Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz 31., 32. in 35. člena ZDR: ni upošteval navodil delodajalca, njegovo ravnanje pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2010 kot tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da sam postopek izredne odpovedi ni sporen. Tožena stranka pa je dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga in tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, da se spornega dne izvaja stavka in tudi, da je spremenjen režim pri vhodu v igralnico. Tožnik je brez utemeljenega razloga napadel varnostnika in jim povzročil lahke telesne poškodbe in ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja po 122. členu KZ-1. Dejanje je tožnik storil naklepoma in hote, ni bil izzvan in ne napaden. Vedel je, da poteka stavka in se zavedal, da bo njegovo ravnanje odmevno, da se bo o tem pisalo in da bo to lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče R. S., ker izpoved varnostnikov v celoti potrjuje videoposnetek dogajanja ob službenem vhodu. Zaslišalo pa je po tožniku predlagani priči, ki nista potrdili takega poteka dogodka, kot ga je zatrjeval tožnik v tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev, izvedbo ostalih, tudi zaslišanje priče S. pa je utemeljeno zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta menili, da je bil ukrep preverjanja istovetnosti oseb pri vstopu v igralnico zakonit ter da ima podlago v drugi alineji prvega odstavka 43. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV). Ni šlo za potrebo po varovanju ljudi in premoženja, ki se varuje in varovanja tudi niso urejala pravila. R. S. je bil edini nepristranski očividec dogodka in bi bilo njegovo pričanje bistveno za pravilno oceno dogajanja in odpravo dilem pri videoposnetku. Tožnik ni bil obveščen o spremembah organizacijskih navodil glede registracije ob prihodu. Njegovo ravnanje ni moglo škodovati poslovnim interesom delodajalca, ali pa ima znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pa bi bilo mogoče ugotavljati le z izvedencem medicinske stroke. Incident, do katerega je prišlo v izrednih okoliščinah in ki nima prav nobene zveze s tožnikovim delom in njegovim odnosom z gosti, po 17 letih dela ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožnik utemeljuje bistveno kršitev določb ZPP s tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče R. S., ki naj bi bil edini nepristranski očividec dogodka. Za katero kršitev naj bi šlo v reviziji ne navede, enako kot tega ni navedel že ob zaključku glavne obravnave, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, da navedene priče ne bo zaslišalo.

8. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za bistveno kršitev določb postopka pa bi lahko šlo, če sodišče neutemeljeno in brez obrazložitve ne bi izvedlo katerega od predlaganih dokazov, ki so za odločitev bistveni.

9. Sodišče na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP samo odloča, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev in ne zagreši bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze o odločilnih dejstvih glede poteka spornega dogodka in ocenilo, da zadoščajo dokaz z ogledom videoposnetka ter zaslišanje tožnika in obeh varnostnikov in te dokaze je sodišče na podlagi načela iz 8. člena ZPP tudi ocenilo. Sodišče prve stopnje je v razlagi sodbe tudi izrecno pojasnilo, zakaj priče S. ni zaslišalo. Zato po presoji revizijskega sodišča ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila glede na navedbe tožnika morda lahko storjena.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako iz razloga po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato revizijski ugovor, da tožnikovo ravnanje ni imelo znakov očitanega kaznivega dejanja, tudi če bi bil utemeljen, na odločitev sam po sebi ne bi mogel vplivati.

12. Tožniku se je očital neutemeljen in neizzvan fizični napad na varnostnika, ki sta spornega dne opravljala nadzor pri vstopu zaposlenih v igralnico tako, da sta ugotavljala njihovo istovetnost: po navodilih tožene stranke (delodajalca) in v okviru svojih pooblastil, kot jih opredeljuje tudi Zakon o zasebnem varovanju (ZZasV, druga alineja prvega odstavka 43. člena). Tudi če je obstajal dvom, ali je tožena stranka smela dati varnostnikom taka navodila in ob ugotovljenem dejstvu, da delavci o spremenjenem režimu vstopanja v prostore igralnice niso bili vnaprej obveščeni, to ne bi moglo vplivati na presojo ravnanja tožnika in njegove odgovornosti.

13. Sodišči sta ugotovili tudi, da bi tožnik na podlagi razgovora s predsednikom sindikata tik pred spornim dogodkom, lahko pričakoval spremenjen režim pri vhodu v igralnico. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano) pa izhaja, da tožnik varnostniku ob prihodu ni pokazal službene izkaznice, temveč je „brez odgovora s službeno kartico segel po odčitalcu“. Hotel je torej vstopiti v igralnico na sicer običajen način, varnostnika pa sta mu to glede na svoja navodila skušala preprečiti. Tako ravnanje tožnika sta nižji sodišči tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno opredelili kot naklepno, hoteno ravnanje, ki ni bilo izzvano z neprimernim ali celo nezakonitim ravnanjem varnostnikov. Zato je neutemeljena revizijska navedba, da naj bi šlo za silobran. Ker ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da se tožnik ne bi ravnal po navodilih varnostnikov, tudi nadaljnjega ravnanja tožnika ni mogoče šteti le kot instinktivno ravnanje.

14. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz 31., 32. in 35. člena ZDR: ni upošteval navodil delodajalca, njegovo ravnanje pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Šlo je dogodek v času stavke, zaradi česar so bili prisotni novinarji in se je o dogodku tudi pisalo v dnevnih časopisih. Prepoved škodljivega ravnanja je v 35. členu ZDR določena kot ena temeljnih delavčevih obveznosti. Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. V zvezi s tem velja poudariti, da nastanek škode ni nujen element kršitev navedene obveznosti, pač pa zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko materialno ali moralno škodilo.

15. Tožniku je bila dokazana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo očitane kršitve ter upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pa revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

16. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je sicer skrajno sredstvo za sankcioniranje delavčevih kršitev. Vsaka kršitev ali opustitev zato še ne zadošča sama po sebi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo (na primer sklep VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005), da so pri tej presoji pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja sodelovanja in podobno.

17. Sodišče prve stopnje je presojalo razloge, ki jih je za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja navedla tožena stranka v odpovedi in se izrecno opredelilo tudi do okoliščin, ki jih je uveljavljal tožnik. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo, izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj tudi tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi.

18. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.