Jedro

Ustanovitev zastavne pravice na premičnini enega od solidarnih porokov še ne pomeni, da so vsi ostali predmeti vseh ostalih dolžnikov ter porokov in plačnikov iz izvršbe izvzeti, saj bi to nenazadnje nasprotovalo sami naravi solidarnega poroštva in zgoraj opisanemu obsegu poplačilnih možnosti, ki ga le-to upniku nudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov, vložen 11. 1. 2011, zavrglo (I. točka izreka). Ugovor dolžnikov, vložen 24. 12. 2010, pa je zavrnilo (II. točka izreka) ter dolžnikom naložilo, da morajo v 8 dneh od vročitve prvostopnega sklepa upniku povrniti ugovorne stroške v znesku 553,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno laično pritožujejo dolžniki. Navajajo, da so kasnejši ugovor z enako vsebino vložili iz previdnosti, saj je bil prvi dolžnici sklep o izvršbi vročen kasneje kot drugima dvema dolžnikoma. Ponovno izpostavljajo, da je bila s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve ustanovljena zastavna pravica na helikopterju, last tretjega dolžnika, s tem pa naj bi imel upnik svojo terjatev v celoti zavarovano. Vrednost tega sredstva po prepričanju dolžnikov povsem zadostuje za ves dolg do banke, zato nasprotujejo razširitvi izvršbe na druga izvršilna sredstva in predmete, ker naj bi šlo za stvari, izvzete iz izvršbe oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Namigujejo, da naj bi upnica že vnaprej načrtovala, da se bo v primeru izvršbe poplačala iz nepremičnin prve dolžnice. Izpodbijajo tudi odločitev o ugovornih stroških. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

3. Upnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim, odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. V izpodbijanem sklepu tudi ni zaslediti ostalih v pritožbi zgolj navedenih, a nekonkretiziranih pritožbenih razlogov.

6. Pravilna je prvostopna odločitev o zavrženju drugo vloženega ugovora z dne 11. 1. 2011 enake vsebine kot že predhodno vložen ugovor z dne 24. 12. 2010 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanj. Sicer pa pritožniki navedene odločitve v svoji pritožbi izrecno niti ne grajajo, temveč zgolj obrazlagajo razloge za ponovno vložitev ugovora enake vsebine (vročitev sklepa o izvršbi prvi dolžnici, ki ga je kot zadnja od dolžnikov prejela po vložitvi prvega ugovora z dne 24. 12. 2010).

7. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo izvršbo na različna po upnici predlagana sredstva in predmete izvršbe (na premičnine dolžnikov, na denarna sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet, na plačo in druge prejemke prvih dveh dolžnic ter na solastniški delež nepremičnine prve dolžnice), izvršbo dovolilo na stvari oziroma pravicah, ki so iz izvršbe izvzete oziroma je na njih izvršba omejena. Že prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu povsem pravilno zaključilo, da uveljavljani ugovorni razlog po 7. točki 55. člena ZIZ ni podan. Čeprav je bila v zavarovanje upničine terjatve že ob sklenitvi pogodbe o dolgoročnem kreditu ustanovljena zastavna pravica na premičnini – helikopterju, last tretjega dolžnika, slednje še ne pomeni, da je upnica pri svojem poplačilu glede sredstev in predmetov izvršbe omejena oziroma še več, da so vsi ostali predmeti dolžnikov iz izvršbe izvzeti oziroma da upnica za poplačilo svoje denarne terjatve ne bi mogla uporabiti drugega sredstva izvršbe kot prodajo zastavljene premičnine, kot to v svoji pritožbi ponovno smiselno izpostavljajo dolžniki.

8. V svojem ugovoru so dolžniki med drugim navajali, da ima upnica z zastavljeno premičnino svojo denarno terjatev v celoti zavarovano. V pritožbi pa prvič izrecno izpostavljajo, da vrednost zastavljene nepremičnine (pravilno: premičnine) povsem zadostuje za ves dolg do upnice. Vendar pa navedeno, tudi če bi držalo, ne predstavlja upoštevnega ugovornega razloga iz 7. točke 55. člena ZIZ, lahko pa bi (seveda ne zgolj pavšalno zatrjevano, ampak izkazano z zadostno stopnjo verjetnosti) predstavljalo podlago za omejitev izvršbe na dolžnikov predlog po drugem odstavku 34. člena ZIZ. Sicer pa sodišče prve stopnje povsem pravilno ni spregledalo narave pravnega razmerja med dolžniki. Utemeljeno je izpostavilo, da gre za solidarno poroštvo, po katerem tako glavni dolžnik kot tudi oba solidarna poroka odgovarjajo upniku za celo obveznost, slednji pa lahko zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od porokov ali pa od vseh hkrati. Ustanovitev zastavne pravice na premičnini enega od solidarnih porokov še ne pomeni, da so vsi ostali predmeti vseh ostalih dolžnikov ter porokov in plačnikov iz izvršbe izvzeti, saj bi to nenazadnje nasprotovalo sami naravi solidarnega poroštva in zgoraj opisanemu obsegu poplačilnih možnosti, ki ga le-to upniku nudi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nadalje pojasnilo, da so bile v obravnavani zadevi pri izdaji sklepa o izvršbi upoštevane zakonske omejitve izvršbe na plačo in druge prejemke. Kljub odsotnosti tovrstnih konkretnih trditev dolžnikov je sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov preverilo tudi, da pri nepremičnini, ki je predmet izvršbe, ne gre za nepremičnino, ki bi bila po 177. členu ZIZ iz izvršbe izvzeta.

9. Pritožbena namigovanja, da naj bi upnica že vnaprej načrtovala, da se bo v primeru izvršbe poplačala iz nepremičnin prve dolžnice, predstavljajo v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ nedopustno pritožbeno novoto, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

10. V posledici sicer zgolj pavšalne pritožbene graje prvostopne odločitve o izvršilnih stroških je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo materialnopravno pravilnost njihove odmere ter zaključilo, da je prvostopno sodišče pravilno odmerilo upnikove stroške odgovora na ugovor (kot izhaja iz 13. točke obrazložitve prvostopnega sklepa) in jih kot za izvršbo potrebne stroške v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ utemeljeno naložilo dolžnicam v povrnitev.

11. Upnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).