Jedro

Pri upravnem sporu o državljanstvu zakonca nista sospornika, zato zakonec ne more naknadno, po izteku roka za vložitev tožbe, pristopiti k sporu. Preživetje enega meseca na leto v Republiki Sloveniji ni mogoče šteti za dejansko bivanje v RS.

Izrek

1. Tožba tožnika se zavrne. 2. Tožba tožnice se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogi tožečih strank za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je v upravnem postopku ugotovila, da tožeči stranki dejansko ne živita v Republiki Sloveniji.

Tožnik je zoper odločbo 20.1.1992 vložil tožbo, v kateri navaja, da niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje in da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pa tudi materialni predpis ni bil pravilno uporabljen. Do leta 1963 je delal v steklarni v Sloveniji, potem pa odšel na delo v ZRN, v letih 1982 do 1985 si je v Sloveniji sezidal hišo, kjer tudi dejansko živi. Domov je prihajal redno za en mesec pa tudi več, zlasti pogosto pa je prihajal med gradnjo hiše. V Republiki Hrvatski dejansko zadnja leta tudi ni živel. Meni, da je tak pristop reševanja državljanstva zdomcev nevzdržen, saj se nima kam vrniti, Hrvatska mu je tuja država, v Sloveniji pa bo tujec, če bo sploh glede na zahteve zakona o tujcih dobil dovoljenje za bivanje. Predlaga, da se v dopolnitvi postopka zasliši priče, sodišče pa naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je bilo ugotovljeno, da tožnik dejansko živi v ZRN, kjer je na začasnem delu, v Slovenijo se je sicer pogosto vračal zlasti v času gradnje stanovanjske hiše, vendar pa tega ni mogoče šteti, da tožnik tudi dejansko živi v kraju prijavljenega stalnega prebivališča. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dne 7.8.1993 je pooblaščenec tožeče stranke vložil "dopolnitev tožbe". V tej vlogi navaja, da je bila z isto odločbo zavrnjena tudi vloga in ker ima tudi ona pravni interes na že vloženi tožbi, se pridružuje k tožbi.

Tožba tožnika ni utemeljena.

Tožba tožnice pa je vložena prepozno.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Za pridobitev državljanstva je torej treba izpolnjevati dva pogoja:

1. imeti na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in 2. dejansko živeti v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji.

Po mnenju sodišča je tožena stranka imela na razpolago dovolj podatkov, iz katerih je lahko zaključila, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tožnik je že v vlogi za pridobitev državljanstva z dne 15.12.1991 navedel, da je zaposlen v ZRN. Iz dopisa referata za notranje zadeve, sekretariata občine z dne 27.5.1992, naslovljenega na toženo stranko pa tudi izhaja, da je tožnik odšel v tujino že leta 1962. Tožnik je tudi v tujini, dne 1.6.1992 izdal pooblastilo svojemu bratu, da ga zastopa v postopku pridobivanja slovenskega državljanstva. Vse navedeno kaže na to, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Enako sodišče zaključuje tudi iz tožbenih navedb. V tožbi tožnik navaja, da je domov prihajal redno za en mesec, pa tudi več, zlasti pogosto bi naj prihajal med gradnjo hiše v letih 1982-85. Kako pogosto je tožnik prihajal v Republiko Slovenijo pred 23.12.1990 ni odločujoče, odločujoče je, ali tožnik po navedenem datumu dejansko živi v Republiki Sloveniji. Iz tožbenih navedb pa izhaja, da prihaja v Republiko Slovenijo samo na obisk, torej dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega sodišče meni, da zaslišanje predlaganih prič ni potrebno, ker četudi bi potrdile dejstva, ki jih tožnik v tožbi navaja, tožena stranka zaradi tega ne bi mogla drugače odločiti.

Dopolnitev tožbe, ki jo je pooblaščenec vložil 7.8.1993, šteje sodišče za tožbo tožnice, saj se v tožbi, vloženi 20.1.1993, navaja le tožnik, zato se ta tožba ne more šteti kot tožničina tožba. V danem primeru se odloča o osebnostnih stanjih obeh tožečih strank, zato ne gre za sosporništvo in v posledici tega ne more naknadno pristopiti k tožbi, sploh pa ne po izteku roka za vložitev tožbe. Tožbo je po določbi 24. člena zakona o upravnih sporih treba vložiti v 30 dneh potem, ko je bil upravni akt vročen stranki, ki toži. V danem primeru je tožba vložena po preteku roka, zato jo je sodišče na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih zavrglo.

Določbe zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92) je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).