Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v tej zadevi podane materialnopravne predpostavke, ki ustrezajo tisti vrsti pravno priznane nepremoženjske škode, ki se umešča v pojem "škoda zaradi žalovanja" oziroma v nemškem jeziku "Trauerschmerzensgeld". Primer, ki ga tožnik navaja v pritožbi, pa je umeščen v drugo pravno priznano vrsto nepremoženjske škode in sicer "škoda zaradi šoka" oziroma "Schockschadenschmerzensgeld".

V skladu z razlago v avstrijski sodni praksi, se pri odločanju o višini denarne odškodnine škode zaradi žalovanja, primarno upošteva intenziteta medsebojnih odnosov; kot dokazno pomembna dejstva (indici) pa še starost oškodovanca in pokojnega ter obstoj življenjske skupnosti. Poudarja se tudi, da je odmera denarne odškodnine odvisna od okoliščin konkretnega primera in se zato "izmika posplošenemu vrednotenju"

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v točkah I. in II, izreka zneska 25.000,00 € nadomestita z zneskom 30.000,00 €; - v točki III. izreka tako, da ta v celoti glasi: "Toženka je dolžna tožniku plačati 3.808,12 € pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.095,21 € od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do preteka 15 dnevnega roka za izpolnitev in od zneska 712,91 € od vročitve sodbe sodišča druge stopnje do preteka 15 dnevnega roka za izpolnitev, vse v roku 15 dni.

II. Toženka je dolžna povrniti tožniku 534,62 € pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 25.000,00 EUR, s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2020 dalje do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni (točka I izreka). V presežku nad zneskom 25.000,00 EUR do vtoževanega zneska 40.000,00 EUR ter glede zahtevanih zamudnih obresti, ki presegajo 4 % letno obrestno mero, se tožbeni zahtevek zavrne (točka II izreka). Toženka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.095,21 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do prenehanja obveznosti (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe, in sicer v znesku 5.000,00 EUR se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da čeprav sodišče prve stopnje tega ne konkretizira je sklepati, da je kot vodilo za svojo odločitev uporabilo odločbo avstrijskega Višjega deželnega sodišča v Innsbrucku, opr. št. 10 R 85/16Z z dne 27. 2. 2017, kjer je petnajstletna hči ob smrti štiridesetletnega očeta, prav tako prejela odškodnino v višini 25.000,00 EUR. Tožnik navaja, da je povprečna bruto letna plača v Avstriji v letu 2017, ko je bil sprejet citirani judikat, znašala 32.267,00 EUR, že v letu 2020 pa znaša 35.072,00 EUR, kar predstavlja 8,7 % povišanje. Nedvomno pa je povprečna letna plača v Avstriji v letu 2022, čeprav še ni mogoče ugotoviti končnih podatkov, še višja kot v letu 2020. Zato bi sodišče že zgolj iz tega naslova moralo prisoditi vsaj 2.175,00 EUR višjo odškodnino. Ne glede na navedeno pa tožnik meni, da bi pravična denarna odškodnina v konkretnem primeru znašala vsaj 30.000,00 EUR. Tožnikov primer je specifičen in obarvan še z dodatnimi okoliščinami pri čemer gre še posebej upoštevati, da je v veliki večini primerov izguba matere za otroka še bistveno bolj travmatična kot izguba očeta. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila pokojna mama edina starševska figura v življenju mld. tožnika in da je tožnikov oče A. A., bil in še vedno je, nesposoben poskrbeti za svojega sina in mu nuditi ustrezno čustveno oporo. Okoliščina, ki bi utemeljevala odmero višje denarne odškodnine je tudi ta, da gre že za drugi tragičen primer v tožnikovem življenju, ko še ni prebolel smrti svojega trinajstletnega bratranca, ki je umrl prav tako v tragični nesreči, ko je nanj padel nogometni gol. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik s smrtjo matere bil iztrgan iz svojega dosedanjega okolja, kasneje so se tudi menjavala tožnikova bivališča pri očetu, pri starih starših in nato pri teti B. B., kar pomeni, da je tožnik po smrti matere prestal kar dva nujna odvzema otroka s strani CSD. V posledici materine smrti je bil deležen psihičnega in fizičnega nasilja zaradi alkoholizma, kar se ne bi zgodilo, če bi tožnikova mama bila živa. Denarno odškodnino utemeljuje tudi dejstvo, da tožnik še vedno trpi za nočnimi morami, da ponoči kliče in je popustil v šoli. Prav tako je potem, ko je zvedel za smrt mame, štiri dni neprestano jokal in so mu morali dati pomirjevala. Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožniku prisodi še dodatnih 5.000,00 EUR odškodnine, skupaj s stroškovnimi posledicami in pridušenimi pritožbenimi stroški.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, sodišče druge stopnje pa jih, v okviru uradnega preizkusa, ni ugotovilo.

7. Tožnik v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z omejitvami preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, zapisanimi v tč. 5. obrazložitve te sodbe, ta pritožbeni razlog ni del uradnega preizkusa, zato lahko sodišče druge stopnje opravi preizkus sodbe le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik z navedbami v pritožbi tega pritožbenega razloga ne uveljavlja. V njej namreč ne zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšnega odločilnega dejstva (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ali ga je ugotovilo zmotno (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Tožnik z navedbami:"..._.ko ni zadosti upoštevalo specifičnosti tragedije obravnavanega dogodka za tožnika.......še posebej bi moralo upoštevati okoliščino, da je bila C. C. edina starševska figura v življenju ml. tožnika.....okoliščina, ki bi utemeljevala odmero višje denarne odškodnine je tudi ta, da je šlo za drugi tragičen primer v tožnikovem življenju, ko še ni prebolel smrti svojega 13 letnega bratranca.....da je tožnik s smrtjo matere bil iztrgan iz svojega dotedanjega okolja, kasneje pa so se tudi menjavala tožnikova bivališča...._" ne izpodbija dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč ne očita, da teh dejstev sploh ni ugotovilo ali jih je ugotovilo napačno temveč kako ta dejstva vplivajo na odmero denarne odškodnine, ki je po mnenju tožnika, prisojena prenizko. Odmera denarne odškodnine in vprašanje, ali ugotovljena odločilna dejstva ustrezajo stopnji duševnih bolečin zaradi izgube bližnje osebe, pa so tipična pravna vprašanja in torej sodijo v pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta pa je, kot je pojasnjeno v tč. 5. obrazložitve te sodbe, del uradnega preizkusa.

8. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravo v tej zadevi uporabilo določbe avstrijskega Občega državljanskega zakonika (ODZ oz. ABGB1). Ugotovljena odločilna dejstva, ki so dokazno ocenjena v tč. 19. obrazložitve, je podredilo določbi 1325 ABGB (tč. 19. obrazložitve) in navedlo:"_Tako po mnenju sodišča pri tožniku ni podana škoda zaradi šoka, ampak škoda zaradi žalovanja._" (tč. 17. obrazložitve). Tožnik v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje pri višini denarne odškodnine "_uporabilo zadevo 10 R 85/16z z dne 27.2.2017 Višjega deželnega sodišča Innsbruck, kjer je 15 letna hči ob smrti 40-letnega očeta prav tako prejela odškodnino v višini 25.000,00 €._".

9. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilna navedba v pritožbi, da se sodišče prve stopnje izrecno ni sklicevalo na noben primer iz sodne prakse, ki so mu sicer bili posredovani z dopisom Zveznega ministrstva za pravosodje z dne 19.3.2021. Vendar je trditev v pritožbi, da je sodišče prve stopnje uporabilo citirani primer, napačna. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo povzeto, pravilno ugotovilo, da so v tej zadevi podane materialnopravne predpostavke, ki ustrezajo tisti vrsti pravno priznane nepremoženjske škode, ki se umešča v pojem "_škoda zaradi žalovanja_" oziroma v nemškem jeziku "_Trauerschmerzengeld_". Primer, ki ga tožnik navaja v pritožbi, pa je umeščen v drugo pravno priznano vrsto nepremoženjske škode in sicer "škoda zaradi šoka" oziroma "_Schockschadenschmerzengeld_". Sodišče tega primera pravilno ni smelo uporabiti kot razlagalno vodilo, ker niso izpolnjene materialnopravne predpostavke, ki so zanj zahtevane (duševne motnje tožnika niso bile opredeljene kot bolezensko stanje).

10. V skladu z razlago v avstrijski sodni praksi, se pri odločanju o višini denarne odškodnine škode zaradi žalovanja, primarno upošteva intenziteta medsebojnih odnosov; kot dokazno pomembna dejstva (indici) pa še starost oškodovanca in pokojnega ter obstoj življenjske skupnosti. Poudarja se tudi, da je odmera denarne odškodnine odvisna od okoliščin konkretnega primera in se zato "_izmika posplošenemu vrednotenju_"2. 11. Glede na navedeno razlago, so za odmero denarne odškodnine odločilna ugotovljena dejstva, da sta bila tožnik in mama medsebojno zelo navezana, še posebej, ker tožnikov oče ni bil veliko prisoten, tako zaradi težav s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač ter tudi zaradi dela v tujini. Zato je bila mama tista, ki je s sinom preživljala ves prosti čas in se je tudi zaradi tega med njima stkala toliko močnejša čustvena vez. Tragična smrt mame je za tožnika predstavljala veliko duševno bolečino glede na to, da je tožnik že po naravi bolj tih, težko se odpre in posledično tudi težko spregovori o svojem čustvovanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka 14. 1. 2020 bil star devet let in je obiskoval 4. razred osnovne šole. Njegova mama je bila takrat stara šestintrideset let. 12. Na podlagi teh dejstev, se lahko opravi primerjava s primeri, ki se uvrščajo v "_škodo zaradi žalovanja_". Iz priloženih tabel so lahko upoštevane zadeve: - OLG Innsbruck - 4R 142/13 z dne 23.7.2013 - 6 letni sin, umrla mama - 20.000,00 €; - OLG Linz - 3R 88/17i z dne 3.8.2017 - 9, 14, in 16 letni otroci, umrl oče - 25.000,00 €; - OLG Wien - 3R 74/18d z dne 9.7.2018 - 16 letna hči, umrla mama - 24.000,00 €.

13. Sodišče druge stopnje pritrjuje navedbam v pritožbi, da je potrebno pri odločitvi v tem primeru, dati še posebno težo okoliščini, ki jo je posebej poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnik ostal sam brez mame, ki je v njegovem življenju, glede na odsotnost očeta, imela zaradi tega primarno starševsko vlogo, zato je intenziteta duševnih bolečin pri njem močna, resna in globoka. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tezi tožnika, da je potrebno pri odmeri denarnih odškodnin upoštevati tudi tiste ekonomske dejavnike, ki vplivajo na vrednost denarja3; glede na to, da so citirani primeri izpred petih in več let, je tudi to lahko razlog, da se pritožbi tožnika ugodi.

14. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje tožniku in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva zato utemeljujejo višjo denarno odškodnino in sicer v znesku 30.000,00 €, to odločitev pa je sodišče druge stopnje lahko sprejelo na seji senata (peta alineja 358. člena ZPP). Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odst. 351. člena ZPP).

15. Sprememba vpliva tudi na odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje, sedaj je uspeh strank v razmerju 75% - 25%. Tožnikovi stroški so sedaj 3.970,02 €, toženkini pa 161,90 €, torej mora toženka tožniku po pobotu plačati še 3.808,12 € pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato spremenilo tudi odločitev v točki III. izreka. Pri tem je upoštevalo, da sta zapadlost zakonskih zamudnih obresti in posledično nastanek zamude različna za obe glavnici stroškov, zato je temu primerno oblikovalo stroškovni izrek stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje.

16. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Priznani so vsi priglašeni stroški v številu 382 točk, kar znese 229,20 €, skupaj z DDV in sodno takso pa 534,62 €, brezobrestno, ker zakonske zamudne obresti niso bile zahtevane (154., 155. in 163. člen ZPP).

1 Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch für die gesammten deutschen Erbländer der Oesterreichischen Monarchie, StF: JGS Nr. 946/1811, mit zahlreichen Änderungen. 2 Povzeto iz poglavja "Odmera denarne odškodnine" na strani 4 omenjenega dopisa. 3 Ti se upoštevajo tudi v slovenskem pravu, pri uporabi metode preračunavanja višine denarne odškodnine v mnogokratnik povprečne neto plače na zaposlenega.