Jedro

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Spremenjene okoliščine, ki jih v pritožbi navaja toženec, bi lahko bile kvečjemu podlaga za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih v skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP in podlaga za znižanje ali odpravo določene preživnine zakoncu v skladu z 82. č členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točke II., IV. in VII. izreka) potrdita.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže (točka I. izreka), da je dolžan toženec od 20. 1. 2016 do 31. 1. 2017 prispevati k preživljanju mld. D. L. mesečno preživnino v višini 40,00 EUR, od 1. 2. 2017 dalje pa mesečno preživnino v višini 170,00 EUR (točka II. izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo mesečne preživnine v višini 280,00 EUR od 20. 1. 2016 dalje pa je zavrnilo (točka III. izreka), tožencu je nadalje tudi naložilo, da od 20. 1. 2016 dalje prispeva k preživljanju razvezanega zakonca (t.j. tožnice) 30,00 EUR mesečne preživnine (točka IV. izreka), višji tožbeni zahtevek za plačilo preživnine v višini 130,00 EUR mesečne preživnine pa je zavrnilo (točka V. izreka), odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka VI. izreka) in dovolilo sklenitev sodne poravnave, s katero sta se pravdni stranki kot starša dogovorila, da se skupni mld. D. L. zaupa v varstvo in vzgojo materi (tožnici), dogovorila pa sta tudi režim stikov med mld. D. L. in njegovim očetom (točka VII. izreka).

2. Zoper to sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi okoliščin, nastalih po zaključku glavne obravnave, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec v pritožbi navaja, da odločitvi sodišča prve stopnje sicer ne bi nasprotoval, vendar pa v skladu s 414. členom ZPP navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki zaradi varstva koristi mladoletnega otroka narekujejo spremembo napadene odločbe in jih je zato smiselno dopustiti (tako tudi komentar ZPP, 3. knjiga, str. 632). Tožnica je tožencu dne 3. 2. 2017 pripeljala otroka mld. D. L. in se s tožencem dogovorila, da otrok ostane pri njem teden dni. Po poteku enega tedna pa se tožnica pri tožencu ni več oglasila, ni prišla do otroka in toženec niti ne ve, kje se tožnica nahaja, s kom je in ali bo po otroka sploh še prišla. Toženec je te okoliščine javil na pristojni CSD in jim predlagal, da poskušajo priti v stik s tožnico, kar pa jim v skladu s tožencu dostopnimi informacijami ni uspelo. Mld. D. L. se tako vse od dne 3. 2. 2017 nahaja pri tožencu. Novo nastala okoliščina po mnenju toženca kaže, da sklenitev sodne poravnave, s katero je mld. D. L. zaupan v varstvo in vzgojo materi, ni v skladu s koristjo otroka, ker tožnica očitno hudo zanemarja svoje starševske dolžnosti in se zdi, da za otroka sploh noče skrbeti, ker ga sicer ne bi pustila pri tožencu in odšla neznano kam. Ker se otrok nahaja pri očetu, se kot nesmiseln pokaže tudi dogovor glede stikov, sodišče prve stopnje pa je tudi o preživnini za otroka odločilo ob upoštevanju dejstva, da naj bi za varstvo in vzgojo otroka skrbela tožnica. Ker sedaj za otroka skrbi izključno toženec, je tudi odločitev o preživnini postala neutemeljena in za toženca nepravična. Enako velja tudi glede preživnine za tožnico. Toženec predvideva, da se je tožnica vrnila na K. in zato ovire, ki jih je imela zaradi slabega znanja jezika pri iskanju zaposlitve, ne morejo več biti upoštevne. Prav tako tožnica več nima stroškov z materinskim domom, hkrati pa je nejasno, kako so se spremenili njeni stroški in katere socialne transferje še prejema. Toženec predlaga, da Višje sodišče v Celju glede vprašanja, kje se nahaja tožnica, v smislu določil 2. odstavka 337. člena ZPP opravi poizvedbe pri CSD Ž., predvsem glede tega, ali se tožnica še nahaja v materinskem domu in če ne, ali jim je uspelo z njo vzpostaviti stik. Toženec zaradi tega predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in razveljavi napadeno sodbo in sklep v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj sodišče pri ponovni odločitvi upošteva zgoraj navedena dejstva. Obenem pa še predlaga, da sodišče nadaljnje pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški, naloži v plačilo tožnici, ker je slednja povzročila potrebo po vložitvi te pritožbe s svojim povsem nerazumnim in s stališča starševskih dolžnosti zavržnim dejanjem.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica zahtevala razvezo zakonske zveze, ki sta jo s tožencem sklenila dne 11. 1. 2011 v kraju Vushtrri na Kosovem, nadalje dodelitev skupnega mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo njej, določitev preživnine tožencu za preživljanje tako mld. otroka kot tudi tožnice kot bivšega zakonca in določitev stikov otroka s tožencem.

7. Toženec v pritožbi izrecno navaja, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje zgolj zaradi novih okoliščin, ki so nastale po zaključku glavne obravnave in po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, saj sicer odločitvi sodišča prve stopnje ne bi nasprotoval. V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi pa ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona.

8. Tudi za tovrstne postopke namreč po presoji pritožbenega sodišča, takšna pa je tudi večinska sodna praksa1, velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. 9. Spremenjene okoliščine, ki jih v pritožbi navaja toženec, bi lahko bile kvečjemu podlaga za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih v skladu s 4. odstavkom 421. člena ZPP in podlaga za znižanje ali odpravo določene preživnine zakoncu v skladu z 82. č členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).

10. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje na dan zaključka glavne obravnave, ki pritožbeno niti ni izpodbijano, pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mati skrbna in ljubeča, da sledi otrokovim potrebam, da ima oče do otroka pozitiven pristop, ga zna motivirati, ga zna usmerjati in je aktiven v času njunih srečanj, zato je pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 412. člena ZPP, ko je dovolilo sklenitev sodne poravnave med pravdnima strankama glede varstva in vzgoja mld. otroka in glede stikov mld. otroka z očetom, saj je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da je sklenitev sodne poravnave s takšno vsebino, kot izhaja iz točke VII. izreka izpodbijane sodbe, v skladu z interesi otroka. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe mld. otroka mesečno okoli 240,00 EUR, da tožnica prejema skupaj okoli 400,00 EUR mesečnih dohodkov (od tega otroški dodatek v višini 114,00 EUR in socialno pomoč, ki na dan zaključka glavne obravnave znaša 293,00 EUR, prej pa je znašala 286,86 EUR), da tožnica ni lastnica nobenega premoženja, da ni zaposlena, da znašajo njeni stroški skupno okoli 200,00 EUR mesečno, toženec pa prejema cca 800,00 EUR neto plače mesečno, njegovi stroški pa znašajo mesečno okoli 450,00 EUR in ob nadaljnji ugotovitvi, da je na materi vsa vzgoja in varstvo mld. otroka, je ob pravilni uporabi 129. in 129.a člena ZZZDR pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ustrezna preživninska obveznost, ki naj jo za mld. otroka plačuje toženec 170,00 EUR mesečno. Ker je toženec do vključno januarja 2017 dejansko že plačeval preživnino za mld. otroka v višini 130,00 EUR, je sodišče prve stopnje za obdobje do vključno januarja 2017 tožencu njegovo preživninsko obveznost temu ustrezno zmanjšalo (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je sicer mlada in za delo sposobna, brez poklica, da ima končano OŠ, da ni državljanka RS, da ne more sprejeti dela na tri izmene, da je težko zaposljiva, da ni sama kriva, da je brez zaposlitve, nima pa svojih sredstev za življenje, saj prejema zgolj socialne transferje, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR tudi pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do preživnine zakonca. Ob nadaljnjih ugotovitvah glede zmožnosti toženca za plačevanje preživnine tožnici, je ob pravilni uporabi 82.a in 82.b in 82.c člena ZZZDR sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da bo toženec zmogel plačevati tožnici mesečno preživnino v višini 30,00 EUR, kot izhaja iz točke IV. izreka izpodbijane sodbe, saj s tem ne bo ogroženo njegovo lastno preživljanje.

11. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba toženca zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, ki temelji izključno na novih dejstvih in dokazih, ki ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot v smislu 414. člena ZPP, v celoti za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženca zoper izpodbijano sodbo in sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanih delih (točke II., IV. in VII. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom in 2. odstavkom 365. člena ZPP.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sam.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 256/2004 z dne 8. 7. 2004, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 893/2013 z dne 3. 6. 2013, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 2413/2014 z dne 8. 10. 2014 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 4768/2010 z dne 12. 1. 2011.