Jedro

Ker bi torej lahko bila dejanski zavezanec za vrnitev navedene podržavljene parcele, ima tudi po presoji sodišča tožeča stranka v skladu z določbami ZDen, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku v zvezi s citiranim zemljiščem. Postopek za izdajo listine, sposobne za vpis parcele v zemljiško knjigo, pa ne predstavlja takega vprašanja, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, saj ima tožeča stranka v primeru ugodnega izida pravdnega postopka na sodišču, možnost uveljavljati svoje pravice do denacionalizacijskega upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A. z dne 5. 8. 2003, s katero je upravni organ 1. stopnje naložil Občini A. kot zavezanki, da mora z dnem pravnomočnosti odločbe pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu A.A., nazadnje stanujočemu v A., Partizanska 46, vrniti v last nacionalizirane parcele št. 4214/1 - travnik, velikosti 3.142 m2 in parc. št. 4214/7 - travnik, velikosti 52 m2, obe vpisani v z.k. vložku 651 k.o. A., ki sta v času podržavljenja predstavljali dela parcele št. 4213 (v izmeri 342 m2) in 4214 (v izmeri 6.374 m2). Okrajnemu sodišču je nadalje naložil, da mora po uradni dolžnosti izvesti zemljiško knjižno spremembo na predmetnih nepremičninah, ter vpisati lastninsko pravico v korist A.A.. V 3. točki izreka odločbe pa je upravni organ 1. stopnje tožeči stranki dovolil udeležbo v postopku, istočasno pa je zavrnil njeno priglasitev z dne 2. 2. 1999, za uveljavljanje pravic po predpogodbi o oddaji stavbnega zemljišča št. 0240/89 z dne 30. 6. 1989. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zahteva tožeče stranke nanaša na zemljišče s parc. št. 4214/1 k.o. A., na katerem želi pridobiti lastninsko pravico, skladno s predpogodbo o oddaji zemljišča, ki jo je sklenila z Občino A. leta 1989, zato je od upravnega organa 1. stopnje zahtevala, da navedeno zemljišče pripozna kot izključno njeno last ter da jo zato izključi iz postopka vračanja premoženja. V navedeni zadevi ni sporno, da je med tožečo stranko in Občino A. ostalo nerešeno vprašanje lastništva oz. veljavnosti pogodbe, sklenjene glede parc. št. 4214/1 k. o. A.. Vendar pa gre v tem primeru za rešitev obligacijskega razmerja med strankama, kar pomeni, da ne gre za upravno stvar in torej zadeva ne more biti rešena v denacionalizacijskem postopku, pač pa gre za stvar iz sodne pristojnosti in lahko tožeča stranka le v postopku pred sodiščem uveljavlja svoje pravne koristi. Iz tega razloga, je po oceni tožene stranke, odločitev upravnega organa 1. stopnje, ko je zahtevek tožeče stranke za priznanje lastništva na sporni parceli zavrnil, pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je upravnemu organu predložila kupno pogodbo za gradbeno parcelo z dne 3. 6. 1989 za izgradnjo poslovno-proizvodnega objekta, ki pa je zaradi dokončne odmere površine parcele dobila predpono "pred". Vendar pa glede na dejstvo, da sklenjena pogodba vključuje vse elemente kupne pogodbe in, da je bila pogodbeno dogovorjena kupnina v celoti plačana, navedena predpona "pred"ne spreminja njenega pravno zavezujočega karakterja pogodbe. Ker je, zaradi neprimernosti pogodbe za vpis v zemljiško knjigo, v le-tej še vedno vpisana kot lastnica navedenega zemljišča Občina A., je dne 31. 5. 1999 vložila zoper Občino A. tožbo za izdajo listine, sposobne za vpis parcele v zemljiško knjigo. Glede na vse navedeno bi torej morala tožena stranka najprej nesporno ugotoviti dejanski in pravni karakter sklenjene kupne pogodbe in ugotoviti njene zakonske pravice. To pa pomeni, da bi morala najprej razčistiti predhodno vprašanje o lastninski pravici na navedenem zemljišču, česar pa ni storila. Glede na vse navedeno meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila pravila postopka ter napačno ugotovila dejansko stanje, zato predlaga da sodišče samo razreši predhodno vprašanje s tem, da ugotovi, da je bila med Občino A. in tožečo stranko dne 30. 6. 1989 sklenjena veljavna dvostranska zavezujoča kupna pogodba za parcelo št. 4214/1 k. o. A., ter da ji je Občina A. dolžna izstaviti listino sposobno za vpis pogodbene pravice v zemljiško knjigo, kakor tudi da odloči, da se parcela št. 4214 k.o. A. izloči iz denacionalizacijskega postopka, ki ga je vodila tožena stranka v upravnem postopku. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, s tem da le-ta odloži odločanje o stvari do pravnomočno končanega sodnega postopka, ki teče pred Okrajnim sodiščem v B. za izstavitev listine, sposobne za vpis parcele št. 4214/1 k.o. A. v zemljiško knjigo, v korist tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Občina A., kot prizadeta stranka, v odgovoru na tožbo navaja, da po njenem mnenju tožeči stranki sploh ni mogoče priznati pravice udeležbe v denacionalizacijskem postopku. Po 60. členu Zakona o denacionalizaciji so stranke v postopku upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožeča stranka ni zavezanec ampak nastopa kot upravičenec in iz tega svojstva izvaja svoje aktivnosti. Upravičenec in zavezanec sta dva pojma, upravičenec je povsem nekaj drugega od zavezancev, ki imajo z zakonom priznana širša opravičenja, zato tožeča stranka po Zakonu o denacionalizaciji sploh ne more biti stranka v postopku. Glede njenega sklicevanja na predpogodbo z dne 30. 6. 1989 pa ugotavlja, da so ji vse pravice iz te predpogodbe ugasnile, saj jih ni pravočasno uveljavljala niti ni imela parcele št. 4214/1 k.o. A. nikoli v posesti. Ob tem še dodaja, da je bila uveljavitev Zakona o denacionalizaciji dne 7. 12. 1991, glavni razlog, da ni bila sklenjena glavna pogodba in jo tožeča stranka tudi ni uveljavljala. Zaradi vsega tega predlaga, da sodišče tožbo zavrže. B.B., kot prizadeta stranka pa po svojem zastopniku Odvetniški pisarni C.C. in odvetniki iz Ljubljane, ni podala odgovora na tožbo.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, je v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS), kot zastopnik javnega interesa, prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS št. 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 83/98 - odl. US, 60/99 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US in 54/02 - odl. US - Zden) v 60. členu določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo, upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oz. druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožeča stranka je s predpogodbo o oddaji stavbnega zemljišča št. 0240/89 z dne 30. 6. 1989 ter s položnico o plačilu kupnine izkazovala, da je ona lastnica parcele št. 4214/1 k.o. A., zato bi lahko bila dejanski zavezanec za denacionalizacijo, ne glede na to kdo je kot imetnik pravice uporabe vpisan v zemljiško knjigo. Ker bi torej lahko bila dejanski zavezanec za vrnitev navedene podržavljene parcele, ima tudi po presoji sodišča tožeča stranka v skladu z določbami ZDen, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku v zvezi s citiranim zemljiščem.

Iz upravnih spisov in listin v njih, predvsem historičnega zemljiško knjižnega izpiska vl. št. 651 k.o. A. z dne 4. 3. 2003, pa izhaja, da je dejanski lastnik parc. št. 4214/1 k.o. A., Občina A., ki ima po odločbi Občinskega ljudskega odbora A., z dne 26. 12. 1959, navedeno parcelo v neposredni posesti za namene gradnje hiš in drugih objektov ter za druga dela po urbanističnem načrtu. Tožeča stranka torej na navedeni parceli nikdar ni imela pravice uporabe, niti na njej ni pridobila lastninske pravice. Glede na navedeno je torej priglasitev tožeče stranke za uveljavljanje pravic po predpogodbi o oddaji stavbnega zemljišča, št. 0240/89, s katero je le-ta predlagala, da se parcelo št. 4214/1 k.o. A. pripozna kot njena izključna last ter to parcelo izloči iz predmetnega denacionalizacijskega postopka, tudi po oceni sodišča neutemeljena.

Glede predhodnega vprašanja, v zvezi s katerim 147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04 - ZUP), določa, da če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. O prekinitvi postopka izda sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, razen če ga je izdal organ II. stopnje. V 2. odstavku istega člena pa je še določeno, da kadar organ obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Iz upravnih spisov pa izhaja, da v zadevi ne gre za tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, saj iz upravnih spisov in listin v njih, kot že rečeno, nesporno izhaja, da je dejanski lastnik parc. št. 4214/1 k.o. A., Občina A.. Postopek ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v A., za izdajo listine, sposobne za vpis parcele št. 4214/1 k.o. A. v zemljiško knjigo pa ne predstavlja takega vprašanja, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, saj ima tožeča stranka v primeru ugodnega izida pravdnega postopka na sodišču, možnost uveljavljati svoje pravice do denacionalizacijskega upravičenca.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.