Jedro

Sodišče meni, da ugotovitev tožene stranke predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj spodnji del prijavljenega znaka tvori sklop črk GSA v figurativni obliki, kot lahko ugotovi povprečni potrošnik. V posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja v pogledu sestave primerjanega znaka sodišče ne more slediti toženi stranki, ko se opredeljuje do dominantnega dela primerjanega znaka in vseh treh primerjav.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31207-1589/2008-15 z dne 31. 5. 2010 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve tožbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke št. Z-200871589. V obrazložitvi je navedla, da je prejela prijavo znamke za figurativni znak za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji. Po objavi prijavljene znamke je tožeča stranka podala ugovor, v katerem je navajala, da je imetnik prej prijavljene in registrirane znamke Skupnosti št. 6109672 „GSA“, v besedi, za označevanje blaga in storitev iz razredov 9, 12, 16, 35, 36, 38, 39, 41, 42 in 45 NK, na podlagi točke b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). V postopku primerjave tožena stranka ugotavlja, da je prijavljeni znak izrazito figurativen, ki vsaj na prvi pogled ne vsebuje nobenega besednega dela. Sestavljen je iz elementov: v zgornjem osrednjem delu se nahaja krožnica oziroma krožna ploskev z vrisanimi svetlimi oziroma belimi zvezdnimi kraki, v katerih je manjša sredinsko postavljena krožna ploskev. Opisani element lahko spominja na stilizirane sončne žarke, na zvezdo z veliko krakov, ali pa na kakšen simbol, ki lahko ponazarja sončnost, vesolje, rastline ipd.; spodnji, prav tako izstopajoči del znaka, predstavljajo nedoločeni elementi, ki nujno ne spominjajo na črke, levo se namreč nahaja element, ki lahko spominja na črko C, morda tudi na črko G, če zaznamo naslednji element kot del črke G, na koncu pa je element, ki deluje kot stiliziran trikotnik, morda v zaznavanju kakšnega potrošnika tudi na črko A, vendar zelo stilizirano. Oba grafična elementa prijavljenega znaka imata gledano v celoti enako vrednost v smislu dominantnega dela, gre namreč za grafično zelo povezane elemente, tako da ni mogoče govoriti o enem delu znaka, ki bi bil bolj dominanten od drugih delov. Skratka meni, da prijavljeni znak nima dominantnega oziroma izstopajočega dela, zato ga obravnava kot celoto. Znamka vložnika ugovora pa je besedna znamka, ki je sestavljena iz treh črk. V segmentu vizualne primerjave ugotavlja, da prijavljeni znak ne vsebuje očitnih besednih delov. Namreč glede na zaznavanje povprečnega potrošnika je malo verjetno, da bi potrošnik del prijavljenega znaka zaznal kot črkovni sklop GSA. Poleg tega ima prijavljeni znak zelo izrazito postavljeno krožno ploskev, ki ima v zaznavanju povprečnega potrošnika lahko precejšen pomen in sicer zaradi različnih pomenskih asociacij. Ob upoštevanju dejstva, da del prijavljenega znaka ne moremo z gotovostjo opredeliti kot črkovni sklop GSA, ugotavlja, da med primerjanima znakoma ni vizualne podobnosti. Tudi fonetično meni, da sta si znaka različna. Prijavljeni znak ne vsebuje očitnih črkovnih oziroma besednih delov, tako da ga ni možno slišno oziroma zvočno opredeliti, znamka vložnika ugovora pa se izgovori kot „gsa“ ali „ge es a“. V povezavi z zadevnim blagom in storitvami znaka nimata določenega pomena, zato ju pomensko ni mogoče primerjati. Tudi asociativno gledano nimata ničesar skupnega, zato meni, da med njima ni pomenske podobnosti. Ker z upoštevanjem vizualnega, fonetičnega in pomenskega vidika primerjana znaka kot celoti nista podobna, sploh pa ne tako podobna, da bi lahko prišlo do zmede v javnosti ali povezovanja znamk in njihovih imetnikov, v nadaljevanju tožena stranka tudi ni primerjala blaga in storitev, ter je ugovor zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je imetnik znamke skupnosti CTM „GSA“. V postopku je postavila ugovor po točki a) in b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Meni, da je tožena stranka v postopku primerjave znamk nepravilno ugotovila, da si primerjana znaka nista podobna. Stopnjo podobnosti med znakoma je mogoče določiti le na osnovi celovite presoje. Ta pa pri vizualni primerjavi pokaže, da sta si znaka že na prvi pogled izredno podobna. Znak predhodne znamke tvori beseda „GSA“, medtem ko znak obravnavane tvori besedo „GSA“ plus grafični element zvezdastega kroga. Navedba, da naj bi šlo pri prijavljeni znamki za znak, ki naj na prvi pogled ne bi vseboval nobenega besednega dela, ne drži, saj že na prvi pogled prijavljeno znamko tvorita beseda GSA in spremljajoči grafični element. Iz tega razloga je neutemeljen zaključek, da naj bi spodnji del znaka prijavljene znamke ne predstavljal nujno črk „GSA“, še posebej ker je prijavitelj znamke družba A d.o.o. Pri primerjavi znakov je grafični element v prijavljeni znamki zanemarljiv. Potrošniki so navajeni določiti in prepoznati izdelke glede na besedni element znaka, ki služi za označitev izdelkov (sodbi CFI št. T-40/03 z dne 13. 6. 2005 in T 332/04 z dne 12. 3. 2008). Povprečni potrošnik uporablja le besedni del znamke, ko se o njej pogovarja. Prav tako pa se znamko sliši tudi v oglaševanju. Poleg tega je že sama beseda „GSA“ v znaku prijavljene znamke precej izrazita in poudarjena ter jo povprečni potrošnik takoj opazi in ohrani v spominu. Jasno je, da je dominantni del prijavljene znamke beseda „GSA“, ki pa je popolnoma enaka edinemu dominantnemu delu znaka predhodne znamke. Pri primerjavi dominantnih delov je torej očitno, da sta si znaka enaka oziroma izredno podobna. Poleg tega meni, da znak, ki je registriran v besedi, uživa širše varstvo. Uživa zaščito ne glede na to, v kakšni obliki oziroma grafični podobi se pojavi. Jasno je tudi, da bo povprečni potrošnik primerjani znamki že na prvi pogled zamenjal oziroma ju bo povezal (sodba ECJ, št. C 251/97 z dne 11. 11. 1997 in CFI, št. T-340/06 z dne 2. 7. 2008). V posledici stališča tožene stranke je nepravilen tudi zaključek glede fonetične primerjave. Znaka sta si fonetično popolnoma enaka. Primerjana znaka sta si v dominantnem delu, v besednem delu, identična tudi pri pomenski analizi. Tožena stranka je torej nepravilno zaključila, da si znaka nista podobna, nepravilno je ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialno pravo. Blaga in storitev ni primerjala zaradi prehodne napačne odločitve. Iz tabele prijavljenega blaga in storitev je jasno razvidno, da so si izdelki oziroma storitve enaki oziroma podobni. Tožena stranka je nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialne standarde. Pomanjkljiva obrazložitev pa pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka. Med znamkama nedvomno obstaja verjetnost zamenjave v javnosti oziroma povezovanja in sicer na podlagi identičnosti oziroma izredne podobnosti znakov in dejstva, da so izdelki večinoma identični oziroma podobni. Poleg navedenega je tudi bistveno kršila določbe postopka, ker tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o navedbah in dokazih prijavitelja, ki jih je posredoval 20. 1. 2010, gre pa za dejstva in okoliščine, na katere se je oprla v svoji odločitvi. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke v skladu z 2. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in zavrnitev registracije oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne strinja s stališčem, da primerjave ni opravila na podlagi celovite presoje. Meni, da se od celovite presoje oddaljuje tožeča stranka, ko predlagano znamko zreducira na del elementov, ki znamko sestavljajo in se osredotoči na spodnji del. Tožena stranka je obrazložila, da spodnji figurativni element nujno ne predstavlja črk G, S in A. Ne soglaša tudi s stališčem, da znak tožeče stranke, ker je registriran v besedi, uživa širšo zaščito. Zaščita, ki se zagotovi z registracijo besedne znamke, se nanaša na besedo, navedeno v prijavi za registracijo ter njen pomen in ne na figurativne ali oblikovne (design) vidike, ki bi jih ta znamka lahko privzela. Zavrača pa tudi očitek o bistvenih kršitvah določb postopka.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah v tožbi.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna podobnost prijavljenega znaka št. Z-200871589 in znamke tožeče stranke št. CTM št. 6109672. V postopku ugovora je tožeča stranka utemeljevala razloge za zavrnitev registracije na določbah točke a) in b) 1. odstavka 44. člena ZIL. Po določbi točke a) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, za katere je registracija zahtevana, enaki blagu ali storitvam, za katere je registrirana prejšnja znamka. Po določbi točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 pa se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi opredeljuje do ugovora le glede točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, ne pojasni razlogov za tako postopanje, vendar na tej opustitvi sodišče ne utemeljuje svoje odločitve, ugovarja pa temu tudi ne tožeča stranka. Razlog za odpravo izpodbijane odločbe je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče soglaša z navedbo tožene stranke o načinu primerjave znakov, ki v posledici ugotovitve enakih ali podobnih delov znakov oziroma znakov kot celote, pokaže na enakost oziroma podobnost primerjanih znakov. Primarno, pred uporabo vizualne, fonetične oziroma pomenske analize pa je treba, kot je sicer postopala tožena stranka, ugotoviti podobo obeh znakov. Analiza znakov je del dejanskega stanja. V tem delu sodišče sledi ugovoru tožeče stranke, ki ugovarja ugotovitvi, da prijavljena znamka na prvi pogled ne vsebuje nobenega posebnega dela. Sodišče soglaša s toženo stranko, da je prijavljena znamka sestavljena iz spodnjega in zgornjega dela. Sporna je ugotovitev, da spodnji, vendar prav tako izstopajoči del znaka, predstavljajo nedoločeni elementi, ki nujno ne spominjajo na črke, levo se namreč nahaja element, ki lahko spominja na črko C, morda tudi na črko G, če zaznamo naslednji element kot del črke G, na koncu pa je element, ki deluje kot stiliziran trikotnik, morda v zaznavanju kakšnega potrošnika tudi na črko A, vendar zelo stilizirano. V okviru vizualne analize pa je tožena stranka še bolj poudarjeno ugotovila, da prijavljeni znak ne vsebuje očitnih besednih delov. Sodišče meni, da ugotovitev tožene stranke predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja, saj spodnji del prijavljenega znaka tvori sklop črk GSA v figurativni obliki, kot lahko ugotovi povprečni potrošnik (v današnjem času je povprečni potrošnik pismen kar njegovo zaznavanje usmeri na zaznavanje elementov kot črk). V posledici napačne ugotovitve dejanskega stanja v pogledu sestave primerjanega znaka sodišče ne more slediti toženi stranki, ko se opredeljuje do dominantnega dela primerjanega znaka in vseh treh primerjav. Sodišče ne soglaša s toženo stranko, da se je tožeča stranka z ugovorom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede videza primerjanega znaka oddaljila od celovite presoje podobnosti znaka, ko predlagano znamko zreducira na del elementov, ki znamko sestavljajo in se osredotoči na spodnji del. Tudi tožena stranka je pri ugotovitvi videza primerjane znamke to razdelila na spodnji in zgornji del, pri čemer pa je napačno ugotovila dejstva, ki iz spodnjega dela znaka izhajajo. V ponovnem postopku naj zato tožena stranka ponovno ugotovi dejansko stanje v skladu s stališčem sodišča, kako znamko zaznava povprečni potrošnik, se opredeli do eventualnega dominantnega dela v primerjani znamki ter opravi v skladu s predhodnimi ugotovitvami o videzu znamke vizualno, fonetično in pomensko analizo. V primeru, da bo ugotovila stopnjo podobnosti obeh znakov, ki terja tudi primerjavo blaga in storitev, pa je dolžna opraviti tudi to.

Ker je bilo v postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.