Jedro

Tožnica je bila v spornem obdobju v določeni družbi vpisana v poslovni register kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe, s pooblastilom za zastopanje družbe, pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 ex lege nastane zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena ZPIZ-1 traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka ter na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2011 in št. ... z dne 11. 2. 2011 ter ugotovitev, da v obdobju od 21. 5. 2007 do 21. 1. 2011 nima lastnostni zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanke pravilna in zakonita.

Zoper cit. sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Poudarja, da se je z dnem 3. 12. 2005 starostno upokojila, da je 21. 5. 2007 sicer stopila v družbo A. d.o.o., iz nje pa izstopila 21. 1. 2011. Ponavlja, da je njen poslovni delež znašal 1,3115 %, da je bila imenovana za direktorico družbe, ki jo je opravljala po družbeni pogodbi z A. d.o.o., ustanovljeno kot holding družbo z namenom doseči lastniško konsolidacijo družbe B. d.o.o.. Obseg dela v holdingu je bil bistveno manjši od dela poslovodij v klasični družbi in ni znašal več kot 4 ure tedensko, zato naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bil izpolnjen pogoj iz 1. odst. 178. člena ZPIZ-1. Njenega stanja ni mogoče opredeliti kot samozaposlene osebe. Dejavnosti ni opravljala na svoj račun ali odgovornost, niti ni bila podana njena osebna odgovornost. Meni, da 2. odst. 15. člena ZPIZ-1 postavlja v neenak položaj osebe, ki so hkrati družbeniki in poslovodne osebe s tistimi, ki niso družbeniki. Takšno razlikovanje ni dopustno glede na 14. člen Ustave RS.

Sodišču nadalje očita tudi nepoznavanje veljavne zakonodaje, saj je ZMEPIZ 1. 1. 2014 prenehal veljati, ker se od istega datuma dalje uporablja ZMEPIZ-1. Meni, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo tudi do procesne kršitve iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi zavrnitve dokaza z njenim zaslišanjem. Šele z zaslišanjem bi bilo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, saj ni mogla dokazovati okoliščin iz 1. odst. 17. člena ZPIZ-1 in tako izpodbijati zakonske domneve. Hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena, saj se do navedb glede dejstev iz 1. odst. 178. člena sodišče v sodbi sploh ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb, da z vpisom družbe v sodni register začne dejavnost opravljati družba kot samostojna pravna oseba in ne njeni družbeniki, katerim je po ustanovitvi družbe celo prepovedano, da bi kot fizične osebe opravljale samostojno dejavnost, kar je pomembno tudi za predmetno zadevo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja kakršnihkoli dokazov, da bi sploh nastal dvom pravilnosti in zakonitosti izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s pritožbo uveljavljenih bistvenih kršitev. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja predvsem naslednje.

Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlog v odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti pisni odpravek izpodbijane sodbe zagotovo nima, kot zmotno meni pritožnica. Zavrnilni izrek sodbe je popolnoma jasen in takšna odločitev utemeljena z dejanskimi razlogi, odločilnimi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov.

Zaradi utemeljene zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice, v postopku ni prišlo niti do zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člen ZPP. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje dokazni predlog z njenim zaslišanjem kot nepotreben tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, saj glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo tožničina izpoved ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Sicer pa dokazovanje glede na 213. člen ZPP obsega le dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Navedeno seveda pomeni, da vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke sploh ni dolžno izvesti, če lahko v zadevi zakonito presodi že na podlagi listinskih dokazov, kot v obravnavani zadevi.

Za pritožbeno rešitev zadeve o lastnosti zavarovanca je odločilnega pomena dejstvo vpisa v sodni register. Torej, da je bila tožnica od 21. 5. 2007 do 21. 1. 2011 v družbi A., holdinška družba d.o.o. v C. v poslovni register vpisana kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe, čeprav je bila od 3. 12. 2005 dalje že uživalka pravice do starostne pokojnine. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe A. d.o.o., s pooblastilom za zastopanje družbe, pa pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS; št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) že ex lege nastane tudi zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je tako izključno podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena istega zakona traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Prav takšno dejansko stanje je prepričljivo izkazano tudi v predmetni zadevi, zato je z izpodbijano zavrnilo sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka utemeljeno zavrnjen.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor zaradi presoje zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o lastnosti zavarovanke in ne o uživanju ali izgubi pravice do starostne pokojnine, je pravno irelevantno pritožbeno sklicevanje na 178. člen ZPIZ-1, ki ureja uživanje pokojninske dajatve ob ponovnem vstopu v zavarovanje. Vpliv vključite v zavarovanje oz. ponovni vstop v zavarovanje na uživanje pokojninske dajatve sploh ni predmet izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in torej niti tega sodno socialnega spora. Pritožničino sklicevanje na 178. člen ZPIZ-1 in s tem povezano zatrjevanje o zelo kratkem obsegu dela v vlogi direktorice družbe, da dejavnosti ni opravljala na svoj račun ali svojo odgovornost, da je imela v družbi A. d.o.o. nizek poslovni delež in nekatere druge, pravno niso odločilne. Sicer pa navedena določba ZPIZ-1 načeloma preprečuje dvojni status - torej status uživalca pokojnine ter hkrati zavarovanca, razen v primeru, določenem v 2. odstavku istega člena oz. ob opravljanju dejavnosti, naštetih v 179. členu ZPIZ-1. Ob uporabi 2. odst. 15. člena ZPIZ-1 ni uporabljiv niti 17. člen istega zakona, ki določa primere, kdaj se šteje, da samozaposleni opravlja dejavnost kot edini ali glavni poklic, saj je to določbo mogoče uporabiti le v zvezi z obveznim zavarovanjem oseb, določenih v 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Prvostopenjsko sodišče zato povsem pravilno razloguje, da je zakonske domneve iz 1. odst. 17. člena ZPIZ-1 mogoče izpodbijati zgolj s taksativno določenimi okoliščinami, kot so delovno razmerje, opravljanje druge dejavnosti, na podlagi katere obstaja zavarovanje ali šolanjem. Teh pravnorelevantnih dejstev tožnica seveda ne zatrjuje niti v pritožbi, zato očitana huda kršitev pravice do procesne izjave, ni podana. Po mnenju pritožbenega sodišča različna zakonska ureditev položajev samozaposlenih v 1. oz. 2. odst. 15. člena ZPIZ-1 ne pomeni kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, saj lahko zakonodajalec različne pravne položaje ureja različno.

Glede na to, da se v tem sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov, izdanih 11. 2. 2011 oz. 4. 5. 2011, je nadalje zmoten tudi pritožbeni očitek, da sodišče ne pozna veljavne zakonodaje. Res je sicer, da je v času izdaje izpodbijane sodbe bil že v veljavi nov Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravici iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013; v nadaljevanju ZMEPIZ-1), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2014. Vendar že po splošnih pravnih načelih tega zakona za presojo izpodbijanih upravnih odločb, izdanih pred njegovo uveljavitvijo, ni dopustno uporabljati retroaktivno. Pomeni, da je sodišče v izpodbijani sodbi zakonitost upravnih odločb utemeljeno presojalo tudi ob uporabi Zakona o matični evidenci zavarovanec in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanje (Ur. l. RS, št. 80/00 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMEPIZ).

Ker glede na vse obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.