Jedro

Uporaba dol. 156. člena ZOR zahteva izbiro pravovarstvenega zahtevka, ki meri, če gre za dejavnost, iz katere izvira vznemirjanje, na preprečitev vznemirjanja z ustreznimi ukrepi bodisi na aktivni ali pasivni strani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka nemudoma na svoje stroške zazidati troje oken, ki se nahajajo v visokem pritličju severovzhodne fasade stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 509/2 k.o. K., ali pa plačati tožeči stranki, ker je njena hiša manj vredna, znesek 1,732.046,80 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti zneska 21.634,00 DEM ter predlog tožeče stranke na izdajo začasne odredbe, s katero bi tožencu S. G. bili prepovedani kakršnikoli posegi v gradbeni objekt na parceli št. 509/2 k.o. K., posebej posegi v sporne odprtine na severovzhodni strani tega objekta. Pritožbo tožeče stranke proti takšni odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nerazumljiva se ji zdi pasivnost sodišča prve stopnje, ki ni izdalo začasne odredbe, kakor je bila predlagana. O navedenem sodba sodišča druge stopnje sploh ne vsebuje razlogov. Parcela, na kateri je sezidana toženčeva stanovanjska hiša, je sicer stavbna parcela, vendar pa za gradnjo hiše toženec nima ustreznega dovoljenja. To sledi iz dopisa Občine T. z dne 4.2.1994, vendar se izpodbijana sodba do tega ni opredelila. Določila 156. člena ZOR bi mogla za toženca priti v poštev le tedaj, če bi stanovanjsko hišo sezidal na podlagi potrebnih dovoljenj. Če bi namreč prišlo do ustreznega upravnega postopka, bi imela tožeča stranka vse možnosti, da se gradnji, ki jo vznemirja, upre. Zato bi bilo treba uporabiti določbo 157. člena ZOR, ker je toženec samovoljno posegel celo v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP); nedopustnost revizije proti taki odločitvi pa je utemeljena tudi s stališča, da je začasna odredba izdana po pravilih izvršilnega postopka, ki ne pozna revizije kot izrednega pravnega sredstva (9. člen ZIP). Ne glede na to - kar utemeljuje izhodišče, da se revizijsko sodišče z obširnimi revizijskimi izvajanji v tej smeri ne more ukvarjati - pa se je izpodbijana sodba do odločitve o začasni odredbi, zajete v sodbi sodišča prve stopnje opredelila in odgovorila na pritožbene očitke v tej smeri. Tudi izostanek upravnih dovoljenj za gradnjo toženčeve stanovanjske hiše je bil kot dejstvo dejanskega stanja upoštevan, pravno pa opredeljen s stališča, da ta okoliščina nima neposrednega vpliva na civilnopravno odgovornost toženca.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podana.

Odločitvi nižjih sodišč pa sta pravilni tudi s stališča uporabe materialnega prava. Izbira pravne podlage z določbo 156. člena ZOR je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna. Vsak lahko zahteva od drugega, da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje, pri čemer sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev vznemirjanja, če ta sam tega ne stori (prvi in drugi odstavek 156. člena ZOR). Na stavbnem, za stanovanjsko gradnjo predvidenem zemljišču, je toženec kot lastnik sicer brez ustreznega dovoljenja sezidal stanovanjsko hišo, katere izvedba tožečo stranko vznemirja. Postavitev oken na severovzhodni strani hiše naj bi ji povzročala občutno nelagodje, ker so vitalni stanovanjski prostori njene že prej postavljene, nasproti stoječe stanovanjske hiše, obrnjeni s svojimi okni ravno nasproti motečih okenskih odprtin toženčeve hiše. Ob takem dejanskem stanju je v reviziji posebej izpostavljena trditev o toženčevi črni gradnji v tem sporu pravno manj pomembna; uporaba določbe tretjega odstavka 156. člena ZOR pa pri tem ne prihaja v poštev. Zato tudi ni odločilno razpravljanje o morebitni škodi, ki jo trpi tožeča stranka (po oceni izvedenskega mnenja naj bi škode - kot ugotavljata nižji sodišči - niti ne bilo). Zaradi trditve, da jo postavitev oken na severovzhodni strani toženčeve hiše vznemirja, je tožeča stranka upravičena zahtevati ustrezne ukrepe za preprečitev vznemirjanja. Ker dejansko stanje onemogoča ugotovitev o obstoju negativne služnosti v korist tožnice (prepoved odpiranja oken v stavbi), pa tudi sklepanje o zmanjšani vrednosti tožničine stanovanjske hiše, "je potrebno storiti vse, da se motenjski vplivi spravijo na tisti minimum, ki je normalen za konkretno okolje" (mnenje izvedenca Franca Pintarja, ki ga povzema izpodbijana sodba). To pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje mogoče storiti le v okviru "pravovarstvenih zahtevkov, ki imajo za podlago vplive na sosednjo napremičnino, ki presegajo krajevno običajno mejo", torej mejo, ki je med sosedi določenega kraja še tolerantna. Postavljeni zahtevek ne deluje v navedenem okviru.

Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega ogleda in po oceni mnenja izvedenca Pintarja ugotovilo različne možnosti, ki bi lahko obstoječe vznemiranje odstranile. Po eni strani gre za ravnanje, ki ga lahko opravi toženec (ali se ga k temu prisili z ustreznim pravovarstvenim zahtevkom), po drugi strani pa za ravnanje tožeče stranke, ki lahko sama prepreči vznemirjanje z nekaterimi ukrepi in stroške prevali na toženca. Takega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. Odločitev o zavrnitvi postavljenega tožbenega zahtevka je zato utemeljena: vsebina izbranega pravovarstvenega ukrepa namreč ob dejanskih ugotovitvah ni v skladu z razlago določbe drugega odstavka 156. člena ZOR.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).