Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine, ki jo je toženec povzročil v času delovnega razmerja. Višino je oblikoval v pavšalnem znesku, ki po pogodbi o zaposlitvi velja za škodo, ki jo delavec povzroči delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, ker je štelo, da zahteva tožnik pavšalno odškodnino za škodo, za katero ni pravne podlage, odškodnino za škodo, povzročeno v času delovnega razmerja pa bo lahko tožnik uveljavljal v posebnem postopku.

Revizijsko sodišče je tožnikovi reviziji ugodilo, ker je ugotovilo, da sodišče druge stopnje v odločbi ni jasno povedalo, zakaj pritožbeni razlogi niso utemeljeni (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), kršeno pa je bilo tudi določilo, ki se nanaša na materialno pravo, ker ni bilo mogoče preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 551.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in s stroški postopka. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo brez izvedbe dokazov, sodišča druge stopnje pa je tako odločbo potrdilo. Ni zahteval plačila pavšalne odškodnine, kot je zlasti napačno menilo sodišče druge stopnje, ampak navadno odškodnino. Nerazumljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal nastanka škode in vzročne zveze, še bolj nerazumljive pa so ugotovitve sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje navedbe predlagatelja glede domnevne škode neutemeljeno obravnavalo.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP -Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje so utemeljeni. Tožnik je v predlogu, ki ga je vložil na sodišču, navajal, da gre za kršitev konkurenčne klavzule, kot je navedena v 9. točki pogodbe o zaposlitvi, iz ostalih navedb pa izhaja, da mu je toženec povzročil škodo med trajanjem delovnega razmerja. Pavšalne odškodnina, ki je določena v 9. členu pogodbe o zaposlitvi, se nanaša le na čas po prenehanju delovnega razmerja. Na naroku z dne 23.11.1993 je tožnik ponovno predlagal, naj sodišče naloži tožencu plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršenja in prizadetosti njegovih interesov, v nadaljnjih navedbah, zlasti na naroku z dne 18.2.1994, pa omenja škodo, ki naj bi mu jo toženec povzročil tudi med trajanjem delovnega razmerja. Za utemeljitev svojih navedb je tudi predlagal izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo tudi zato, ker tožnik ni izkazal nastanka škode in vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastankom škode med trajanjem delovnega razmerja. Sodišče je sklepalo, da je bilo delo toženca pri tožniku vsaj zadovoljivo in mu zato ni mogoče naprtiti namenoma ali iz velike malomarnosti povzročene škode. Kako je prišlo do takega sklepa ni utemeljilo, saj dokazni postopek ni bil izveden. V pritožbi zoper odločbo je tožnik med drugim zopet navajal, da mu je toženec povzročil škodo med trajanjem delovnega razmerja in bi moralo sodišče njegov zahtevek obravnavati po splošnih odškodninskih načelih. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, ker je sklepalo, da bi lahko tožnik uveljavljal to odškodnino le ob izpolnitvi ustreznih predpostavk in ustreznem oblikovanju zahtevka, zato naj bi sodišče prve stopnje nesklepčne navedbe tožnika neutemeljeno obravnavalo. Tožnik tovrstnih različnih zahtevkov ni mogel vključiti v formalni zahtevek za plačilo pavšalne odškodnine in jih bo lahko uveljavljal v ustreznih ločenih postopkih po predhodni izvedbi internega postopka.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Tožnik je sicer zahteval odškodnino v višini zneska, ki je bil določen kot pavšalna odškodnina v 9. točki pogodbe o zaposlitvi, in je res navedel, da gre za kršitev konkurenčne klavzule po tem členu pogodbe, iz njegovih navedb pa izhaja, da je zahteval odškodnino za škodo, ki mu jo je toženec povzročil še v času trajanja delovnega razmerja, glede katere pa pogodba o zaposlitvi nima določb. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo, ne da bi ta nasprotja v navedbah razčistilo in v obrazložitvi ni povedalo, zakaj zahtevek ni utemeljen niti iz naslova pavšalne odškodnine po 9. točki pogodbe o zaposlitvi, niti po predpisih, ki sicer veljajo za ugotavljanje odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi ni jasno povedalo, zakaj pritožbeni razlogi niso utemeljeni, ampak je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, da bo tožnik lahko uveljavljal odškodnino ob ustreznem oblikovanju zahtevkov. Taki razlogi izpodbijane odločbe so nejasni in ni odgovorjeno na pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijana odločba sodišča prve stopnje. V tem je bistvena kršitev postopka.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tožnikov zahtevek, glede na določila, ki urejajo odškodninsko odgovornost delavcev, ni utemeljen in ni mogoče preizkusiti ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na povedano je bilo treba reviziji na podlagi 13. točke drugega odstavka 394. člena in drugega odstavka 395. člena ZPP ugoditi, odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).