Jedro

Delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba.

Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v plači v višini 2.734,93 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 1. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožeča stranka zahteva obračun bruto zneska v višini 78,37 EUR, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo pripadajočega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2015 (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 342,71 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanih delih sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa v vsakem primeru naloži plačilo vseh tudi pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj v obravnavanem primeru ni šlo za zadržanje dela plače po 1. odstavku 136. člena ZDR oz. ZDR-1. Tožnik je namreč podpisal aneks, ki mu je v osnovi znižal osnovno bruto plačo, del plače pa je bil vezan na poslovno uspešnost toženke, ki je bila vezana na njene poslovne rezultate. Tak način urejanja plače ni nezakonit, tožnik pa se tudi ni odpovedal zakonskim pravicam. Z aneksom se je strinjal le o spremembi in izplačilu plače. Zato aneksov ni mogoče tolmačiti kot nedopusten poseg v zakonsko dogovorjeno plačo. Gre namreč za aneks, ki predstavlja znižanje osnovne plače ter plačilo poslovne uspešnosti, kar pa je zakonsko dopustno glede na določilo 126. člena ZDR oziroma ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Zaposleni so bili s pričakovanimi delovnimi rezultati jasno seznanjeni, jasni so bili tudi sami rezultati. Ker iz poročila o čistih prihodkih od prodaje za leto 2013 izhaja, da ciljana vrednost 38 mio čistih prihodkov od prodaje ni bila dosežena, ne obstaja podlaga za izplačilo dela plače za poslovno uspešnost s 4 % pribitkom obresti ob koncu poslovnega leta. Prav tako ni bil izpolnjen pogoj po drugem aneksu, saj skupina "stari sistemi" v letu 2013 nobene tri zaporedne mesece ni poslovala pozitivno in je poslovno leto zaključila v negativi, pa tudi rezultati kot izhaja iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 1. 2014, niso bili doseženi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišče prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja: - da je toženka tožniku v obdobju od januarja 2013 do vključno decembra 2014 izplačevala nižjo plačo od plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi; - da je tožnik podpisal anekse k pogodbi o zaposlitvi, iz katerih izhaja dogovor med strankama, da mu toženka zadrži del plače v višini 10 % od osnovne bruto plače - da so dogovori med tožnikom in toženko o zadržanju plače nični.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo 2. odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji oz. ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med tožnikom in toženko iz aneksu z dne 31. 1. 2012, aneksa z dne 12. 4. 2013 in aneksa z dne 14. 1. 2014 o zadržanju tožnikove plače v višini 10 % osnovne bruto plače, zadržani del pa je odvisen od uspešnosti poslovanja programa "stari sistemi", ki se ugotavlja enkrat letno (aneks z dne 31. 1. 2013) oziroma od izpolnjevanja ciljev in kriterijev, ki se ugotavljajo na letnem nivoju (aneks z dne 14. 1. 2014) za obdobje od 1. 3. 2013 do najkasneje 31. 12. 2013 še dodatno zadržanje 10 % osnovne plače. Kljub temu, da je tožnik te anekse podpisal, se ne more odpovedati pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (tudi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vprašanj, ki jih zakon kogentno ureja (glej sodbo VDSS zadeva opr. št. 554/2017 z dne 14. 12. 2017).

7. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so aneksi, na podlagi katerih je toženka tožniku zadržala del mesečnih plač, nični, je tožniku pravilno dosodilo razliko v mesečnih nezakonito zadržanih zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je toženka s plačilom v zamudi. Višina teh zneskov izhaja iz plačilnih list, ki jih je tožnik kot dokaz vložil v spis.

8. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno in pravilno odgovorilo na vse navedbe toženke, jih ta ponavlja še v pritožbi. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.