Jedro

Ker poteka postopek ugotovitve državljanstva na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen), je potrebno upoštevati 9. člen oziroma 10. člen ZDen. Ker iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je upravni organ ugotavljal državljanstvo na dan njene smrti, to ni v skladu s citiranimi določili.

Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, mora upravni organ v ponovljenem postopku najprej ugotoviti domovinsko pristojnost in se tako opredeliti ali ji je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu in ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo ali pa gre za osebo, ki v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, ni bila jugoslovanska državljanka, pa je imela stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in ali ji je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov in potrdila odločbo Upravne enote A. Organ prve stopnje je v postopku ugotovitve državljanskega statusa ugotovil, da AA, roj. v B in umrla 10. 8. 1972 v kraju C, Peru, ob smrti ni bila državljanka Jugoslavije in s tem tudi ne Republike Slovenije. Organ prve stopnje je ugotovil, da je AA prebivala v D št. 223 in se je leta 1948 odselila v Trst, po nekaj mesecih pridobila italijanske dokumente, s katerimi je preko Napolija odpotovala v Peru. Iz dokumentov Veleposlaništva Republike Italije v Limi z dne 22. 10. 1998 je razvidno, da je prispela v Peru 29. 5. 1948 in je bila vodena kot italijanska državljanka do smrti. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da se državljanstvo prednice tožnikov presoja v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 15/94, v nadaljevanju ZDRS) po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. Tako je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in to pomeni, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi Mirovna pogodba z Italijo, ki je bila sklenjena 10. 2. 1947 in začela veljati 15. 9. 1947. V skladu z 21. členom te pogodbe je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Kot državljanka Italije je AA dne 15. 9. 1947 postala državljanka STO in hkrati izgubila svoje dotedanje italijansko državljanstvo. Pri tem tožena stranka navaja, da je prebivala na ozemlju, ki je bilo sestavni del takratnega STO, to pa je bilo poseben subjekt mednarodnega prava. Nadalje se tožena stranka sklicuje na Memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o STO z dne 5. 10. 1954 - Londonski memorandum, ki je stopil v veljavo dne 26. 10. 1954. Ta je dal možnost avtohtonim prebivalcem STO, ki so imeli na dan 10. 6. 1940 domicil na tem ozemlju in so bili do 15. 9. 1947 italijanski državljani, da se v roku enega leta po parafiranju memoranduma lahko preselijo iz ene cone v drugo cono in obratno ter tam uživajo vse pravice kot ostali prebivalci tega območja. Rok za prenos prebivališča je bil na podlagi izmenjave not med vladama Italije in Jugoslavije nekajkrat podaljšan, skrajni rok za preselitev je bil določen 5. 7. 1957. Nadalje tožena stranka povzema 3. člen Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije, ki je določal, da so postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani vsi tisti avtohtoni prebivalci, ki so imeli na dan 26. 10. 1954 stalno prebivališče na ozemlju, ki je navedeno v 1. točki tega člena in so bili pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo državljani Italije. Od tega pa so bili izvzeti vsi tisti, ki so se v smislu 8. točke memoranduma do 5. 7. 1957 izselili (optirali) v cono A STO in tako niso postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Tožena stranka navaja, da se strinja s pritožniki, da je organ prve stopnje premalo obrazložil svojo ugotovitev, da se je Rosa Umer leta 1948 preselila v Trst, ker ni navedel dokazov, na katere je oprl svojo ugotovitev, vendar tožniki ne oporekajo tem ugotovitvam oziroma ne zatrjujejo drugačnega dejanskega stanja. Tožena stranka navaja, da je bil pooblaščenec tožnikov z dopisom z dne 19. 8. 1998 seznanjen, katere listine je potrebno še priložiti, hkrati pa je bil seznanjen tudi z dosedanjimi ugotovitvami. Tožnik BB pa je sam navedel, da se je celotna družina izselila 1949 najprej v Trst in nato v Peru. Tožena stranka zaključuje, da AA nesporno spada v tisto kategorijo oseb, ki niso postale izenačene v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije. Imenovana namreč ni imela stalnega prebivališča na ozemlju takratne cone B, zato na ta dan v skladu s 3. členom citiranega zakona ni postala izenačena v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani, ker ni prebivala na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava Jugoslavije.

Tožniki v tožbi navajajo, da organ prve stopnje sploh ni ugotavljal statusa državljanstva AA na dan podržavljenja 2. 2. 1947, temveč je ugotovil državljanstvo le v času njene smrti. To dejstvo pa je glede na določilo 9. člena Zakona o denacionalizaciji za potrebe tega postopka povsem nepomembno. Tožniki nadalje še navajajo, da se AA ni izselila v cono A, temveč je to ozemlje zapustila zaradi podržavljenja vseh nepremičnin kot razseljena oseba z izkaznico Rdečega križa in se preselila v Peru 29. 5. 1948. V coni A tako ni nikoli prebivala, v Italiji pa nekaj dni do vkrcanja na ladjo v Napoliju. Pri tem se tožniki sklicujejo na Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije, ki je začel veljati 28. 8. 1945, hkrati pa bi moral upravni organ ugotoviti do kdaj je imela status STO in ugotoviti tudi kot kaj so jo kasneje vodili takratni upravni organi države Jugoslavije. Tožniki nadalje navajajo, da pokojna AA ni optirala, res pa je, da je živela v drugi državi do svoje smrti. Ob uveljavitvi Londonskega memoranduma je imela stalno prebivališče na naslovu D št. 223 v formalnem pogledu, bivanja na tem naslovu pa res ni izvajala. Potrebno bi bilo zato ugotoviti, ali je bila črtana iz državljanstva. Tožena stranka je tolmačila predpise v škodo tožnikov, zato ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in bi bilo potrebno zaslišati že predlagane priče, vpogledati v takratne knjige glede prijave, odjave stalnega in začasnega bivanja. Prav tako bi moral organ prve stopnje seznaniti tožnike o stanju postopka in jim dati možnost, da se o tem izjasnijo in šele nato odločiti. Kršeno je bilo tako načelo materialne resnice in zaslišanja strank. Tožniki predlagajo, da se odločba tožene stranke kot nezakonita odpravi in jim povrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna glede na podatke v spisu. Prav tako predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz spisov izhaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da je bila AA rojena 19. 2. 1910 v A in umrla 10. 8. 1972 v Peruju. Prebivala je v D št. 223, leta 1948 se je odselila v Trst, nato pa preko Napolija odpotovala v Peru.

Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje izdal ugotovitveno odločbo o državljanstvu AA , rojene C, na podlagi zahteve Upravne enote A v postopku za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile AA podržavljene na podlagi predpisov o agrarni reformi dne 2. 2. 1947. Na to tudi tožniki upravičeno opozarjajo v svoji tožbi.

Ker poteka postopek ugotovitve državljanstva na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen), je potrebno upoštevati 9. člen oziroma 10. člen ZDen. Ker iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je upravni organ ugotavljal državljanstvo AA na dan njene smrti, to ni v skladu s citiranimi določili.

Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, mora upravni organ v ponovljenem postopku najprej ugotoviti za AA iz D št.223 domovinsko pristojnost in se tako opredeliti ali ji je bilo premoženje podržavljeno kot jugoslovanskemu državljanu in ji je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo ali pa gre za osebo, ki v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, ni bila jugoslovanska državljanka, pa je imela stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in ali ji je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15. 9. 1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo.

Upravni organ mora ugotoviti kateri predpisi so veljali za področje kraja D, zaslišati predlagane priče oziroma tožnike tudi iz razloga, ker se je tožena stranka oprla na listine v italijanskem jeziku, ki se v spisu nahajajo brez overjenega prevoda. V ponovljenem postopku je tako potrebno ugotoviti dejansko stanje in šele ob upoštevanju teh podatkov bo tožena stranka lahko upoštevala pravilne predpise o državljanstvu, ki so veljali v času rojstva AA in v času podržavljenja oziroma ali ji je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Svoje zaključke pa mora upravni organ strniti v izrek svoje odločbe s tem, da časovno opredeli, v primeru ugotovitve, jugoslovansko državljanstvo. Upravni organ pa je pri vodenju upravnega postopka vezan na spoštovanje določila 8. člena in 3. odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) in mora o zadevi ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Sodišče je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, hkrati pa, da se pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Tožniki so predlagali tudi povrnitev stroškov postopka, vendar teh stroškov niso zaznamovali. Na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS pa kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.