovarjanje in raztovarjanje, manjša popravila, čiščenje vozila, urejanje administrativnih formalnosti. Tožnikove navedbe sta ovrgli tudi priči A.A. in B.B.. Tožnik ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, še manj pa dokazov, ki bi potrjevali, da je evidenca delovnega časa tožene stranke neverodostojna. Prav tako ni pojasnil, zakaj naj bi bila nekatera natovarjanja in raztovarjanja daljša, koliko časa naj bi natovarjanje in raztovarjanje povprečno trajalo, koliko časa naj bi porabil za administrativne formalnosti, kakšno vrsto vozila in katero vrsto tovora je vozil, kam je najpogosteje vozil, kakšne so bile njegove aktivnosti v zvezi s pritrjevanjem, zaščito, pripravo tovora in kakšne so bile njegove aktivnosti v zvezi z urejanjem dokumentacije (vozniki že imajo izpolnjene CMR listine in dejansko potrebujejo samo žig in podpis). Tožnik torej ni podal nobenih konkretnih navedb in dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil njegov delovni čas drugačen od tistega, ki je prikazan v evidenci delovnega časa tožene stranke, oziroma da bi se dalo izračunati njegov (drugačen) delovni čas od tistega, razvidnega iz evidence tožene stranke. Izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, da je težko opredeliti čas, potreben za natovarjanje in raztovarjanje, saj na to vpliva veliko dejavnikov, in sicer vrsta in količina blaga, ali se natovarjanje izvaja v celoti ali delno, način pakiranja in vrsta embalaže, vrste in sistemi embalažnih pripomočkov, ali se natovarja z rampe, z zadnje strani ali bočno, ali se naklada z dvorišča, z enim ali več nakladalnimi pripomočki, ter da je čas odvisen od psihofizične sposobnosti skladiščnika - nakladalca, voznika - nakladalca, oddaljenosti pošiljke od vozila itn. Tožnik ni zatrjeval nobenega od teh dejavnikov, kaj šele konkretiziral ali dokazal. Sodišče bi moralo tožnikov zahtevek zavrniti že na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Opozarja, da v premoženjskih delovnih sporih ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, kar je potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, na katero se sicer sklicuje sodišče prve stopnje. Sodna praksa pritožbenega sodišča, po katerem bi morala tožena stranka, ki je dolžna voditi evidenco o delovnem času, v sodnem postopku konkretno navesti, kakšen obseg nadurnega dela je tožnik opravil, oziroma da je opravil manj ur, kot jih zatrjuje, nima podlage v Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) ali v Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). Ta dva zakona nimata določb o trditvenem in dokaznem bremenu, stališče sodne prakse pa je tudi v nasprotju z ZPP. Tudi ZDR-1 ne določa pravila o obrnjenem dokaznem bremenu v premoženjskopravnih sporih. Pravilno evidentiranje delovnega časa je delavčeva obveznost. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bili podatki o drugem delu, navedeni v tej evidenci tožene stranke, neverodostojni, vse ostale podatke iz te evidence (vožnja, bolniške, letni dopust) pa je sprejelo kot verodostojne, je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razpravno načelo je kršilo tudi s tem, ker je kljub pomanjkljivi trditveni podlagi na predlog tožnika postavilo izvedenca in mu naložilo, naj poda najbolj realen približek delovnih ur tožnika, ki ga lahko ugotovi na podlagi prevoženih kilometrov, opravljenih natovarjanj in raztovarjanj, vrste tovora, relacij, prevoženih kilometrov, povprečne hitrosti in ostalih podatkov, torej ne na podlagi podatkov, ki bi jih zatrjeval tožnik, ki je nadure specificiral šele, ko je tožena stranka predložila potne naloge. Kljub tako pomanjkljivi trditveni podlagi je pri izračunu nadur upoštevalo tožnikove aktivnosti, čeprav teh aktivnosti ni zatrjeval (preventivni pregledi vozila, oddaja dokumentacije, zamenjava priklopnih vozil, popravilo vozil, zamenjava dokumentacije, urejanje carinskih formalnosti, točenje goriva). Ker je upoštevalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, je kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj tožena stranka ni mogla vedeti, da bodo ta dejstva relevantna in se o njih ni mogla izjaviti. Ker je tožnik priznal, da je vozil kiper, bi moralo sodišče pri ugotavljanju delovnega časa upoštevati podatke za kiper, ne pa za priklopnik s ponjavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba v pretežnem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker naj bi delno ugodilo tožbenemu zahtevku kljub pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika, ki po stališču tožene stranke tudi ni zadostil dokaznemu bremenu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi navedel, da je po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto voznika v mednarodnem prometu polni delovni čas znašal 40 ur tedensko, da pa je delal po 10, 11 in več ur dnevno. Navedel je, da se v delovni čas ne šteje samo vožnja, temveč tudi čas, ki se porabi za natovarjanje in raztovarjanje, urejanje carinskih formalnosti, čiščenje vozila, za manjša popravila na vozilu. Navajal je število ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa (mesečno približno 44 ur), ter da izpiski tahografa niso natančni, ker vozniki zaradi naročil ne beležijo ostalega dela (natovarjanj in raztovarjanj, manjših popravil, čiščenja vozila ter urejanja administrativnih formalnosti). Izpiski tahografa naj bi po njegovih trditvah v pretežni meri beležili zgolj čas vožnje, ostalo delo pa se je prikazovalo kot počitek. Le na ta način je lahko izvršil vsa naročila, saj bi sicer že pred izvedenimi naročili izpolnil celotno dovoljeno kvoto delovnih ur.

Po prejemu potnih nalogov na pripravljalnem naroku dne 21. 2. 2019 je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2019 natančneje specificiral višino tožbenega zahtevka za določeno časovno obdobje, pri čemer je navedel število nadur za vsak posamezni mesec.

Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2019 je tožnik navedel, da je število nadur izračunal tako, da je vse ure, ki so navedene v potnih nalogih, seštel (za vsak mesec) ter upošteval povprečni mesečni fond ur (176), ne pa fonda ur za vsak posamezni mesec. Predlagal je imenovanje izvedenca finančne stroke in po potrebi prometne stroke ter še dodal, da v kolikor izvedenec ne bo mogel izračunati točnega delovnega časa oziroma nadur, naj to stori na podlagi približka, in sicer naj uporabi podatke o tovoru, natovarjanjih in raztovarjanjih, prevoženih kilometrih in načinu natovarjanja.

6. Navedbe, ki jih je tožnik podal, po stališču pritožbenega sodišča zadoščajo za vsebinsko obravnavo zahtevka in tudi za angažiranje sodnega izvedenca za promet. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na trditve obeh pravdnih strank o dejstvih, ki sta jih ti podali tekom postopka, in na pravno podlago, na katero sta se sklicevali. Ne gre torej za nikakršno odločitev, ki bi bila lahko presenečenje za toženo stranko. Vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje določilo sodnemu izvedencu za promet mag. C.C., so v okviru trditvene podlage tožnika, tako glede števila opravljenih ur, podatkov tahografa, potnih nalogov ter tožnikovih navedb, da naj izvedenec upošteva prevožene kilometre, opravljena natovarjanja in raztovarjanja, vrste tovora, relacije, povprečne hitrosti in ostale podatke. Izvedenec je v izvedenskem mnenju svoje ugotovitve ustrezno utemeljil s strokovnimi argumenti in stališči, s katerimi je zavrnil tudi nekatere tožnikove trditve oziroma predloge za izračun nadur. Tudi če tožnik ni podrobno navedel tega, kar izpostavlja pritožba, in sicer, zakaj naj bi bila nekatera natovarjanja in raztovarjanja daljša ali v primeru kakšnega tovora naj bi se zavlekla, koliko časa naj bi v povprečju natovarjanje in raztovarjanje trajalo, koliko časa naj bi porabil za administrativne formalnosti, kakšno vrsto vozila in katero vrsto tovora je vozil, kam je najpogosteje vozil, kakšne so bile njegove aktivnosti v zvezi s pritrjevanjem, zaščito, pripravo tovora in kakšne so bile aktivnosti v zvezi z urejanjem dokumentacije, so ugotovitve izvedenca v okviru podane tožnikove trditvene podlage, svoje ugotovitve pa je izvedenec tudi natančneje utemeljil (npr. koliko povprečno traja raztovarjanje in natovarjanje vozila s priklopnikom ali kiperja, kakšni so podatki o povprečni porabi in velikosti rezervoarja za gorivo ter prevožene razdalje, zakaj na podlagi predloženih podatkov ni mogel izračunati povprečne hitrosti vožnje) ter pri tem po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje uporabil lastno strokovno znanje in izkušnje. Ugotovitve izvedenca v tem delu torej ne presegajo tožnikove trditvene podlage, temveč utemeljujejo izračun opravljenih nadur. Zato ugotovitve izvedenca, da je težko opredeliti čas, potreben za natovarjanje in raztovarjanje, saj na to vpliva veliko dejavnikov, in sicer vrsta in količina blaga, ali se natovarjanje izvaja v celoti ali delno, način pakiranja in vrsta embalaže, vrste in sistemi embalažnih pripomočkov, ali se natovarja z rampe, z zadnje strani ali bočno, ali se naklada z dvorišča, z enim ali večimi nakladalnimi pripomočki, ter da je odvisen od vrste in manipulativne sposobnosti teh pripomočkov, psihofizične sposobnosti skladiščnika - nakladalca, voznika - nakladalca, oddaljenosti pošiljke od vozila itn., ne pomenijo, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, temveč gre za pojasnilo izvedenca, kako je (lahko) ugotovil število nadur iz dostopnih podatkov (potni nalogi, izpiski tahografa, tožnikova odsotnost).

7. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistvene kršitve določb postopka zaradi kršenja 7. člena ZPP, saj sodišče ni ugotovilo dejstev, ki jih tožnik ne bi navajal. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni pojasnil, kaj je v naravi voznikovega dela nasploh in kaj je bilo pri njegovem delu konkretno takega, da dela ni mogel opraviti v rednem delovnem času. Tožnikove navedbe je mogoče razumeti tako, da "narava tožnikovega dela" pomeni, da je moral na tahografu evidentirati počitek takrat, ko je dejansko opravljal delo, ki se šteje v delovni čas voznika, sicer vseh naročil ne bi mogel opraviti, temveč bi moral vožnjo prekiniti zaradi obveznega počitka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo dejstva, ki jih tožnik ni navajal, toženi stranki onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP), zaradi česar naj bi bila kršena pravica tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti v smislu pritožbenega razloga po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela s tem, ker je sodišče izvedencu naložilo, naj poda najbolj realen približek delovnih ur tožnika, ki ga lahko ugotovi na podlagi prevoženih kilometrov, opravljenih natovarjanj in raztovarjanj, vrste tovora, relacij, prevoženih kilometrov, povprečne hitrosti in ostalih podatkov, saj je tak izračun predlagal tožnik. V tem delu torej pritožba protispisno navaja, da bi moralo sodišče izvedencu odrediti izračun le na podlagi podatkov iz potnih nalogov.

9. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje jasne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni pojasnilo, zakaj naj bi bili podatki o drugem delu, razvidni iz evidence delovnega časa tožene stranke, neverodostojni, vsi ostali podatki iz iste evidence pa naj bi bili pravilni, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 8. (in ne 7. členom ZPP). Med strankama namreč niti ni bilo sporno, da so podatki o vožnji, bolniški odsotnosti in dopustu pravilni (bolniška odsotnost in dopust sta razvidna iz plačilnih list), ter da je odločitev o nadurah odvisna od vprašanja, ali je tožena stranka pravilno evidentirala čas, ki se po določbah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.) šteje v delovni čas tožnika. Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja, ugotovilo obseg drugega dela, ki se šteje v delovni čas tožnika po ZDCOPMD, to svojo odločitev pa ustrezno obrazložilo. Po določbi 8. člena ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Prosta dokazna ocena mora razumno in argumentirano prepričati. Izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična. Dokazna ocena sodišča je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zakaj niso pravilni podatki o drugem delu, ki se štejejo v delovni čas, namreč izhaja iz drugačnih ugotovitev sodnega izvedenca za promet, ki je ugotovil obseg tega dela, ki ni ustrezno evidentiran v evidenci dela tožene stranke.

12. Glede na to, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, zaradi česar ni podan pravni položaj, ko bi lahko sodišče zavrnilo zahtevek zgolj na podlagi pravila o dokaznem bremenu, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče odločilo po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu. Pravilno evidentiranje delovnega časa je delavčeva obveznost, kar sicer navaja pritožba, vendar pa zaradi tega ni mogoče šteti, da tožnik ni upravičen do plačila nadurnega dela, ki ga je opravil, saj obstaja nadzorstvena dolžnost prevoznega podjetja po 33. členu Uredbe (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014, ki določa, da so prevozna podjetja odgovorna za zagotavljanje, da so njihovi vozniki ustrezno usposobljeni in imajo ustrezna navodila v zvezi s pravilnim delovanjem digitalnih ali analognih tahografov, izvajajo redna preverjanja, s katerimi se prepričajo, da njihovi vozniki tahografe pravilno uporabljajo, in svojih voznikov niti neposredno niti posredno ne spodbujajo k zlorabi tahografov. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da v premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu, kot na to pravilno opozarja toženka v pritožbi. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik priznal, da je vozil kiper, zato bi moralo sodišče pri ugotavljanju delovnega časa upoštevati le podatke za kiper, ne pa za priklopnik s ponjavo. Tožnik je v svojem pričanju med drugim izpovedal, da kakšnih šest let ni imel svojega vozila in je bil "skakač", potem je imel nekaj časa isto vozilo, potem je spet tedensko menjal vozila. Glede na to je izvedenec pravilno ugotovil čas tožnika povezan z nakladi in razkladi na podlagi preračuna in sicer za opravljene prevoze blaga s priklopnikom s ponjavo ali pa za kiper prevoze. Pri tem je ocenil, da za natovarjanje in raztovarjanje priklopnika s ponjavo voznik porabi 1 uro in 18 minut, pri čemer je upošteval polno naloženo vozilo s 33 paletami. Za eno paleto nakladalec porabil eno minuto, skupaj 33 minut, ostalih 45 minut pa voznik porabi za ostala opravila vezana z natovarjanjem in raztovarjanjem in sicer za legitimacijo prevoznika, pripravo in namestitev zaščitnih sredstev, pripravo vozila – nakladalnega prostora v času 15 minut, 20 minut za obvezovanje oz. vezanje tovora 20 minut, in 10 minut za opravila v zvezi z dokumentacijo. Za opravljanje ostalih prevozov (kiper prevozi) pa je ocenil povprečni čas dela tožnika v zvezi z nakladi tako, da ena manipulacija traja približno 40 minut, od tega voznik porabi 10 minut za priprave (dokumenti, osebna varovalna oprema, priprava vozila) in 30 minut za nalaganje (20 minut postopek naklada, 10 minut preverjanje, pričvrstitev, zaščita tovora in tehtanje). Povprečni čas dela voznika v zvezi z razkladom (ena manipulacija pri kiper prevozih) po oceni izvedenca traja 25 minut, od tega je 10 minut priprave (legitimacija, dokumenti, osebna varovalna oprema, priprava vozila) in 15 minut razkladanje (postopek razklada, čiščenje, posprava). Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo čas, ki ga je tožnik porabil bodisi za vozilo s priklopnikom, ali pa za kiper prevoz, pri čemer je na naveden način izvedenec podal izračun za celotno vtoževano obdobje.

14. Glede na to, da je izvedenec pravilno uporabil (nesporne) podatke iz tahografa glede časa voženj, ter ugotovil čas, ki ga je tožnik porabil za druga opravila, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev izvedenca.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).