Jedro

Odgovornost imetnika stavbe za zdrs snega se presoja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti.

V vremenskih razmerah odjuge in taljenja snega je nevarnost zdrsa snega s streh objektivno predvidljiva in celo večja kot je v času sneženja, ko se sneg še sprijema.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za glavnico 146,66 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 18. 7. 2013 dalje do plačila, razveljavi pa se se v delu, ki sledi besedilu „v roku 15 dni.“ - v III. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 71,19 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi , ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 19,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 586,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 586,64 EUR od 3. 4. 2013 do 18. 7. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v višini 98,32 EUR v roku 15 dni, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da zahtevek kot neutemeljen zavrne, ali podrejeno, odloči o soodgovornosti tožeče stranke, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano: - dne 26. 2. 2013 je z nadstreška nad vrati objekta, katerega lastnik je zavarovanec tožene stranke, zdrsnil sneg in poškodoval avtomobil M. L. (zavarovanca tožeče stranke); - zavarovanec tožeče stranke je parkiral svoje vozilo pri nadstrešku v S., kjer je delal kot varnostnik; - na mestu, kjer je prišlo do škodnega dogodka so delavci tožene stranke predvsem popoldne in ponoči redno parkirali; - zavarovanec tožene stranke delavcem ni prepovedal parkiranja na mestu pri nadstrešku pri vratih, ni postavil fizičnih preprek, ki bi onemogočale parkiranje pod nadstreškom ali opozorilnih tabel s prepovedjo parkiranja.

- na dan škodnega dogodka ni snežilo, bila pa je odjuga in se je sneg talil; - zavarovanec tožene stranke na nadstrešek ni namestil snegolovov, snega z nadstreška ni redno odstranjeval, niti ni postavil označb, ki bi opozarjale na možnost padanja snega z nadstreška; - utemeljen strošek popravila vozila in strošek nadomestnega vozila skupaj znašata 586,64 EUR.

7. Glede na takšno dejansko stanje pritožbeno sodišče uvodoma po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odgovornost zavarovanca tožene stranke opredelilo kot poseben primer odgovornosti po 159. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Večinska sodna praksa namreč na navedeno pravno pravilo opira predvsem odgovornost imetnikov stanovanj, če je škoda tretjemu (oškodovancu) nastala zato, ker je iz stanovanja padla kakšna stvar ali je bila iz njega vržena, ne pa, kadar je do škode prišlo zaradi zdrsa snega s stavb – v takšnem primeru je potrebno odgovornost lastnika stavbe presojati po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava, torej po 131. členu OZ in naslednjih.(1) Kljub navedenemu to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi obstoj krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Konkretno, ugotovilo je, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno (upoštevaje dejstva, kot izhajajo iz šeste alineje 6. točke obrazložitve te sodbe), neskrbno/krivdno (zavarovanec tožene stranke je kljub zavedanju nevarnosti, da lahko z nastreška pade sneg, dovoljeval parkiranje na mestu škodnega dogodka in v smeri preprečitve nevarnosti kritičnega dne ni izvedel nobenih aktivnosti) in da je prav opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke prispevala k nastanku škode (vzročna zveza), s čimer vse pritožbeno sodišče soglaša. Posledično (ker so izpolnjene vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti) je odločitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke tožeči stranki kot regresnemu upravičencu dolžan povrniti nastalo škodo, pravilna in skladna z določbo prvega odstavka 131. člena OZ.

8. Tožena stranka sicer v pritožbi vztraja, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in nezadostne skrbnosti, kar utemeljuje s sklicevanjem na odločbo VSL II Cp 3183/2011, po kateri za preprečitev škode ni potrebno uporabiti vseh mogočih načinov hkrati. Vendar je navedeno sklicevanje pritožnice nesprejemljivo. V citirani zadevi je bilo namreč s fizičnimi ovirami in obveščanjem že ustrezno poskrbljeno za odvrnitev škodne nevarnosti, vsled česar upravljavcu stavbe ni bilo mogoče očitati, da drugih ukrepov (snegolovov) ni izvedel. V obravnavanem primeru pa zavarovanec tožene stranke ni izvedel nobenega ukrepa, da bi preprečil nevarnost padanja snega s strehe oziroma nadstreška – zgolj dejstvo, da mesto, kjer je parkiral zavarovanec tožeče stranke, ni bilo označeno kot parkirišče, ne pomeni ukrepa v smeri preprečevanja škode, saj je evidentno, da so bili avtomobili na mestu škodnega dogodka redoma parkirani in da je zavarovanec tožene stranke parkiranje na tem območju dopuščal. De facto je torej šlo za parkirišče, zato zavarovancu tožeče stranke ni mogoče očitati (so)krivde le na podlagi dejstva, da je tam parkiral, za kar se zmotno zavzema pritožnica.

9. Glede upravičenosti stroška za nadomestno vozilo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima v skladu z načelom naravne restitucije (prvi odstavek 164. člena OZ) oziroma popolne kompenzacije (169. člen OZ) oškodovanec (oziroma regresni upravičenec) od povzročitelja škode pravico zahtevati, da ga od trenutka škodnega dogodka naprej postavi v položaj, v katerem bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke nadomestno vozilo potreboval zaradi odhajanja v službo, v katero se oškodovanec običajno vozi z avtomobilom. Strošek nadomestnega vozila, s katerim je tožeča stranka oškodovancu zagotovila vrnitev v stanje pred škodnim dogodkom, zato predstavlja pravno priznano škodo. Ker obenem tožena stranka višini ni konkretizirano ugovarjala (tožena stranka ni navedla, za koliko bi bil javni prevoz cenejši oziroma da je sam strošek nadomestnega vozila previsok in za koliko), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo strošek nadomestnega vozila kot potreben strošek, materialno pravno pravilna.

10. Pritožbeni očitek, da naj bi bili zaslišani priči pristranski, je preveč pavšalen, da bi pritožbeno sodišče nanj lahko odgovorilo, saj pritožnica niti ne navaja okoliščin, o katerih naj bi priči zaradi razmerja s tožečo stranko izkrivljeno izpovedovali.

11. Prav tako pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene očitke, da tožeča stranka ni dokazala škodnega dogodka (zlasti ne kraja škodnega dogodka) in zatrjevanih vremenskih razmer ter da se drug promet z avtomobili ali pešci na mestu škodnega dogodka ni odvijal, saj z njimi tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP).

12. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče pritožnici, da je zavarovanec tožeče stranke delno prispeval k nastali škodi s tem, ko je, kljub odjugi in taljenju snega kritičnega dne avtomobil parkiral ob nastrešku, ne da bi sploh pogledal, ali je na nadstrešku sneg. Sodišče prve stopnje je kot odločilno pri izključitvi kakršnegakoli soprispevka zavarovanca tožeče stranke upoštevalo dejstvo, da kritičnega dne ni snežilo. Na podlagi tega dejstva je zaključilo, da zavarovanec tožeče stranke zdrsa snega ni mogel pričakovati. V 11. točki obrazložitve je navedlo: „Kot sta izpovedala priči M. L. in M. F., na dan škodnega dogodka ni snežilo in je bila tisti dan odjuga in se je sneg talil, zato ravnanja zavarovanca tožene stranke ni mogoče šteti za malomarno ravnanje, saj je prišlo do zdrsa snega očitno zaradi njegovega taljenja tistega dne, česar zavarovanec tožeče stranke ni mogel pričakovati“. Tak zaključek tožena stranka utemeljeno izpodbija. V vremenskih razmerah odjuge in taljenja snega je nevarnost zdrsa snega s streh objektivno predvidljiva in celo večja kot je v času sneženja, ko se sneg še sprijema. Posledično pa je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, ki ob takšnem dejanskem stanju soprispevka oškodovanca ni ugotovilo. Nevarnosti zdrsa snega z nadstreška bi se zavarovanec tožeče stranke moral zavedati in bi bil moral biti zato bolj pazljiv pri izbiri prostora za parkiranje svojega avtomobila. Ker tega ni storil, pač pa je avto parkiral ravno na mestu, ob katerem se končuje nadstrešek, na katerem je bil sneg, je v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ soodgovoren za nastalo škodo, do katere je prišlo z zdrsom snega na njegov parkiran avto.

13. Pri določitvi višine soprispevka oškodovanca pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil zavarovanec tožene stranke tisti, ki je kritičnega dne z opustitvijo čiščenja strehe (nadstreška) ter vsakršnih opozoril, nepostavitvijo snegolovov, kot tudi dopuščanjem parkiranja pod in v okolici nadstreška, ustvaril nevarno situacijo. Zato je prav, da nosi večji delež odgovornosti, in sicer po oceni pritožbenega sodišča tako, da prispevek zavarovanca tožene stranke znaša 75%, zavarovanca tožeče stranke pa 25 %. Tožeča stranka je tako upravičena le do zneska 439,98 EUR (75 % od vtoževane glavnice). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki presega 439,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Pri tem pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, da je materialnopravno napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki od zneska glavnice priznalo zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2013 dalje do plačila in nato še od poteka paricijskega roka do plačila. S tem je tožeči stranki od poteka paricijskega roka dalje v zvezi z vtoževano glavnico priznalo dvojne zakonske zamudne obresti, kar pa ni dopustno. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilov tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača (poleg zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila) še zakonske zamudne obresti od zneska glavnice od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Pritožba v preostalem delu ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji priglasila kilometrino za 130 km na relaciji T. – L. – T. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, se pooblaščencem, ki niso odvetniki, potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega pravilnika. V slednjih je določeno, da obsegajo potni stroški stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Na podlagi citiranih določb je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo prevoz z vlakom oziroma za vozovnici za vlak na priglašeni relaciji v višini 10,16 EUR (2 x 5,08 EUR), kolikor po podatkih Slovenskih železnic d. d. stane vozovnica na omenjeni relaciji. Tožena stranka je nadalje priglasila tudi 30,00 EUR materialnih stroškov (fotokopiranje, poštnina), katerih pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj tožena stranka zahteve za povrnitev teh stroškov ni dejstveno in zneskovno ustrezno opredelila, kot to zahteva drugi odstavek 163. člena ZPP. Priznani stroški tožene stranke tako znašajo 10,16 EUR, stroški tožeče stranke, kot jih je pravilno izračunalo že sodišče prve stopnje pa 98,32 EUR. Glede na uspeh pravdnih strank v tem postopku je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 73,73 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki 2,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih obveznosti mora tožena stranka tožeči stranki plačati 71,19 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

17. Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je delen (25%). Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP toženi stranki priznalo sodno takso za pritožbo v višini 78,00 EUR. Ob upoštevanju delnega uspeha toženkine pritožbe, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 19,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS opr. št. II Ips 635/2001 z dne 3. 10. 2002, sodbo VSL II Cp 3610/2009 z dne 10. 3. 2010 in sodbo VSL II Cp 500/2015 z dne 21. 5. 2015.