17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., Ceste mostovi Ž., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 103/2004 z dne 9. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa nadzornega sveta pritožnice (tožena stranka v delovnem sporu) z dne 22. 5. 1996, s katerim je razveljavil lastni sklep z dne 24. 4. 1996 o izplačilu odpravnine tožniku v zvezi z njegovim predčasnim odpoklicem s funkcije direktorja. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 28.659.236,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov postopka. Zaključilo je, da je nadzorni svet v skladu z zakonskimi določbami pravilno ocenil, da obstaja krivdni razlog za odpoklic tožnika s funkcije generalnega direktorja. Zato naj bi mu po drugem odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. in nasl. – v nadaljevanju ZGD) odpravnina ne pripadala. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo, razveljavilo sporni sklep in tožniku iz naslova odpravnine dosodilo 17.590.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 1996 dalje do plačila. Višji zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi prvega sklepa nadzornega sveta, ki je postal dokončen in pravnomočen, odpoklican iz nekrivdnih razlogov in mu zato po samem zakonu pripada odpravnina. Pritožnica je zoper odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Meni, da je izpodbijana odločitev nedoločna, ker njena obveznost ni jasno opredeljena. Sodišču zato očita, da se ni opredelilo do njenih navedb glede metode izračuna zamudnih obresti in glede višine dolgovane odpravnine. Prav tako meni, da je izpodbijana odločitev arbitrarna, ker je sodišče spregledalo ločenost korporacijskega prava od delovnega prava in je obravnavalo spor kot delovni spor in utemeljilo svojo odločitev na stališčih, ki so oblikovane v delovnem pravu. Sodišče naj bi zato kršilo načelo pravičnega sojenja oziroma sodne pristojnosti. Pritožnica tudi nasprotuje zaključku sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče o isti stvari dvakrat odločati. Sodišču očita, da ni ugotavljalo utemeljenosti odpoklica tožnika. Odločitev sodišča po mnenju pritožnice tudi odstopa od sodne prakse v enakih ali podobnih dejanskih stanjih. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z načelom pravičnosti in načelom pravne varnosti. Zato graja stališče sodišča, da je dolžna plačati tožniku odpravnino, čeprav je pritožnico kot gospodarsko družbo vodil slabo in s škodljivimi posledicami. Izpodbijana odločitev naj bi posegala v njeno lastnino.

B.

3.Pritožnica z večino navedb oporeka uporabi materialnega prava, zlasti oporeka stališču sodišča, ki ga je zavzelo ob uporabi 250. člena ZGD glede naknadnega ugotavljanja okoliščin, ki utemeljujejo odpoklic direktorja iz krivdnih razlogov. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov in jo utemeljilo na sklepih, ki so mogoči glede na pravila interpretacije pravnih norm. Temeljno vprašanje, ki se je reševalo pred delovnim sporom, je bilo, ali lahko nadzorni svet prekliče lastni sklep in ali mora to storiti po posebnem postopku. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Višjega sodišča, da nadzorni svet v obravnavanem primeru ni mogel enostransko spremeniti svoje odločitve. Poudarilo je, da je nadzorni svet sprejel odločitev, s katero je odločil o pravici tretjega. Ker je bil tožnik obveščen o vsebini sklepa in je v roku izbral med ponujenima načinoma rešitve medsebojnih razmerij, je za pritožnico do tožnika nastala obveznost. Kdaj bi se pritožnica lahko rešila te obveznosti in zakaj tega v konkretnem primeru ni mogla doseči, je Vrhovno sodišče prav tako obrazložilo.

4.Z izpodbijano sodno odločbo pritožnici tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne sodne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo.

5.Kršitev 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnica utemeljuje z zatrjevanjem, da sodišče v njenem primeru ni dosledno uporabilo ZGD in je zato odstopilo od splošne priznane sodne prakse v enakih ali podobnih dejanskih primerih. Zaradi pavšalnosti njenih navedb Ustavno sodišče navedene kršitve ni moglo preizkusiti.

6.Prav tako ni bilo mogoče preizkusiti očitka o kršitvi 22. člena Ustave, ker Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene navedbe glede nedoločnosti načina obračunavanja zamudnih obresti in ker ni upoštevalo dejstva, da je tožniku dolžna izplačati odpravnino le v neto in ne v bruto znesku. Pritožnica navedenih očitkov ni uveljavljala v reviziji, kar pomeni, da jih v vsebinskem smislu ni izčrpala.

7.Pritožnici z izpodbijano odločitvijo ni bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine. Za kršitev te pravice bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo pravno stališče, ki je z vidika 33. člena Ustave nesprejemljivo. Tega pa pritožnica ne zatrjuje.

8.Pritožničinih navedb, da je izpodbijani akt v nasprotju z načelom pravne države, s čimer zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, Ustavno sodišče ni ocenjevalo. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna načela.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan