Jedro

Izpodbijano odločbo je Agencija izdala na podlagi 56. člena ZKme-1, ki v četrtem odstavku določa, da zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. Na podlagi administrativne kontrole je Agencija ugotovila kršitev predpisov in sicer ZJN-2, UEM, Uredbe PRP in javnega razpisa. Zato je bil zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih z odločbo o pravici do sredstev z dne 23. 8. 2013. Z navedeno odločbo je bila odobrena vloga tožeče stranke za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 157.994,65 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322 - Obnova in razvoj vasi, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Obnovo in razvoj vasi (v nadaljevanju: javni razpis). Agencija je izpodbijano odločbo izdala na podlagi določb 56. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), ki določa, da se zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, zavrne. Na podlagi opravljene administrativne kontrole je Agencija ugotovila kršitev določb Uredbe 65/20118/EU, Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011 do 2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP), določb Zakona o javnih naročilih (ZJN-2) ter javnega razpisa.

2. Ugotovljene nepravilnosti se po navedbah Agencije nanašajo: - na kršitev 4. in 6. člena z Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ (v nadaljevanju: UEM), ker je vrednost gradbeno obrtniških del (na kar se nanaša obravnavana zahteva za izplačilo sredstev) za 64 % presegla vrednost iz vloge in za 37 % vrednost iz sklepa o začetku postopka, zato bi morala na podlagi 6. člena UEM pripraviti novelacijo investicijske dokumentacije, česar pa tožeča stranka ni storila. Prav tako je vrednost celotnega projekta presegla 500.000,00 EUR, zato bi morala pripraviti investicijski program (IP) s svojimi specifičnimi sestavnimi deli, ki pa niso bili izdelani (4. člen UEM).

- na kršitev določbe 42. člena ZJN-2, saj ob sklenitvi aneksa št. 1, s katerim je bil nominiran podizvajalec A. d.o.o., ni bilo opravljeno preverjanje navedenega podizvajalca, kot to določa citirana določba. Pri tem pa ne gre za „in house“ razmerje, saj občina ni bila neposredni naročnik del, ampak je to bil izvajalec pogodbenih del B. d.d. Prav tako so dela opravljali podizvajalci C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o., ki sploh niso bili nominirani kot podizvajalci v pogodbi. V zvezi z navedenimi Agencija tudi zavrača ugovor tožeče stranke, da za to ni vedela, saj podjetje E. d.o.o. od leta 2007 redno sodeluje z Občino Starše in podjetjem A. d.o.o., torej gre za občini znanega izvajalca, ki ga na gradbišče po veliki verjetnosti ni pripeljal pogodbeni izvajalec del B. d.d. brez vednosti naročnika.

- na kršitev določbe 29. člena ZJN-2, ker tožeča stranka o spremembi vrednosti investicije po aneksu št. 2 ni obvestila občinski svet, saj je vrednost sprememb večja od 10.000,00 EUR. O tem je občina sicer predložila zapis o telefonskem obveščanju članov občinskega sveta z dne 7. 8. 2014, za katerega pa tožena stranka meni, da je neverodostojen. Agencija je namreč pregledala na spletu dostopne zapisnike sej občinskega sveta iz tega obdobja, vendar v navedeni dokumentih ni zapisa o telefonskem obveščanju članov občinskega sveta pred sklenitvijo aneksa št. 2, niti naknadna potrditev navedenih sklepov.

- na kršitev 127. člena Uredbe PRP, ker tožeča stranka v času vložitve zahtevka za izplačilo ni poravnala vseh obveznosti do izvajalca del B. d.d. V zvezi z navedenim je tožeča stranka v postopku navajala, da je izvajalec zamujal z deli, kakor tudi pri odpravljanju ugotovljenih napak, zaradi česar je obračunala pogodbeno sankcijo v višini 10 % izvedenih del. Prav tako je vložila tožbo zoper izvajalca za izstavitev bančne garancije. Hkrati pa je izvajalec zoper občino vložil tožbo za plačilo 49.584,83 EUR za neplačana dela. V postopku sta stranki dne 28. 5. 2015 v okviru mediacije sklenili poravnavo, s katero se je občina obvezala, da bo izvajalcu poravnala 40.000,00 EUR, izvajalec pa bo po prejemu plačila izstavil zahtevano bančno garancijo. Navedene okoliščine torej potrjujejo, da občina ni imela pravnih argumentov za vnovčenje pogodbene kazni ter zadržanje plačil, zato je morala pristati na skoraj celotno plačilo zadržanega zneska. Prav tako iz dokumentacije ni razvidno, da bi izvajalec glede očitanih zamud in napak karkoli priznal. 3. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da se upravni organ nikjer ne opredeli do tega, kaj naj bi tožeča stranka v postopku kršila, oziroma v nasprotju s katero pravno podlago naj bi bila njena ravnanja, da bi bila posledica zavrnitev izplačila odobrenih evropskih sredstev. Tako iz obrazložitve odločbe ne more preveriti, ali njena domnevana ravnanja res ustrezajo zakonskim normam na način, da je posledica zavrnitev izplačila sredstev v celoti. Meni, da bi morala Agencija določno navesti kateri odstavek katerega člena katerega predpisa je bil kršen. Dejstvo namreč je, da je tožeča stranka pridobila pravico do sredstev, da je projekt izvedla ter da je v uporabi, prav tako so bili poplačani vsi izvajalci. Meni, da Agencija zavira dostop in črpanje evropskih sredstev, kar pa ne more biti njen namen. Vrednost gradbeno obrtniških del ni presegla zneska 500.000,00 EUR, zato priprava IP ni bila potrebna. Do povečanja vrednosti del je prišlo, ker v pripravi projektantskega predračuna niso bile upoštevane določene postavke, vendar je povišanje potrebnih sredstev zagotovila občina z lastnimi sredstvi, za kar je bil sprejet rebalans proračuna. O vsem je bil tudi obveščen občinski svet, ki je s spremembami soglašal. Razmerje z družbo A. d.o.o. je treba obravnavati kot „in house“ razmerje, zato zanj določila ZJN-2 ne veljajo. Pri navedenem podjetju gre za družbo v 100 % lasti tožeče stranke, prav tako je vsa izvedena dela opravljala izključno v korist občine. O opravljanju del s strani drugih podizvajalcev pa občina ni bila seznanjena, vendar je smatrala za pošteno, da opravljana dela plača neposredno podizvajalcem. Zavrača tudi ugotovitev, da bi naj bilo sporno, da je bil postopek sprememb proračuna izveden. O povišanju proračunskih sredstev je bilo odločeno na 25. redni seji, ki je bila dne 17. 9. 2015 izvedena korespondenčno. Na tej seji je zadostno število svetnikov podprlo predlog za dodelitev sredstev za sklenitev aneksa št. 2. Sicer pa računsko sodišče, nadzoru katerega je podvržena občina, ni nikoli podalo pripomb na porabo proračunskih sredstev. V zvezi s sporom z izvajalcem B. d.d. pa tožeča stranka meni, da to ne more biti razlog za neizplačilo evropskih sredstev. Investicija je bila namreč v celoti zaključena na dan 31. 12. 2014, tudi spor je bil v okviru mediacije sporazumno rešen. Sicer pa takšno stališče tožene stranke pomeni, da naročnik ne bi smel imeti nobenih pripomb na nekvalitetno izvedbo del, sicer ne bo dobil izplačanih evropskih sredstev, torej da mora trepeti nekvalitetno delo s strani izvajalca. Predlaga, da sodišče odločbo Agencije spremeni tako, da vlogi tožeče stranke ugodi v višini 157.824,62 EUR, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Izrecno zavrača tožbeni ugovor, da ni navedla pravnih podlag za svojo odločitev, saj so te določno navedene pri vsaki ugotovljeni kršitvi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Prav tako je tožena stranka za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje tudi v svoji sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi le ponavlja ugovore, ki jih je dala že tekom postopka ter o katerih se je Agencija opredelila in jih tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnila, zato s tožbo na podlagi istih ugovorov ne more biti uspešna.

7. Izpodbijano odločbo je Agencija izdala na podlagi 56. člena ZKme-1, ki v četrtem odstavku določa, da zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne. Na podlagi administrativne kontrole, ki jo je Agencija opravila v skladu s 24. členom Uredbe 65/2011/EU, je ugotovila kršitev predpisov in sicer ZJN-2, UEM, Uredbe PRP in javnega razpisa. Pri tem je v izpodbijani odločbi za vsako od ugotovljenih kršitev jasno navedla, katero določilo predpisa je bilo z ugotovljenim ravnanjem tožeče stranke kršeno, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v izpodbijani odločbi niso navedene konkretne pravne podlage za vsako od ugotovljenih kršitev tožeče stranke.

8. V zadevi ni sporno, da je prišlo do povečanja vrednosti gradbeno obrtniških del od prvotno predvidenega zneska 270.000,00 EUR z DDV na 451.000,00 EUR, vendar tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni uspela ustrezno izkazati, da je o tem pred sklenitvijo Aneksa št. 2 z dne 8. 8. 2014 obvestila občinski svet. Glede navedenega je v postopku predložila „Zapisnik o obvestilu svetnikov Občinskega sveta Občine Starše, ki je potekal od 10:00 do 12:00 ure dne 7. 8. 2014“, za katerega pa je Agencija ugotovila, da ni dostopen na spletu, niti zapisnik ni bil potrjen na naslednji seji občinskega sveta, zato po njenem ni verodostojen dokaz. Tožeča stranka v zvezi s tem v tožbi navaja, da je bila sprememba (povišanje proračunskih sredstev) predmet 25. redne seje, ki je bila dne 17. 9. 2014 izvedena korespondenčno ter da je bila to tudi zadnja seja v mandatu, zato zapisnik ni mogel biti naknadno potrjen. Navedeni ugovor pa je v nasprotju z listinami v spisu in samimi navedbami tožeče stranke v postopku. Ta se je sklicevala na korespondenčno sejo dne 7. 8. 2014, po kateri pa je bila še vsaj seja dne 17. 9. 2014, ki pa ni bila korespondenčna. Na navedeni seji je sicer bil obravnavan rebalans proračuna, vendar je to bilo že po sklenitvi Aneksa št. 2, ki je vključeval povečanje vrednosti del. Glede na navedeno tožeča stranka ni uspela z navedenimi ugovori izpodbiti zaključka Agencije, da ni izkazana verodostojnost zapisa o obveščanju občinskih svetnikov z dne 7. 8. 2014. 9. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožeča stranka ni bila dolžna pripraviti IP, ker vrednost spornih del ni presegala zneska 500.000,00 EUR. Omenjena vrednost se namreč ne nanaša zgolj na gradbeno obrtniška dela, ki so predmet zahtevka za izplačilo v tem konkretnem sporu, temveč na vrednost celotne investicije, ki jo predstavlja ureditev vaškega jedra Starše, ta pa je poleg obravnavanih gradbeno obrtniških del obsegala še tudi druga dela. V takšnem primeru pa je investitor dolžan v skladu z UEM izdelati IP.

10. Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da pri vključitvi podizvajalca A. d.o.o. ni bila dolžna upoštevati določbe 42. člena ZJN-2, ker bi naj šlo za „in house“ razmerje med njo in družbo, ki je v njeni 100 % lasti. Pogodbo z navedenim javnim podjetjem namreč ni sklenila tožeča stranka, temveč glavni izvajalec del družba B. d.d., torej tožeča stranka ni oddala del neposredno navedenemu podizvajalcu. Pri „in house“ pogodbah gre namreč za pogodbe sklenjene med naročnikom in gospodarskim subjektom, nad poslovanjem katerega ima naročnik nadzor. V konkretnem primeru pa je šlo za pogodbo sklenjeno med izvajalcem B. d.d. in podizvajalcem A. d.o.o. 11. Prav tako tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja dejstvu, da del izvajalcu B. d.d. do dneva vložitve vloge za izplačilo sredstev ni v celoti poravnala. Pri tem pa razlogi, ki jih za to navaja, tudi po presoji sodišča nimajo podlage v predloženem spisu. Kolikor bi dejansko šlo za nekvalitetno izvedena dela izvajalca, tudi po mnenju sodišča, kot je to že ugotovila tožena stranka, tožeča stranka ne bi pristala na poravnavo in plačilo pretežnega dela vtoževane terjatve s strani izvajalca del. 12. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.