Jedro

Kljub načelni pravilnosti sklicevanja pritožbe na določila ZGD-1 o pristojnosti organov družbe namreč ne drži, da zaradi delitve le-teh med njimi ni mogoče šteti, da je s seznanjenostjo nadzornega sveta z določenim dejstvom, s tem dejstvom seznanjena tudi družba. Potrebno je namreč pojasniti, da ima tudi nadzorni svet določena pooblastila v zvezi z opravljanjem opravil v imenu družbe (kar na načelni ravni sprejema tudi pritožba), kar je seveda nemogoče, če se ne bi imel „pravice“ oz. možnosti predhodno (v imenu družbe) seznaniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Tako ima v skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik nadzornega sveta pristojnost in s tem upravičenje zastopati družbo proti članom (aktualne) uprave, v ta okvir pa po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi možnost vložitve odškodninske tožbe v imenu družbe zoper poslovodjo na temelju kršitve določb 263. člena ZGD-1. Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Sodna praksa je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Gre za primere, ko upniki dejansko niso imeli možnosti uveljavljati svojih zahtevkov. Za okoliščine, ki jih zatrjujejo tožniki, pa tega ni mogoče trditi. Tudi če bi držalo, da jim toženec ni želel dati informacij, ki so jih potrebovali za vložitev tožbe, so, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, imeli vzvode, da to dosežejo in so to, potem sodne intervencije (preko instituta posebne revizije), nenazadnje tudi dosegli, kot to sami trdijo.

Po prevladujočem stališču sodne prakse1 pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženca) zahteva, da družbi M. – s., d. p. d.d. (v nadaljevanju: D. P.), plača znesek 211.869,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 dalje do plačila in da tožnikom povrne stroške postopka (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da so tožniki dolžni tožencu povrniti njegove celotne pravdne stroške, pri čemer bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti te zadeve (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavljajo, da argumentacija sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev pričel teči dne 20. 5. 2009 (iztekel pa dne 20. 5. 2014), ker se je takrat z nastajanjem obveznosti iz naslova plačila obresti seznanil nadzorni svet D.P., s tem pa je šteti, da je slednja seznanjena z škodo, temelji na: (1) napačni predpostavki, da seznanjenost nadzornega sveta z letnim poročilom pomeni seznanjenost aktivno legitimirane osebe za uveljavitev tožbe, (2.) zmotnem enačenju navedbe plačevanja obresti z vedenjem o nastanku škode in njenem povzročitelju in (3.) prekoračitvi trditvene podlage toženca. Kljub temu, da so tožniki v postopku opozorili na dejstvo, da toženec ni navedel ustreznih dejstev, ki bi utemeljevala ugovor zastaranja, toženec svoje trditvene podlage ni dopolnil z nobenim izmed dejstev, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. S tem je kršilo razpravno načelo in pravico tožnikov do enakosti, sodnega varstva ter izjave (14., 22. in 25. člen Ustave RS). Nadalje pritožba kot zgrešenemu nasprotuje enačenju pojma „seznanitev s plačevanjem obresti“ s pojmom „seznanitev z nastankom škode in njenim povzročiteljem“, saj ni vsakršno plačevanje obresti za posojilo kaznivo dejanje ali škoda, ki jo utrpi družba, kar vse pritožba podrobneje argumentira. Tožniki so se s škodo seznanili šele po prejemu v postopku posebne revizije izdelanega poročila I., t.j. dne 19. 1. 2015 – šele takrat se je dalo razbrati celokupni učinek vseh, s financiranjem nakupa lastnih delnic, povezanih pravnih poslov. Nadalje menijo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je za tek zastaralnega roka pomembno, kdaj se je z obstojem škode seznanil nadzorni svet D.P., saj je bistveno le, kdaj se je z obstojem škode in njenim povzročiteljem seznanila aktivno legitimirana oseba za uveljavitev odškodninskega zahtevka. Meni, da sta to le dve „osebi“ - poslovni organ oškodovane družbe in pa pravna skupnost manjšinskih delničarjev (tožniki), zaradi česar je sodišče prve stopnje s svojim stališčem nadzornemu svetu pripisalo pristojnosti, ki jih po zakonu nima. V posledici opisanih kršitev je sodišče prve stopnje storilo še dodatno bistveno kršitev določb postopka, ko se sploh ni opredelilo do argumentacije tožnikov, da v obravnavanem primeru pride v poštev institut nepremagljivih ovir v skladu s 360. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zaradi katerih zastaranje še ni moglo začeti teči. Argumentirano pritožba nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti in (ne)uporabe zastaralnega roka, določenega za zastaranje kazenskega pregona. V tovrstnih obsežnih pritožbenih navedbah pritožniki primarno izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo, ali je kaznivo dejanje podano z vidika povzročitve škode kakšni osebi (240. člen Kazenskega zakonika – KZ-1, oz. prej 244. člen KZ), prav tako pa je tudi v tem delu prekoračilo trditveno podlago toženca. Obenem so ti razlogi izpodbijane sodbe tudi vsebinsko pomanjkljivi in nepravilni, kar pritožba vse podrobno argumentira. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v bistvenem pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožniki kot manjšinski delničarji D.P. za njen račun od toženca kot njenega direktorja zahtevajo povračilo škode, ki naj bi družbi nastala v posledici sklenitve škodljivega posla – spornega nakupa delnic M. v letu 2006. Škodo naj bi D.P. utrpela v višini plačanih obresti za najete kredite (za nakup delnic) v obdobju 2007 – 2017. Toženec je zahtevku nasprotoval po temelju in po višini, pri čemer je uveljavljal tudi ugovor zastaranja.

7. Zaradi neustrezne oz. materialnopravno zmotne presoje ugovora zastaranja v prejšnjem sojenju (sodba I Pg 190/2015 z dne 8. 11. 2019) je pritožbeno sodišče predhodno odločitev o tožbenem zahtevku razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotki glede pravilne oz. ustrezne obravnave podanega ugovora

8. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje v novem sojenju presodilo, da je toženčev ugovor zastaranja utemeljen, ker je petletni zastaralni rok pričel teči dne 20. 5. 2009 (ko je bil nadzorni svet D.P. seznanjen z letnim poročilom za leto 2008, iz katerega izhajajo obveznosti iz naslova obresti za najete sporne kredite) in bi tako morali tožniki tožbo vložiti najkasneje do 20. 5. 2014 (vložena je bila šele 5. 8. 2015). Ker tega niso storili, torej niso pravočasno uveljavljali prve škode (iz naslova obresti), je zastarala pravica uveljavljati tako prvo škodo kot tudi vso kasneje nastalo škodo iz tega naslova. Nadalje je presodilo še, da je neutemeljena obramba tožnikov, da zahtevek ni zastaral, ker naj bi škoda nastala s kaznivim dejanjem zlorabe položaja. Pri tem je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva, da meritorno še ni bilo odločeno o (ne)obstoju kaznivega dejanja, o tem vprašanju odločalo samo v tem (civilnem) postopku in presodilo, da tožencu ni mogoče očitati storitve navedenega kaznivega dejanja in posledično ni mogoče uporabiti določil 353. člena OZ o podaljšanju zastaralnega roka.

9. Z navedenimi zaključki in presojo v pretežnem (bistvenem) delu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa dodaja naslednje:

10. Pritožba sodišču prve stopnje prvenstveno neutemeljeno očita, da je pri obravnavi ugovora zastaranja prekoračilo trditveno podlago toženca.

11. Pregled spisa pokaže, da je toženec v postopku svoj ugovor utemeljeval z naslednjimi navedbami: - v odgovoru na tožbo: pravni posel (nakupa 35.000 delnic M.) se je izvedel v letu 2006 in so za ta nakup tožniki vedeli in so se z njim strinjali, prav tako je imel toženec za izvedbo tega posla vsa soglasja nadzornega organa. Tožniki bi lahko zahtevali odškodnino najkasneje v letu 2009.; - v pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2017: v zvezi s poslom je bil seznanjen nadzorni svet in delničarji, ki so se z nakupom strinjali. V namen dokazovanja tega dejstva je toženec med drugim predlagal zaslišanje nadzornice E.S. in priložil zapisnike nadzornega sveta.; - v novem sojenju v pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2020: škodljivi pravni posel je bil sklenjen v letu 2006 in četudi je škoda nastajala več let, jo lahko tožniki uveljavljajo samo, če so pravočasno uveljavljali nastanke prve škode, ki naj bi nastala družbi, tega pa niso storili. Oškodovanec – družba je bila s poslom in plačilom obresti za kredit seznanjena že od samega začetka, kar je razvidno iz same dokumentacije, namenjene delničarjem za skupščino. Tožniki so od prvega dne vedeli za sklenjene pogodbe, tudi preko svojih pooblaščencev, ki so jih zastopali na skupščini. Tudi nadzorni svet je vedel za nakup delnic in da je za to bil najet kredit. D.P. je zagotovo vedela za posel, ker je za posel vedel nadzorni svet. 12. Glede na izpostavljene navedbe toženca se očitek prekoračitve tožbene podlage (kršitev razpravnega načela) izkaže za neutemeljenega, saj imajo ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil s poslom seznanjen nadzorni svet, v osnovi zadostno podlago v njegovih trditvah. Dejstvo, da toženec v navedbah ni določno pojasnil, kdaj natančno je bilo na seji nadzornega sveta obravnavano letno poročilo za 2008, iz katerega je izhajalo plačevanje obresti za kredit, ni odločilno, saj to sodi v okvir podane trditvene podlage in je jasno razvidno iz predloženih listinskih dokazil, tako da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno „brskati in iskati relevantnih dejstev iz obsežnih listin“, kot to ob sklicevanju na primere sodne prakse skuša prikazati pritožba.

13. Pritožba očitek prekoračitve trditvene podlage podaja tudi glede razlogov izpodbijane sodbe iz njene 10. točke obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje presojalo vprašanje obstoja kaznivega dejanja zlorabe položaje in morebitne uporabe daljšega zastaralnega roka. Ker je (vsebinska) presoja sodišča prve stopnje v tej zvezi v konkretnem primeru nepotrebna iz v nadaljevanju te obrazložitve navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do navedenega pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka ni posebej opredeljevalo.

14. Glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z ugovorom zastaranja pritožbeno sodišče primarno izpostavlja, da je v svojem razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da je za presojo bistveno, kdaj je imel oškodovanec (d.P.) pravico od toženca zahtevati povračilo škode in da je zato potrebno relevantna dejstva v zvezi s pravico do uveljavljanja odškodnine ugotavljati v razmerju do (oz. iz vidika) družbe in ne njenih delničarjev (tožnikov). Presodilo je, da je materialnopravno zmotno ugotavljati, kdaj so tožniki izvedeli za škodo in pri tej svoji presoji oz. zavzetih stališčih ostaja tudi pri tokratni obravnavi zadeve.

15. Presoja sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotavljanju, kdaj je bila z nastankom obveznosti iz naslova plačila obresti seznanjena družba in ne konkretni tožniki kot manjšinski delničarji, je tako v skladu z izpostavljenimi napotki pritožbenega sodišča. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je v konkretnem primeru odločilno, kdaj je bil s sklenitvijo spornega posla in z morebitno škodo seznanjen nadzorni svet kot organ družbe.

16. V tej zvezi pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nadzornemu svetu s svojim stališčem pripisalo pristojnosti, ki jih po zakonu nima. Kljub načelni pravilnosti sklicevanja pritožbe na določila ZGD-1 o pristojnosti organov družbe namreč ne drži, da zaradi delitve le-teh med njimi ni mogoče šteti, da je s seznanjenostjo nadzornega sveta z določenim dejstvom, s tem dejstvom seznanjena tudi družba. Potrebno je namreč pojasniti, da ima tudi nadzorni svet določena pooblastila v zvezi z opravljanjem opravil v imenu družbe (kar na načelni ravni sprejema tudi pritožba), kar je seveda nemogoče, če se ne bi imel „pravice“ oz. možnosti predhodno (v imenu družbe) seznaniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Tako ima v skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik nadzornega sveta pristojnost in s tem upravičenje zastopati družbo proti članom (aktualne) uprave, v ta okvir pa po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi možnost vložitve odškodninske tožbe v imenu družbe zoper poslovodjo na temelju kršitve določb 263. člena ZGD-1. 17. Glede na pravkar obrazloženo ne gre pritrditi pritožbenemu stališču, da so tožniki edini upravičenci za uveljavitev predmetne terjatve v imenu družbe in da je zato za začetek teka zastaralnega roka edino relevantno, kdaj so se oni seznanili z obstojem škode in z njenim povzročiteljem. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da bi bilo v primeru, če bi načelno obveljalo pritožbeno stališče o relevantnosti vedenja delničarjev o škodljivih poslih in povzročitelju, odločilno ugotoviti, kdaj so se imeli le-ti možnost seznaniti s potrebnimi dejstvi in ne nujno, kdaj so se z njimi dejansko seznanili, kot to zmotno meni pritožba. V konkretnem primeru tožniki zatrjujejo, da so se s podatki, potrebnimi za vložitev predmetne tožbe, seznanili šele po prejemu v postopku posebne revizije izdelanega poročila I., t.j. dne 19. 1. 2015 (torej skoraj 10 let po sklenitvi spornega posla nakupa delnic). Če bi brez pomislekov obveljalo njihovo stališče bi to pomenilo, da zastaranje ne bilo moglo niti začeti teči nepredvidljivo dolgo po škodnem dogodku in nastanku (prve) škode, kar je seveda v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravne predvidljivosti kot tudi z namenom samega instituta zastaranja.

18. Tožniki so v postopku pojasnjevali, da prej (torej pred prejemom navedenega revizijskega poročila) niso mogli prejeti informacij glede spornih pravnih poslov, ker jim toženec tega ni omočil, pri čemer so se v novem sojenju (v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2020) glede tega sklicevali tudi na institut nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ.

19. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje v tej zvezi ni sledilo tem njihovim navedbam, saj je, po oceni pritožbenega sodišča pravilno, ocenilo, da bi se lahko tožniki s (spornim) poslovanjem seznanili že prej, če bi za to imeli interes, bodisi z uveljavljanjem svojih upravičenj kot imetniki delnic na sami skupščini D.P., bodisi z vpogledom v letna poročila, javno objavljena na straneh AJPES-a. Čeprav se sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve ni izrecno opredelilo do instituta nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, na kar opozarja pritožba, je, vsebinsko gledano, takšno zavzemanje pritožnikov dejansko zavrnilo (s tem ko je ocenilo, da bi se lahko tožniki z informacijami ob ustrezni skrbnosti in aktivnosti seznanili že prej, je „zavrnilo“ možnost, da gre za nepremagljive ovire). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka (po 8. oz. 14 točki drugega odstavka 339. člena ZPP) oz. kršitve pravic do tožnikov do pravnega sredstva in sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). K temu pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da tudi sicer institut nepremagljivih ovir v konkretnem primeru ni uporabljiv že iz razloga, ker zatrjevane okoliščine (ovire) očitno ne sodijo v okvir le-teh. Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Sodna praksa je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Gre za primere, ko upniki dejansko niso imeli možnosti uveljavljati svojih zahtevkov. Za okoliščine, ki jih zatrjujejo tožniki, pa tega ni mogoče trditi. Tudi če bi držalo, da jim toženec ni želel dati informacij, ki so jih potrebovali za vložitev tožbe, so, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, imeli vzvode, da to dosežejo in so to, potem sodne intervencije (preko instituta posebne revizije), nenezadnje tudi dosegli, kot to sami trdijo.

20. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno enačilo „seznanitev z obveznostjo plačevanja obresti“ in „seznanitev z dejstvom, da je nastala škoda in kdo je njen povzročitelj“. Glede na trditve tožnikov je namreč sporno škodno ravnanje toženca v bistvenem v sklenitvi posla o nakupu 35.000 delnic M., kljub temu da D.P. ni imela finančnih sredstev, zaradi česar je morala najeti kredit oz. posojilo, zaradi katerih je morala plačevati obresti (škoda), kljub temu, da ni ustvarjala prihodkov, iz katerih bi lahko kadarkoli vrnila najeto posojilo. Seznanjenost (nadzornega sveta) s poslom nakupa in s pridobitvijo posojila za nakup ter dejstvom, da D.P. plačuje obresti za najeta posojila, je tako sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo kot dejanski stan, relevanten za presojo začetka teka zastaralnega roka, saj je bil organ družbe seznanjen z vsemi (odločilnimi) dejstvi, ki zadevajo domnevni škodni dogodek in z nastajanjem škode (le njena dokončna višina ni mogla biti znana, ker so bile obresti kontinuirano plačevane), medtem ko je bilo od vsega začetka jasno, kdo je bil njen domnevni povzročitelj (toženec). Ob tem pa tožniki v postopku niti niso prerekali trditev toženca, da je bil nadzorni svet od vsega začetka seznanjen z vsemi okoliščinami spornega posla in je z njim tudi soglašal (tudi z najetjem kredita in razlogi za nakup delnic), zaradi česar je pritožbeno razglabljanje o tem, kaj je in kaj ni razvidno iz letnega poročila za 2008 v bistvu brezpredmetno, razen tega, da je iz njega razvidna konkretna višina plačevanih obresti (kot domnevne škode).

21. Kot že uvodoma nakazano, se je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani gospodarski zadevi sodišče prve stopnje po nepotrebnem spuščalo v ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja zlorabe položaja in morebitne (posledične) uporabe daljšega zastaralnega roka. Nesporno dejstvo je (kar je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), da toženec ni bil obsojen zaradi očitanega kaznivega dejanja in da tožniki zoper njega niso niti vložili akta (kazenske ovadbe), na podlagi katerega bi se zoper njega lahko začela preiskava oz. kazenski postopek, kar pomeni, da na matičnem (kazenskem) področju nikoli ni bilo meritorno odločeno o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja.

22. Po prevladujočem stališču sodne prakse1 pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Izjemnost narekuje zlasti domneva nedolžnosti in zahteva po njenem sorazmerju (ravnovesju) z oškodovančevo pravico do sodnega varstva, pa tudi zahteva po pravni varnosti. Tožniki v konkretnem primeru takšnih izjemnih okoliščin niso niti zatrjevali, prav tako niso pojasnili, zakaj zoper toženca niso sami podali kazenske ovadbe; v postopku na prvi stopnji so tožniki (le) predlagali, naj to stori sodišče prve stopnje skladno s 145. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Ob upoštevanju pravkar povedanega in dejstva, da tožencu očitano sporno ravnanje ni očitno in brez dvoma kaznivo dejanje oz. da je zatrjevana škoda posledica storitve le-tega, v tem gospodarskem sporu ni bilo podlage za ugotavljanje (ne)obstoja kaznivega dejanja, ki ga tožniki očitajo tožencu. Posledično (ne)pravilnost razlogov izpodbijane sodbe v tej zvezi ne more vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku, zaradi česar se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do sicer obširnih pritožbenih navedb v tej zvezi.

23. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, zastarala, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

24. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) tudi toženec, saj z navedbami ni pripomogel k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP 1 Prim. npr.: sodbi VSRS II Ips 2/2011 z dne 6. 6. 2013, II Ips 92/2012 z dne 6. 6. 2013