Jedro

Ključna je dobra vera tožene stranke, ki je podana, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Res je sicer, da mora tožena stranka pri tem ravnati s profesionalno skrbnostjo, vendar to ne pomeni nujno, da mora vedno pridobiti bonitetno oceno ali kako drugače dodatno (poleg vpogleda v javno objavljene podatke) aktivno ravnati.

212. člen ZPP stranki ne nalaga dolžnosti, da trdi prav vse oziroma natančno vse, kar kasneje pove zaslišana priča ali zaslišani zakoniti zastopnik stranke. Zadostuje, da iz trditvene podlage stranke jasno in nedvomno izhaja, kaj zatrjuje in kaj je tisto, kar naj bi posamezni izvedeni dokazi potrdili, v konkretnem primeru dejstvo, da tožena stranka na podlagi objektivnih okoliščin ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Ni realno niti upravičeno pričakovati, da bodo gospodarski subjekti ob nastopanju na trgu, v primeru, ko iz javno objavljenih podatkov ne izhaja dvom v solventnost drugega gospodarskega subjekta, vsakokrat posebej dodatno preverjali njegovo finančno stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (1. točka izreka), po katerem naj bi se: - v razmerju med tožnikom A. d. o. o. – v stečaju, in tožencem B. d. o. o. razveljavili učinki nakazil denarnih zneskov na račun toženca v višini: 19.965,57 EUR dne 18. 1. 2011, 10.933,00 EUR dne 19. 1. 2011, 22.599,75 EUR dne 21. 1. 2011, 31.395,75 EUR dne 25. 1. 2011, 3.957,64 EUR dne 31. 1. 2011, 1.000,00 EUR dne 2. 2. 2011, 42.538,92 EUR dne 2. 2. 2011, 12.480,30 EUR dne 7. 2. 2011, 1.528,11 EUR dne 9. 2. 2011, 105.000,00 EUR dne 8. 3. 2011, 1.034,00 EUR dne 11. 3. 2011, 10,00 EUR dne 15. 3. 2011, 10,00 EUR dne 22. 3. 2011, s čimer je tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev po računih: RA1-50019-85221340 in drugih, navedenih v točki 1/1 izreka sodbe in - toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 252.452,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2011 dalje do plačila.

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 10.273,01 EUR, v 15 roku dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je prvotno s tožbo izpodbijala plačila dobav energenta v obdobju od 18. 1. 2011 do 22. 3. 2011 (skupaj za znesek 252.452,52 EUR) in Prodajno pogodbo o prodaji 16 premičnin (delovnih strojev in opreme) z dne 1. 3. 2011 za kupnino 127.499,00 EUR z 20 % DDV. Višje sodišče v Ljubljani (višje sodišče) je na pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje XI Pg 4308/2011 z dne 8. 1.2014, s sodbo in sklepom I Cpg 628/2014 z dne 23. 9. 2015 potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se je nanašal na izpodbijanje Prodajne pogodbe, v zvezi z izpodbijanimi plačili dobav energenta pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da najprej ugotovi, kdaj je nastopila insolventnost tožeče stranke in nato, ali je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. V ponovljenem postopku so bila torej sporna le še plačila dobav energenta in v zvezi z njimi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, le obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da iz bilance stanja na dan 31. 12. 2010 (A62) izhaja, da je bila tožeča stranka na dan 31. 12. 2010 nedvomno insolventna. Imela je namreč izkazano izgubo v višini 4.370.915,00 EUR, ki jo iz obstoječih rezerv ni bilo mogoče pokriti, in je bistveno presegla polovico njenega osnovnega kapitala. To je po določbi 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP razlog za obstoj zakonske domneve o insolventnosti. Dodalo je še, da verjame, da je insolventnost tožeče stranke nastopila že nekaj mesecev prej, vendar ugotavljanje točnega časa insolventnosti z izvedencem ni bilo potrebno, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti.

7. Objektivni pogoj izpodbojnosti glede izpodbijanih plačil dobav je tožeča stranka temeljila na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa, da je objektivni pogoj podan, če je bilo izpodbijano dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. S sodbo in sklepom I Cpg 628/2014 je višje sodišče potrdilo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan oziroma da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

8. Subjektivni pogoj izpodbojnosti je tožeča stranka temeljila na domnevi iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (gre za dejanja/plačila opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala trditve o dejstvih in okoliščinah, ki naj bi kazale, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela in ni mogla vedeti in v potrditev le teh predlagala dokaze. Navajala je: da so bila plačila res opravljena v zadnjih treh mesecih pred začetkom stečaja tožeče stranke, vendar pa tožena stranka ni vedela ali morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna; da je tožeča stranka po vedenju tožene stranke res hčerinska družba A. d. d., za katero je bilo znano, da posluje slabo in da ji grozi stečaj, vendar pa tožena stranka ni zasledila medijskih objav, ki bi navajale na to, da je tudi tožeča stranka v težavah; da je tožeča stranka po vedenju tožene stranke uvedla stečaj šele po stečaju A. d. d. in zaradi njega, vendar pa je to dejstvo postalo znano šele kasneje; da je preko različnih spletnih portalov in medijev preverila, kdaj je sploh postalo jasno in znano, da bo tožeča stranka šla v stečaj oziroma da je postala insolventna in da je bil prvi takšen članek, ki ga je našla, objavljen 12. 4. 2011 v časopisu ... in iz njega izhaja, da je tožeča stranka dan poprej uvedla stečaj in da je stečaj postal verjeten konec marca 2011, ko sta banka X. in banka Y. tožeči stranki blokirali tekoči račun; da je tožena stranka prejela zadnje plačilo 22. 3. 2011 in da v tem času tekoči račun še ni bil blokiran niti ni bilo jasno, da tožeči stranki grozi stečaj oziroma da je insolventna; da ni vedela in da tudi ni morala vedeti, da je v času med 18. 1. 2011 in 22. 3. 2011 tožeča stranka insolventna, ker je v tem času: 1. normalno vršila plačila preko TRR in ni bila blokirana; 2. ker nobeno od plačil ni bilo izvršeno na neobičajen način, preko asignacij, cesij itd., 3. ker so se vsa plačila vršila iz TRR tožeče stranke na TRR tožene stranke; 4. ker v medijih ni bilo zaslediti objav, ki bi govorile o finančnem stanju tožeče stranke, niti o dobrem niti o slabem; 5. ker so se plačila v povprečju vršila z običajno sedem do osemdnevno zamudo; 6. ker v tistem času zamude pri plačilih v gradbeništvu in z njim povezanih dejavnostih, ki trajajo do šest mesecev, niso bile nič nenavadnega; 7. ker je bila tožeča stranka celo zelo reden in dober plačnik; 8. ker letno poročilo tožeče stranke (v času sestave odgovora na tožbo) še ni dostopno na spletni strani AJPES in je vse, kar je mogoče dobiti v zvezi s poslovanjem, letno poročilo A. d. d. za leto 2009, ki izkazuje povečevanje sredstev v letu 2009 do 13 % in prihodkov za 17 % ter dobiček v višini 321.515,00 EUR; 9. ker je toženi stranki tudi direktor tožeče stranke potrdil, da družba ni v slabem finančnem položaju in je zanikal, da bi pri tožeči stranki imeli kakšne posebne probleme, zaradi katerih bi prodajali stroje.

Tožeča stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2013 podala trditve o dejstvih in okoliščinah, ki naj bi kazale, da je tožena stranka takrat, ko so bila izpodbijana dejanja opravljena, vedela ali bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna, in sicer: da je tožena stranka od tožeče stranke odkupila delovne stroje, ki so predstavljali bistvo njenega poslovanja; da je tožena stranka razpolagala s cenitvijo, v kateri so bile ocenjene vse premičnine tožeče stranke in vse naprodaj za likvidacijsko ceno; da iz Aneksa št. 1/2011-G z dne 25. 1. 2011 (B10) izhaja, da tožeča stranka ne more zagotoviti zavarovanja za plačilo t. i. nujnih dobav; da so v cenilnem poročilu navedena gradbena podjetja v insolventnih postopkih, za katera ni izgledov za rešitev, pri čemer je navedeno, da med ta podjetja sodi tudi tožeča stranka; da toženi stranki ob ogledu prodanih premičnin ni moglo ostati skrito, da so vsi zaposleni pri tožeči stranki na čakanju in delovni stroji v mirovanju; da je tožeča stranka večino prihodkov ustvarila v razmerju s povezano družbo A. d. d., za katere insolventnost je tožena stranka vedela; da bi morala tožena stranka preveriti finančno stanje tožeče stranke, k čemur bi jo morali vzpodbuditi tudi časopisni članki o finančnem stanju A. d. d., ker se je slabo in neredno plačevanje njenega največjega kupca A. d. d. odrazilo tudi v slabem in nerednem plačevanju obveznosti tožeče stranke do njenih dobaviteljev.

Tožena stranka pa je na te trditve odgovorila s trditvami: da tožeča stranka v letu 2011 ni več zagotovila zavarovanja za plačilo, zaradi česar sta se stranki z Aneksom k pogodbi z dne 25. 1.2011 dogovorili za takojšnje plačilo; da je tožeča stranka še dalje poravnavala svoje obveznosti v enakih rokih in z enakim plačilnim sredstvom (gotovino) kot do tedaj; da se tožena stranka ni ukvarjala s poslovanjem tožeče stranke niti s tem, ali in če res prodaja vsa svoja osnovna sredstva niti ni vedela, s kašnim obsegom osnovnih sredstvom razpolaga; da ji ni bilo znano, da bi tožeča stranka delavce pošiljala na čakanje in tega ni nikoli opazila; da je ravnala skrbno ter na podlagi pregleda celotne relevantne dokumentacije (vseh javno dostopnih podatkov, vključno z javno objavljenimi revidiranimi letnimi poročili) ter poizvedb pri drugih subjektih (tožeči stranki ter družbi C. d.o.o.) zaključila, da je tožeča stranka insolventna in likvidna.

9. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v vse listinske dokaze in zaslišalo takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke D. D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke E. E. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da tožena stranka na podlagi javno dostopnih bilančnih podatkov za tožečo stranko in tudi na podlagi drugih okoliščin, ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Zato ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti zmotno prevalilo na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je presodilo navedbe obeh pravdnih strank in na podlagi ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke tretjega odstavka 372. člena ZFPPIPP. Ni res kot to trdi pritožnik, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo nerazumno visok dokazni standard, toženi stranki pa dopustilo nerazumno nizek standard pri dokazovanju trditev v zvezi z izpodbijanjem obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Izvedeni dokazi so sodišče prve stopnje prepričali, da je tožena stranka v okoliščinah danega primera ravnala z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo, da je bila v dobri veri glede solventnosti tožeče stranke in da ni mogla in morala vedeti, da je tožeča stranka v času oprave izpodbijanih dejanj insolventna.

10. V zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom je tožeča stranka v pritožbi navajala tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bonitetni izpis dokazal njeno insolventnost, saj bi moralo nasprotno ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka ni bila insolventna oziroma da tožena stranka za insolventnost ni vedela, ker ni podala bonitetnega izpisa, kar velja še toliko bolj, ker v obdobju izpodbijanja letno poročilo za leto 2010 še ni bilo objavljeno.

Zgolj dejstvo, da letno poročilo za leto 2010 v obdobju izpodbijanja še ni bilo objavljeno, ne more iti v breme tožene stranke. Tožena stranka namreč na podlagi vseh znanih objektivnih okoliščin, to je letnega poročila za leto 2009, ne le za tožečo stranko, temveč za celotno skupino A., trditev zakonitega zastopnika tožeče stranke o njenem dobrem poslovnem stanju, odprtih računih tožeče stranke in medijskih objavah, tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo tudi druge okoliščine, na katere se je tožeča stranka sklicevala v dokaz nasprotnega oziroma iz katerih naj bi izhajala dolžnost tožene stranke preveriti finančno stanje tožeče stranke. Le-te ne omogočajo zaključka, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mogoče od gospodarskega subjekta pri poslovanju na trgu upravičeno zahtevati le vpogled v javno objavljene podatke, zlasti upoštevaje, da sama tožeča stranka ni vedela, kdaj je njena insolventnost nastopila in je takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke zatrjeval dobro finančno stanje. Res je sicer, da je tožena stranka vedela za slabo finančno stanje (kar ni enako insolventnosti) družbe A. d. d., vendar je bilo ugotovljeno, da v spornem obdobju blokad na računih tožeče stranke ni bilo, bonitete pa so bile po izjavi takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke pozitivne. Iz takratnih medijskih objav (A60) je izhajala zgolj možnost insolvenčnega postopka nad A. d. d., iz medijske objave oziroma članka z dne 25. 3. 2011, kar je sicer po izpodbijanih pravnih dejanjih, pa je izhajalo ravno nasprotno, da je tožeča stranka edino še kakovostno podjetje iz skupine A. Nadalje višje sodišče kot logično sprejema tudi, da je tožena stranka zaradi takratnega splošno slabega stanja v gospodarstvu, v spornem obdobju od vseh poslovnih partnerjev zahtevala ustrezno zavarovanje oziroma v konkretnem primeru namesto zavarovanja zavezo o sprotnem plačilu dobav (Aneks). Aneks je bil sklenjen 25. 1. 2011 (B10). Iz seznama izdanih računov tožene stranke (A11) izhaja, da je sicer tožeča stranka tudi po sklenitvi Aneksa pri večini dobav zamujala s plačili, vendar je vsako dobavo plačala. Dolg (glavnica) iz naslova novih dobav se torej po sklenitvi Aneksa ni povečeval. Upoštevaje konkretne okoliščine, dodatnega aktivnega ravnanja od tožene stranke, poleg vpogleda v javno objavljene podatke (in njene zahteve po zagotovitvi ustreznega zavarovanja v slabih gospodarskih razmerah), ne bi bilo realno zahtevati in pričakovati.

Glede na okoliščine danega primera niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka za dokaz, da ni vedela za insolventnost tožeče stranke, predložiti (pozitivno) bonitetno oceno tožeče stranke. V konkretnem primeru to velja še toliko bolj, ker je sam takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke potrdil, da je imela tožeča stranka vse bonitete. Ključna je namreč dobra vera tožene stranke, ki je podana, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Res je sicer, da mora tožena stranka pri tem ravnati s profesionalno skrbnostjo, vendar to ne pomeni nujno, da mora vedno pridobiti bonitetno oceno ali kako drugače dodatno (poleg vpogleda v javno objavljene podatke) aktivno ravnati.

11. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj okoliščino, da ni bilo medijskih objav o njeni insolventnosti, saj se je opredelilo do vseh pravno relevantnih okoliščin, ki v konkretnem primeru tvorijo relevantno dejansko stanje. Tudi do trditev o cenitvi strojev tožeče stranke, v kateri je cenilec navedel, da tožeča stranka sodi med gradbena podjetja, za katere ni izgledov rešitve, se je sodišče prve stopnje opredelilo. Navedlo je, da gre za splošno in nekonkretizirano oceno cenilca in da iz cenitve ne izhaja, da je tožeča stranka insolventna. Zato na podlagi tega tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

12. Tožeča stranka je trdila, da je po likvidacijski ceni prodajala vse svoje premičnine (in ne le strojev). Do navedenega se je tožena stranka opredelila in navedla, da preostali del cenitve zanjo ni bil relevanten. Zanimala jo je namreč le cenitev strojev, ki jih je nato kupila. Do slednjega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje in sicer je sledilo izpovedbi takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke D. D., da je šlo pri prodaji premičnega premoženja tožeče stranke za odločitev lastnika, da bo tožeča stranka določene posle izvajala z zunanjimi sodelavci in ne več sama. Na podlagi navedenega je zaključila, da prodaja premičnin in dejstvo, da je tožeča stranka s kupnino, ki jo je prejela od tožene stranke za prodane stroje, poplačala svoj dolg do tožene stranke, ne moreta dokazovati vedenja tožene stranke o insolventnosti tožeče stranke oziroma tega, da je bil edini namen oziroma cilj prodaje strojev poplačilo njenega dolga do tožene stranke. Zato očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve, da je tožeča stranka prodajala vse svoje premično premoženje, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je (v točki 9. obrazložitve sodbe) opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da je cenilec vrednost predmetov označil kot likvidacijsko vrednost ter da je tožena stranka po taki vrednosti stroje tudi kupila, in te trditve presojalo z vidika obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

13. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo, da tožena stranka za neplačila A. d. d. tožeči stranki ni mogla vedeti, ker naj bi šlo za notranje podatke tožeče stranke. Pri tem je navajala, da je tožena stranka priznala, da je vedela za insolventnost A. d. d., zato bi morala vedeti tudi, da A. d. d. ne plačuje tožeči stranki. Navedeno ne drži. Tožena stranka je trdila le, da je vedela, da A. d. d. posluje slabo (kar ni enako insolventnosti) in ji grozi stečaj, vendar slednje še ne pomeni nujno, da tudi tožeča stranka posluje slabo. Zlasti ne ob nasprotnem zatrjevanju takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke in glede na takrat javno objavljene podatke o finančnem stanju tožeče stranke (za leto 2009). Tudi iz članka, ki ga je predložila tožena stranka izhaja, da naj bi bila tožeča stranka še konec marca edina iz skupine A., ki ni imela blokiranih računov. Zgolj dejstvo, da gre ena od povezanih družb v stečaj, ne pomeni nujno, da bo šla v stečaj tudi druga družba. Tudi ne drži, da insolventna družba ne more opravljati nobenih plačil. 34. člen ZFPPIPP določa, da insolventna družba lahko opravlja plačila ali prevzema nove obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Glede na dejstvo, da iz zadnjih javno objavljenih podatkov ni izhajalo slabo stanje tožeče stranke, kot tudi ne družbe A. d. d., po oceni višjega sodišča ni možen zaključek, da bi tožena stranka morala zgolj na podlagi domnev o možnem začetku stečajnega postopka nad družbo A. d. d. (ki takrat še ni bila v stečaju), vedeti za neplačila družbe A. d. d. in posledično insolventnost tožeče stranke.

14. Tudi pritožbeni očitek o prekoračitvi trditvene podlage tožene stranke ni utemeljen. Tožena stranka je namreč v vlogah, v katerih je trdila in dokazovala, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela, med drugim v ta namen kot dokaz predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Le-ta je s svojo izpovedbo trditve tožene stranke potrdil. 212. člen ZPP stranki ne nalaga dolžnosti, da trdi prav vse oziroma natančno vse, kar kasneje pove zaslišana priča ali zaslišani zakoniti zastopnik stranke. Zadostuje, da iz trditvene podlage stranke jasno in nedvomno izhaja, kaj zatrjuje in kaj je tisto, kar naj bi posamezni izvedeni dokazi potrdili, v konkretnem primeru dejstvo, da tožena stranka na podlagi objektivnih okoliščin ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.(1) Sodišče prve stopnje je sicer res v izpodbijani sodbi posamezni del izpovedbe zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke povzelo, kot da bi šlo za trditve tožene stranke. Vendar s tem zaradi že pojasnjenih razlogov ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke.

15. Pritožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dokazno oceno izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke D. D. in zakonitega zastopnika tožeče stranke v spornem obdobju, E. E., niso utemeljene.

V zvezi z izpovedbo D. D. je tožeča stranka navajala, da listinski dokazi ne potrjujejo njegove izpovedbe, da je tožeča stranka po sklenitvi Aneksa dobave plačevala sproti, saj naj bi se dolg vseskozi povečeval. Navedeno ne drži. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč izpovedal, da so v spornem obdobju zavarovanje zahtevali od vseh poslovnih partnerjev, tako kot so ga od njih zahtevali njihovi dobavitelji. Ker tožeča stranka ni zagotovila zavarovanja, so se dogovorili za sprotno plačevanje dobav. Iz njegove izpovedbe nadalje izhaja, da natančno ne ve, ali je imela tožeča stranka kakšne dolgove, saj so imeli za te namene računovodsko službo. Na posebno vprašanje tudi ni vedel povedati, ali je tožeča stranka po sklenitvi Aneksa dobave plačevala sproti. Izhaja pa iz njegove izpovedbe, da je tožeča stranka dobave plačevala včasih tudi na valuto (takoj), če je zamujala, pa so jo poklicali in je plačala. Iz seznama izdanih računov in plačil (A11) nedvomno izhaja, in torej drži gornja izpovedba, da je tožeča stranka dobave plačevala tudi takoj (na valuto). Iz navedene listine izhaja tudi, da je tožeča stranka po sklenitvi Aneksa vse dobave plačala, sicer večino še vedno z zamudo (od 1 do 36 dni), le 4 dobave je plačala takoj, plačala pa jih je v celoti. Zato drži tudi, da se dolg (glavnica) po sklenitvi Aneksa iz naslova neplačila novih dobav ni povečeval. Glede priče E. E. pa je tožeča stranka navajala, da je neverodostojen, ker je izpovedal, da ni pričakoval stečaja tožeče stranke, kar je po mnenju tožeče stranke malo verjetno. Trdila je, da iz predloga za začetek stečajnega postopka izhaja, da gre pri tožeči stranki za globoko insolventnost, zato tudi niso resnične njegove navedbe, da so do uvedbe stečaja plačevali delavce, surovine in sukcesivno dobavitelje. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na listine v spisu, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožeča stranka plačevala le nekatere dobavitelje, delavci pa so ostali neplačani. Tožeča stranka ni navedla, katere listine naj bi to bile. Zato s pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami ne more omajati verodostojnosti in posledično dokazne ocene priče D. D. Upoštevaje navedeno, tožeča stranka z izpostavljanjem posameznih delov izpovedbe priče D. D. ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je skrbno ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter prepričljivo utemeljilo svojo odločitev. Dokazno oceno sodišča prve stopnje višje sodišče v celoti sprejema in ji sledi.

16. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi po navedbah tožene stranke izhajalo, da ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke oziroma tistih, iz katerih naj bi po navedbah tožeče stranke izhajalo, da bi tožena stranka morala vedeti za njeno insolventnost. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka ob ravnanju s profesionalno skrbnostjo upravičeno zaupala v objektivno dejansko stanje, na podlagi katerega od tožene stranke ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, oziroma da bi morala podvomiti v njeno solventnost in posledično kako dodatno (razen vpogleda v javno objavljene podatke) aktivno ravnati. Višje sodišče dodaja, da tožeča stranka niti ni konkretno navedla, kaj naj bi to aktivno ravnanje tožene stranke zajemalo. V tej smeri je zatrjevala le, da bi morala tožena stranka pridobiti bonitetno oceno, v zvezi s katero je višje sodišče že navedlo, da ni realno niti upravičeno pričakovati, da bodo gospodarski subjekti ob nastopanju na trgu, v primeru, ko iz javno objavljenih podatkov ne izhaja dvom v solventnost drugega gospodarskega subjekta, vsakokrat posebej dodatno preverjali njegovo finančno stanje. V konkretnem primeru to velja še toliko bolj, ker je sam takratni zakoniti zastopnik tožeče stranke potrdil, da je imela tožeča stranka vse bonitete. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, v čem je tisto ravnanje tožene stranke, ki je sodišče prepričalo, da je ravnala ustrezno skrbno in s tem izpodbila domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti oziroma dokazala, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela in ni bila dolžna vedeti. S ponovnim navajanjem okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke in do katerih se je sodišče prve stopnje že opredelilo, tožeča stranka ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

17. Ker je tožeča stranka izpodbila domnevo o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako višje sodišče ni našlo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi višjega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožena stranka je na list. št. 23 in 44 predlagala dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika in sicer v dokaz tega, da ni vedela za insolventnost tožeče stranke. V odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi (list. št. 23 in sl. ter 79 in sl.) je podala trditve o dejstvih in okoliščinah, ki naj bi kazale, da ni vedela in ni mogla na insolventnost tožeče stranke, in ki naj bi jih njen zakoniti zastopnik potrdil (med drugim trditve o namenu sklenitve (list. št. 23 in 79) Aneksa, o tem, da ji je takratni zakoniti zastopnik tožene stranke D. D. zatrdil, da tožeča stranka ni v slabem finančnem položaju ...).