Jedro

V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede nedobrovernosti toženca. Breme zatrjevanja in dokazovanja dobrovernosti bi prešlo na toženca šele, če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki bi vzbujale dvom o dobrovernosti toženca oziroma bi lahko utemeljile dvom toženca v podatke zemljiške knjige o lastništvu zastavljenih nepremičnin.

Ker je že toženec tako v izvršilnem postopku kot v odgovoru na tožbo zatrjeval dobro vero in pogodbeno pridobitev hipotek, tožnici ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano, kaj so odločilna dejstva, pa v zvezi s tem v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni navedla ničesar, obstoja teh dejstev ni niti pavšalno prerekala. Čeprav gre za laično stranko, bi sodišče v okoliščinah obravnavanega primera z izvajanjem materialno procesnega vodstva, ki bi tožnico spodbudilo, da pravočasno navede, da gre za prisilno hipoteko in da toženec ni bil dobroveren, glede slednjega pa navede še okoliščine, na podlagi katerih bi moral toženec sklepati, da gre za skupno premoženje, preseglo namene materialno procesnega vodstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.022,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, „da je izvršba In 14/2011 (prej In 35/2005) Okrajnega sodišča v Brežicah nedopustna v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 312/1, 314 in 430/2, vse k. o. ..., do ½, in na nepremičnine parc. št. 312/2 in 311, obe k. o. ..., do 3/8, saj sem tožnica v tem delu lastnica teh nepremičnin“ ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Navaja, da ni res, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede nedobrovernosti upnika. Sodišče bi moralo upoštevati njene trditve iz druge pripravljalne vloge in z naroka. Že v prvi laični pripravljalni vlogi je navedla, da toženec ni predložil sporazumov in ga pozvala, da jih predloži. Tožnica se vse do prvega naroka do sporazumov ni mogla opredeliti in se tako prej ni mogla opredeliti do ne/dobrovernosti toženca. Tožnica je lahko šele ob prejemu listin in po tem, ko je toženec (prepozno) na prvem naroku podal navedbe o dobrovernosti, podala konkretizirane navedbe o nedobrovernosti, ki so zato pravočasne. Sodišče sporazumov sploh ne bi smelo upoštevati. Gre za kršitev postopka, na kar je tožnica opozorila, sodišče pa se o tem ni izreklo, tožnica je bila neenakopravno obravnavana. Tožnica je lahko konkretizirane navedbe glede nedobrovernosti toženca pri sklepanju sporazumov podala šele na naroku dne 24. 9. 2021, ko se je seznanila s tem, da je sodišče izvedlo citirana sporazuma kot dokaz in ko je toženec (ki se mora v skladu z odločbo Up-128/03 Ustavnega sodišča RS sklicevati na svojo dobrovernost pri sklepanju sporazumov) navedel, da je bil sklad pri pridobivanju zastavnih pravic dobroveren. Navedeno je še posebej bistveno, ker je tožnica uveljavljala, da se izvršba In 14/2011 vodi na podlagi hipoteke, ki je bila pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Gre torej za nepogodbeno hipoteko, pri kateri vprašanje dobrovernosti ni relevantno. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up- 128/03 več kot očitno izhaja, da bi se moral toženec sklicevati na dobro vero, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo trditveno in dokazno breme na tožnici. Šele če bi se toženec pravočasno skliceval na dobro vero (pa se ni), bi morala tožnica zatrjevati in dokazati nedobrovernost pri pridobitvi zastavne pravice. Takoj, ko je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo omenil dobro vero, je tožnica podala konkretizirane navedbe in predlagala dokaze, ki bi jih moralo sodišče izvesti. Sodišče je z neupoštevanjem pravočasnih navedb tožnice kršilo načelo kontradiktornosti iz 7. člena ZPP, pravico tožnice do izjave in tretji odstavek 286. člena ZPP, saj jih tožnica brez svoje krivde ni mogla navesti prej, njihova dopustitev pa ne bi zavlekla reševanja spora. Tožnica z navedbami in dokaznimi predlogi iz druge pripravljalne vloge in na naroku ni bila prepozna tudi zato, ker se je z drugo pripravljalno vlogo odzvala na vlogo toženke, ki jo je prejela na pripravljalnem naroku, in zato, ker je vabilo na pripravljalni narok in prvi narok prejela v času, ko se je zastopala kot laik. V vabilu je bilo navedeno, da lahko stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in nove dokaze. Napačno je stališče sodišča, da je situacija primerljiva z napačnim pravnim poukom. Zaradi opozorila v vabilu bi sodišče moralo upoštevati tožničino drugo pripravljalno vlogo ter navedbe in dokaze na naroku dne 24. 9. 2021. Za sklicevanje na 60. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni imelo podlage. Stališče o trditvenem bremenu tožnice je zmotno. Toženec se do naroka 24. 9. 2021 niti na splošno ni skliceval na dobro vero. Dobra vera se sicer domneva, vendar se mora toženec vsaj na abstraktni ravni sklicevati na dobro vero, da je potrebno, da tožnica s konkretnimi trditvami o dejstvih in z dokaznimi predlogi izkazuje, da je toženec vedel, da je drugačno lastniško stanje od zemljiškoknjižnega. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je sodišče uporabilo le v korist toženca in tožnico neenakopravno obravnavalo. Tudi tožnica je zaupala v podatke zemljiške knjige in se sklicevala na zastavno pravico, pridobljeno prisilno z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožnica je verjela, da so v zemljiški knjigi vpisane tri hipoteke na različnih pravnih podlagah, kar je vse podrobno in pravočasno opisala v drugi pripravljalni vlogi. Sodišče je ZK izpiske presojalo napačno. Tudi če bi bila uporaba 60. člena ZIZ pravilna, pa ni prišlo do prekluzije zato, ker sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva glede potrebnosti trditev o nedobrovernosti ter trditvenega in dokaznega bremena v primeru pogodbene hipoteke. Tožnica se je sprva kot laik v postopku zastopala sama, vse do pripravljalnega naroka dne 23. 6. 2021. Zmotno je ugotovljeno, da je toženka hipoteko pridobila na pogodbeni podlagi, ker sodišče ni ugotavljalo, na podlagi katere konkretne hipoteke se izvršba In 14/2011 sploh vodi. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zemljiški knjigi so v korist toženke vpisane tri hipoteke, dve na podlagi sporazuma, ena pa na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi In 35/2005 z učinkom od 11. 4. 2005. Tožnica je opozorila na 87. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Iz sklepa o izvršbi In 35/2005 jasno izhaja, da je sodišče dovolilo izvršbo (katere nedopustnost uveljavlja tožnica v tem postopku) z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi na nepremičninah, vpisanih v vložku 260 k. o. ... in vložku 243 k. o. ..., z ugotovitvijo vrednosti nepremičnin, s prodajo nepremičnin in s poplačilom upnika iz zneska pridobljenega s prodajo. Takšen sklep je bil zaznamovan v zemljiški knjigi in na tej podlagi ustanovljena prisilna zastavna pravica, kar bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. Za predmetni postopek je relevantna samo hipoteka, na podlagi katere se vodi izvršba, to pa je hipoteka, pridobljena na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa s sporazumoma ustanovljeni hipoteki. Na opozorila tožnice, da je toženka v postopku In 14/2011 pridobila poplačilno pravico na podlagi sklepa o izvršbi, zato ima originarno pridobljena lastninska pravica prednost, v sodbi ni odgovorjeno, kar predstavlja številne kršitve.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od očitanih absolutno bistvenih kršitev pravila postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitve ustavnih in konvencijskih pravic pritožnice niso bile ugotovljene.

6. Pred Okrajnim sodiščem v Brežicah je bila s sklepom o izvršbi In 2005/00035 (sedaj In 14/2011) dne 7. 4. 2005 dovoljena izvršba zaradi izterjave denarne terjatve upnika (tu toženca) z izvršbo na nepremičnine, vpisane v vl. št. 260 ..., na katerih je vpisana lastninska pravica v korist A. A. in nepremičninah, vpisanih v vl. št. 243 k. o. ..., na katerih je (bila) vpisana lastninska pravica v korist A. A. do 6/8 in B. B. do 2/8 celotnega vložka. Izvršba je bila dovoljena na podlagi sporazuma strank1 R 8/98 z dne 28. 1. 1998 in na podlagi notarskega zapisa SV 1007/99 z dne 21. 10. 1999. 7. Tožnica je žena dolžnika A. A. V tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je trdila, da so nepremičnine parc. št. 312/1, 314 in 430, vse k. o. ..., do celote, in nepremičnine parc. št. 312/2 in 311, obe k. o. ..., do ¾, skupno premoženje nje in dolžnika. Pridobila naj bi jih na podlagi izročilne pogodbe. Čeprav je bil v zemljiški knjigi vpisan le A. A., gre dejansko za skupno premoženje zakoncev.

8. Nosilni2 razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka so naslednji: (1) toženka je pridobila pogodbeno hipoteko v letih 1998 in 1999, zaznamba izvršbe v letu 2005 s hkrati vknjiženo hipoteko ne pomeni, da se je pogodbena hipoteka spremenila v prisilno, (2) zemljiškoknjižna lastnika sta bila v času ustanovitve hipotek dolžnik in njegova mati, (3) glede na publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo in načelo zaupanja v zemljiško knjigo se dobra vera pri zanašanju na podatke v zemljiški knjigi domneva, zato bi morala tožnica zatrjevati okoliščine, ki bi pri toženki lahko vzbudile dvom v lastninsko upravičenje dolžnika v času sklenitve pogodbene hipoteke in (4) tega bremena v tožbi in pravočasni vlogi ni zmogla, navedb iz druge pripravljalne vloge in navedb na naroku pa se glede na pravilo iz tretjega odstavka 60. člena ZIZ ne upošteva.

9. Pritožnica v obširnih in ponavljajočih se navedbah v bistvenem trdi, da (1) izvršba, katere nedopustnost se uveljavlja v tej pravdi, teče na podlagi sklepa o izvršbi oziroma hipoteke, vpisane na podlagi tega sklepa, kar pomeni, da gre za prisilno hipoteko, (2) da bi sodišče njene navedbe in dokaze iz druge pripravljalne vloge in s prvega naroka za glavno obravnavo moralo šteti za pravočasne in (3) da bi bila tožnica dolžna podati trditve glede nedobrovernosti toženca šele, če bi se sam prvi pravočasno skliceval na dobro vero3. 10. Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tretji lahko s takšno tožbo uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka oziroma izločitvenega ugovora je običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe na predmetu izvršbe. Tako je tudi v obravnavanem primeru. V pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe mora tretji4 istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi (drugi odstavek 60. člena ZIZ), nova dejstva in nove dokaze pa upošteva sodišče samo, če jih tretji navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 60. člena ZIZ).

11. Ker pritožnica trdi, da je toženka pridobila hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi (prisilno hipoteko), je treba najprej odgovoriti na to sporno vprašanje. Če bi šlo res za prisilno hipoteko, bi bilo razpravljanje o toženčevi dobri veri in pravočasnosti trditev in dokazov tožnice odveč. Ustavno sodišče RS je namreč v odločbi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 tlakovalo pot ustaljeni sodni praksi5, po kateri (le) pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.

Glede narave hipotek

12. Uvodoma je treba pritožnici pojasniti, da izvršba, katere nedopustnost se uveljavlja v tej pravdi, ne teče na podlagi nobene od vknjiženih hipotek, ampak na podlagi dveh izvršilnih naslovov (17. člen ZIZ).6 Kot je bilo že navedeno, je bila izvršba In 14/2011 (prej In 2005/00035) dovoljena na podlagi sporazuma strank7 R 8/98 z dne 28. 1. 1998 in na podlagi notarskega zapisa8 SV 1007/99 z dne 21. 10. 1999. Na njuni podlagi sta bili pri spornih nepremičninah v zavarovanje toženčevih denarnih terjatev vknjiženi hipoteki z ID znakoma 001 (predlog vložen 28. 1. 1998) in 002 (z začetkom učinkovanja 27. 10. 1999).

13. Ker je bil sklep o izvršbi In 2005/00035 z dne 7. 4. 2005 izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka9, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katerega učinkuje hipoteka, in zemljiškoknjižno sodišče ob dovolitvi zaznambe izvršbe odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje vknjižba navedene hipoteke (tretji odstavek 87. člena ZZK-1). Čeprav v obravnavanem primeru do ustreznega vpisa glede učinkovanja zaznambe izvršbe oziroma vknjižbe hipoteke ni prišlo (iz zemljiške knjige kot čas začetka učinkovanja izhaja 7. 4. 2005, to je dan izdaje sklepa o izvršbi, ne pa datum učinkovanja prej vknjiženih hipotek na podlagi sporazuma in notarskega zapisa, na podlagi katerih je bila dovoljena izvršba) in je bila na podlagi sklepa o izvršbi vknjižena tudi hipoteka zaradi izterjave 255.531,077,52 SIT v korist toženca, to ne pomeni, da je le ta pridobil (še eno) zastavno pravico10 (za iste terjatve) šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in da gre za prisilno hipoteko. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZZK-1 upnik, na čigar predlog je bil izdan sklep o izvršbi, z zaznambo izvršbe pridobi na nepremičnini hipoteko, ki učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe, če ni hipoteke pridobil že prej. Ker je toženec hipoteki pridobil že prej, tudi neustrezen zemljiškoknjižni vpis glede datuma učinkovanja hipoteke, ki je bila vknjižena hkrati z zaznambo sklepa o izvršbi, ne spremeni pogodbene narave prej pridobljenih hipotek. Pritožbeno stališče, da je za predmetno pravdo relevantna samo hipoteka, na podlagi katere se vodi izvršba, je po povedanem neutemeljeno. Enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ključno vprašanje, in sicer na podlagi katere hipoteke se izvršba In 14/2011 sploh vodi. Izvršba se vodi na podlagi dveh izvršilnih naslovov, in sicer zaradi izterjave toženčevih denarnih terjatev, ki so bile zavarovane z ustanovitvijo hipotek na dolžnikovih nepremičninah v letu 1998 in 1999. Glede dobre vere

14. Naslednje odločilno vprašanje v predmetni zadevi je dobra vera toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme za zatrjevanje okoliščin, ki bi lahko pri tožencu vzbudile dvom v lastninsko upravičenje dolžnika v času nastanka pogodbene zastavne pravice. V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu11, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede nedobrovernosti toženca. Breme zatrjevanja in dokazovanja dobrovernosti bi prešlo na toženca šele, če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki bi vzbujale dvom o dobrovernosti toženca oziroma bi lahko utemeljile dvom toženca v podatke zemljiške knjige o lastništvu zastavljenih nepremičnin.12 Pravočasnost tožničinih navedb in dokaznih predlogov

15. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnica tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla pravočasno, ker trditev in dokaznih predlogov iz tožničine druge pripravljalne vloge in podanih na naroku 24. 9. 2021 glede na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ ni mogoče upoštevati.

16. Pritožnica trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi te trditve in dokaze, ker jih tožnica brez svoje krivde ni mogla navesti prej, njihova dopustitev pa ne bi zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP). Ker je določba tretjega odstavka 60. člena ZIZ specialnejša in v pravdi za nedopustnost izvršbe 286. člen ZPP ni uporabljiv13, je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Na navedeno ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica prejela vabilo na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, v katerem je bilo navedeno, da lahko stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in nove dokaze, sicer jih sodišče ne bo upoštevalo. Napačno vabilo ob dejstvu, da je bila tožnica ob vročitvi odgovora na tožbo izrecno opozorjena na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ in posledice prepozno podanih navedb in dokaznih predlogov, tudi po presoji pritožbenega sodišča (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) ne more podaljšati trenutka, do katerega so še dopustne nove navedbe in dokazi, ki ga določa tretji odstavek 60. člena ZIZ.

17. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je tožnica lahko podala konkretizirane trditve glede nedobrovernosti toženca šele na prvem naroku za glavno obravnavo, ker se je šele takrat seznanila s tem, da bo izveden dokaz z vpogledom v sporazum in notarski zapis. Povezave med izvedbo dokaza z vpogledom v omenjeni listini in možnostjo tožnice, da bi navedla okoliščine, ki bi vzbujale dvom v dobro vero toženca, pritožbeno sodišče ne vidi, pritožnica pa je s trditvami v pritožbi tudi ni vzpostavila. Poleg tega se sporazum in notarski zapis nahajata v (priloženem) izvršilnem spisu In 14/2011, kjer je tožnica (tam tretja) sodelovala kot udeleženka in bi lahko spis kadarkoli pregledala.14 Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sporazuma in notarskega zapisa kot prepoznih sploh ne bi smelo upoštevati oziroma, da jih ne bi smelo samo pridobiti z vpogledom v spis In 14/2011. Dokaz z vpogledom v izvršilni spis, celo konkretno z vpogledom v sporazum R/98 z dne 28. 1. 1998 in SV 1007/99 z dne 19. 10. 1999, je toženec predlagal že v odgovoru na tožbo (list. št. 25).

Glede materialno procesnega vodstva

18. Pritožnica trdi, da so njene navedbe in dokazni predlogi iz druge pripravljalne vloge in z naroka pravočasne tudi zato, ker je sodišče opustilo dolžnost materialno procesnega vodstva glede potrebnosti trditev o nedobrovernosti ter trditvenega in dokaznega bremena v primeru zatrjevanja pogodbeno pridobljene zastavne pravice, še posebej upoštevajoč dejstvo, da se je vse do pripravljalnega naroka dne 23. 6. 2021 zastopala sama. Opustitev materialno procesnega vodstva je relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa lahko v določenih okoliščinah preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali celo v kršitev katere od ustavnih pravic.

19. Po določbi 285. člena ZPP mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera, tudi od tega, ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče mora tudi paziti, da prevelika pomoč eni stranki ne prizadene pravice druge stranke do nepristranskosti sodišča. S preveč aktivnim vključevanjem v spor se lahko sodišče celo pretvori v odvetnika ene stranke.

20. Poleg tega, da materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo, je povezano tudi s pravili o prekluziji.15 Sodna praksa se je že izrekla, da je lahko pogoj nekrivde iz 286. člena ZPP, ki omogoča naknadno navajanje dejstev in dokazov, izkazan tudi zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva. Ker pa 286. člen ZPP zaradi specialnejše prekluzijsko stroge določbe tretjega odstavka 60. člena ZIZ v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni uporabljiv, se postavlja vprašanje, ali, kdaj in na kakšen način je sodišče dolžno v takih primerih opraviti materialno procesno vodstvo.

21. Materialno procesno vodstvo se praviloma izvaja na naroku. Sodišče lahko oziroma mora tudi v pravdi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na naroku stranke spodbuditi h konkretizaciji pravočasnih trditev o pravno relevantnih dejstev, spodbujanje strank k navajanju manjkajočih odločilnih dejstev pa je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ. Materialno procesno vodstvo sodišča bi zato moralo biti v pravdah, kot je obravnavana, če je potrebno, aktivirano v času, ko lahko stranke še pravočasno navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze in bi moralo biti zaradi narave stvari pisno.

22. Takšnega materialno procesnega vodstva sodišče prve stopnje ni opravilo16, vendar v okoliščinah obravnavanega primera s tem ni zagrešilo nobene od številnih v pritožbi očitanih kršitev, ker ga po presoji pritožbenega sodišča ni bilo dolžno opraviti. Toženec je že v izvršilnem postopku (tam upnik) v odgovoru na ugovor tretje (tu tožnice) navedel vsa odločilna dejstva obravnavanega spora, in sicer, da je pridobil pogodbeni zastavni pravici; da je pred sklepanjem sporazumov preveril zemljiškoknjižno stanje in ugotovil, da sta bila zastavitelja vpisana kot lastnika (dobra vera) ter da je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-128/03 z dne 12. 3. 2003 zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil hipoteko in ima njegova pravica prednost pred morebitno lastninsko pravico zakonca, pridobljeno na originaren način.

23. V tožbi17 je tožnica trdila le, da so nepremičnine, ki so predmet izvršbe, skupno premoženje nje in dolžnika, vsakega do ene polovice; da sta jih pridobila na podlagi izročilne pogodbe; da je skrbela za mater dolžnika (izročiteljico) in ji tudi finančno pomagala; da je bila hiša po sklenitvi pogodbe v celoti prenovljena in je postala nova stvar; da na originarnen način pridobljen delež izvršba ne bi smela biti dovoljena; da bi moral biti njen delež neobremenjen in ne bi smel biti predmet zastavne pravice, ki je navedena v zemljiški knjigi v korist upnika. Toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da je dolžnik nepremičnine pridobil na podlagi izročilne pogodbe; da jih je izročiteljica pridobila na podlagi kupne pogodbe in sklepa o dedovanju; da sta sporazum in notarski zapis sklenila tako izročiteljica kot dolžnik; da je bila s sporazumoma pridobljena hipoteka na pravno poslovni podlagi; da ne gre za pogodbo o preužitku, ker določilo, da bo sin (dolžnik) materi pomagal v primeru bolezni in ostalih težav, predstavlja temeljno moralno načelo in ne spreminja pravne narave izročilne pogodbe; da tožnica z omenjeno obveznostjo sina in prejemnika ni pridobila deleža na skupnem premoženju in da je tožnica vedela za obremenitev zakončevih nepremičnin. Tudi v odgovoru na tožbo je toženec torej zatrjeval dobro vero (gradil jo je trditvah na podlagi za vpis lastninske pravice zastavitelja) in pogodbeno pridobitev zastavnih pravic.

24. V vlogi, s katero je tožnica odgovorila na toženčev odgovor na tožbo in je še pravočasna, je le ta vztrajala pri trditvah, da ni šlo za neodplačno pogodbo, ampak za pogodbo o preužitku; da toženec ni predložil nobenega sporazuma in sta zato nepomembna; da pri sporazumu ni sodelovala, zato ne more imeti učinka na skupno premoženje; da z obremenitvijo nepremičnin ni bila seznanjena in da je izvršba nedopustna, ker gre za skupno premoženje, ki ga nikoli ni zastavila, niti za to vedela ali na to pristala.

25. Ker je že toženec po povedanem tako v izvršilnem postopku kot v odgovoru na tožbo zatrjeval dobro vero in pogodbeno pridobitev hipotek, tožnici ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano, kaj so odločilna dejstva, pa v zvezi s tem v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni navedla ničesar, obstoja teh dejstev ni niti pavšalno prerekala. Čeprav gre za laično stranko, bi sodišče v okoliščinah obravnavanega primera z izvajanjem materialno procesnega vodstva, ki bi tožnico spodbudilo, da pravočasno navede, da gre za prisilno hipoteko in da toženec ni bil dobroveren, glede slednjega pa navede še okoliščine, na podlagi katerih bi moral toženec sklepati, da gre za skupno premoženje, preseglo namene materialno procesnega vodstva. Sodišče bi se namreč postavilo v vlogo odvetnika tožnice in ji pravzaprav v celoti pomagalo sestaviti tožbo. S tem bi res prišlo do neenakopravnega obravnavanja strank, kar pritožnica očita sodišču prve stopnje. Tudi od laične stranke se pričakuje vsaj minimalna stopnja skrbnosti, kot na primer, da ob prejetem opozorilu na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ poišče pomoč kvalificiranega pooblaščenca.

26. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožencu pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 1625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % izdatke in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.022,15 EUR. Tožencu niso bili priznani stroški za posvet s stranko in poročilo stranki, ker ne gre za samostojni opravili oziroma sta vključeni v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.

1 Po takrat veljavnem Zakonu o izvršilnem postopku (22 a poglavje). 2 Sporno je bilo tudi, ali sploh gre za skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da gre, ker je štelo, da je dokazana odplačnost izročilne pogodbe in gre po vsebini za pogodbo o preužitku. 3 Kar se tudi je, kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju obrazložitve te sodbe. 4 V skladu s šestim odstavkom 65. člena ZIZ se 60. člen ZIZ smiselno uporablja tudi za vložnika ugovora tretjega. 5 Glej na primer sodbo VSRS II Ips 95/2015 z dne 1. 10. 2015 in ostale v njej navedene odločbe VSRS. 6 Ker je imel upnik (toženec) izvršilni naslov za svojo terjatev, so razlogi sodišča prve stopnje o časovno neomejenem sodnem uveljavljanju poplačilne pravice s hipotekarno tožbo po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (13. točka obrazložitve) odveč in tudi materialnopravno zmotni. 7 Podpisani zapisnik o sporazumu stranke ima moč sodne poravnave (drugi odstavek 251. c člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku). 8 2. tč. drugega odstavka 17. člena ZIZ. 9 V postopku ni bilo sporno, da so bile po sporazumu in notarskem zapisu zavarovane iste terjatve (po istih pogodbah), za poplačilo katerih teče izvršilni postopek. 10 V smislu pravice zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (128. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). 11 J. Zobec, Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 373. 12 Enako sklep VSM I Ip 172/2022 z dne 30. 3. 2022. 13 Sodbi VSL II Cp 724/2021 z dne 22. 6. 202, II Cp 1337/2016 z dne 21. 9. 2016 in druge. 14 To je hkrati odgovor na pritožbeno trditev, da ni poznala vsebine listin in ni vedela, kdo jih je sestavil. 15 Sodba VSRS II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015, na katero se sklicuje tudi tožnica v pritožbi. 16 Sodišče prve stopnje je na na pripravljalnem naroku dne 23. 6. 2021 razkrilo le svoje videnje zadeve, in sicer, da gre za pogodbeni hipoteki, ki jih je toženec pridobil v času, ko sta bila zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin mož toženke (dolžnik) in njegova mati, in da je v pravdi „odločilnega pomena, ali je bil toženec ob podpisovanju sporazuma o zastavni pravici v letih 1998 in 1999 v dobri veri, da je A. A. edini lastnik nepremičnin v smislu, da ne gre za skupno premoženje s tožnico“. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 9. 2021 je še pojasnilo, da trditev in dokazov tožnice iz druge pripravljalne vloge ne bo upoštevalo. 17 Ki je dobeseden prepis ugovora tretje iz izvršilnega postopka.