Jedro

Ni vzročne zveze med dejanjem upravnega organa, ki je kot nepristojen odločal o tožnikovi pravici, in nastalo škodo, ki je ne bi bilo, če bi se tožnik obrnil na pravi organ že pred odločitvijo nepristojnega organa ali po njej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata prva in druga tožena stranka plačati tožniku 14,396.521,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2002 dalje. Zavrnilo je tudi eventualni tožbeni zahtevek, da mora druga tožena stranka plačati tožniku 5,293.667,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4.2002 dalje, tretja tožena stranka 1,548.765 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1998 dalje in da mora četrta tožena stranka plačati tožniku 2,189.783 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako od 19.3.1998 dalje. Ugotovilo je namreč, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na kar dveh stanovanjih v hiši, ki je bila z delno odločbo o denacionalizaciji z dne 3.12.1996 vrnjena denacionalizacijskima upravičencema. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu: MOPE) je 29.9.1997 izdalo akt št...(v nadaljnjem besedilu: ugotovitveni akt), po katerem je tožnik upravičen do izplačila sredstev in vrednostnih papirjev ter posojila Stanovanjskega sklada RS. Ta akt je MOPE z aktom št.... z dne 18.12.1997 (v nadaljnjem besedilu: razveljavitveni akt) razveljavilo, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za nadomestno privatizacijo po 125. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami do št. 23/96 - SZ), saj je bil ob vložitvi zahteve za izdajo ugotovitvenega akta že solastnik nedokončane stanovanjske hiše. Upravno sodišče je s sodbo U 2079/01 z dne 30.1.2001 odpravilo razveljavitveni akt z obrazložitvijo, da ministrstvo ni imelo pravne podlage odločati o upravičenosti do odpravnine. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da prvi toženi stranki ni mogoče pripisati protipravnega dejanja kot enega izmed elementov odškodninskega delikta pri izdaji razveljavitvenega akta. Ni že vsaka protipravna odločitev organa protipravno ravnanje kot temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Tožnik bi moral dokazati krivdno ravnanje njenega organa, se pravi MOPE. Vzrok, da tožnik ni plačal kupnine za nepremičnino, ni v razveljavitvenem aktu, saj bi jo moral poravnati najkasneje do 5.1.1997. Zahtevek proti drugi toženi stranki ni utemeljen, ker tožnik ni upravičen do nadomestne privatizacije po 125. členu SZ, ker je postal na podlagi prodajne pogodbe solastnik stanovanjske hiše in se tudi vselil vanjo. To je tudi razlog za zavrnitev eventualnih zahtevkov zoper druge tožence. Tretja tožena stranka pa tako ali tako ni zavezana k plačilu denarja, marveč le k izročitvi obveznic. Četrta tožena stranka je zavezana le dati posojilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Tudi po mnenju tega sodišča sama izdaja upravnega akta, ki je v upravnem sporu odpravljen, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Kot MOPE ni imelo v četrtem odstavku 125. člena SZ ali drugih predpisih podlage za izdajo razveljavitvenega akta, je ni imelo niti za izdajo ugotovitvenega akta. Bivši imetnik stanovanjske pravice kot upravičenec in zavezanec sta po četrtem odstavku 125. člena SZ v neposrednem medsebojnem razmerju. Tožnik je že prej rešil svoje stanovanjsko vprašanje, zato mu sredstva ne gredo. Sicer bi šlo za zlorabo pravice do odkupa.

Dejstvo, da prva in druga tožena stranka nista preverjali zemljiškoknjižnega stanja, ne predstavlja protipravnosti. Neplačilo kupnine ni v vzročni zvezi z neodobritvijo sredstev, ker bi morala biti kupnina v celoti plačana, preden je tožnik vložil zahtevo za odobritev sredstev.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal, naj jo vrhovno sodišče tako spremeni, da ugodi primarnemu oziroma podrejenemu zahtevku oziroma podrejeno sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Graja stališče, da ni vzročne zveze med izdajo ugotovitvenega in razveljavitvenega akta in neizpolnitvijo zavezancev po 125. členu SZ. Obveznosti niso izpolnili prav zaradi razveljavitvenega akta in zanašali so se na ugotovitveni akt. Sami niso bili usposobljeni za izračun sredstev, ki bi jih morali izročiti oziroma dati. Druga tožena stranka sploh ni preverjala, ali so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 125. člena SZ, kar velja tudi za MOPE, oboje pa se nanaša na tožnikovo lastništvo "predmetne" nepremičnine. Takšno preverjanje nalaga tudi Zakon o upravnem postopku. Prenos lastninske pravice ni bil opravljen. Če bi tožnik hotel zlorabiti svoje pravice, bi predložil takšno prodajno pogodbo, ki bi potrdila njegovo upravičenost do sredstev. Pogodbo je sklenil v smislu t.i. nadomestne privatizacije po obvestilih in navodilih druge tožene stranke in že pred letom 1995 je vedel, da bo stanovanjski problem rešil na podlagi 125. člena SZ. Dvomov glede denacionalizacije ni bilo, kupoprodajno pogodbo pa je predložil s pojasnilom, da kupnine še ni plačal. Le zemljiškoknjižni lastnik je dejanski in pravi lastnik nepremičnine. Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana s tem, ko izpodbijana sodba sklepa, da kupna pogodba enemu izmed zavezancev ni dokazovala izpolnjevanja pogojev po četrtem odstavku 125. člena SZ, kljub temu da tožnikova lastninska pravica še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Tožnik si ne zna logično pojasniti sklepanja sodišča, da prodajna pogodba enemu izmed zavezancev (Občini K.) ni dokazovala izpolnjevanja pogojev za izplačilo sredstev po četrtem odstavku 125. člena SZ. V tem vidi revizija enako kršitev, kot je bila že omenjena. Materialnopravno je zmotno stališče, da dejstvo, da MOPE in druga tožena stranka nista preverjala zemljiškoknjižnega stanja, ne more predstavljati protipravnosti. Opozarja na zaupanje v zemljiško knjigo. Tožnik se ni skliceval na to, da je prodajna pogodba razdrta. Temu nasprotna ugotovitev sodišča pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšna kršitev po prvem odstavku 360. člena ZPP je bila storjena s tem, ko drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da tožnik nekaterih odločilnih dejstev ni zatrjeval, čeprav jih v resnici je, le da se izpodbijana sodba, kakor tudi prvostopenjska sodba do njih nista opredelili. Če vrhovno sodišče ne bi ugotovilo odškodninske odgovornosti druge tožene stranke in/ali MOPE, pa je tožnik gotovo upravičen do sredstev po 125. členu SZ in je bila njegova vloga popolna že v letu 1997. Zahtevku bi bilo treba ugoditi vsaj v delu, ki je utemeljen zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti toženih strank.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Očitane procesne kršitve niso podane. Zapis v izpodbijani odločbi, da predložena prodajna pogodba enemu od zavezancev ni dokazovala izpolnjevanja pogojev za izplačilo sredstev po četrtem odstavku 125. člena SZ, je predvsem dejanska ugotovitev, ki pojasnjuje, zakaj druga tožena stranka ni izplačala sredstev pravočasno, zakaj je o tej pogodbi obvestila MOPE itd. Sicer pa je skoraj na vsej sedmi strani izpodbijane sodbe razloženo stališče pritožbenega sodišča, zakaj ni pomembno za vprašanje izpolnjevanja pogojev po četrtem odstavku 125. člena SZ dejstvo, da tožnik ni vknjižen kot lastnik v zemljiško knjigo, ko pa je bila prodajna pogodba v celoti realizirana (pogodba sestavljena kot notarski zapis, plačan prometni davek, po tožniku prevzeta nepremičnina). Kolikor pa gre pri spornem zapisu za pravno stališče sodišča, je to razumljivo pojasnjeno in utemeljeno. Če pa je morda takšno stališče (po mnenju revizije) materialno nepravilno, to ne more pomeniti očitane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje, tožnik sam je bil med dokazom z zaslišanjem strank zelo jasen, ko je na vprašanje, ali je prodajna pogodba razdrta, izpovedal, da je bila razdrta ... sama po sebi, ker kupnina zanjo ni bila plačana. Pritožbeno sodišče ni torej nič očitno zmotno menilo. In naprej, neutemeljen je očitek ugotovitvi sodišča druge stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da so bili zavezanci seznanjeni s tem, da pogodba ni bila realizirana. Iz spisa namreč sledi, da je toženec ves čas trdil, da bi morala MOPE in druga tožena stranka sami ugotoviti s poizvedbami, da v zemljiški knjigi pogodba še ni bila realizirana, kar menda pomeni, da ni trdil, da je zavezance seznanjal s to okoliščino. V zadnjem procesnem očitku pa revizija ne pojasni oziroma opredeli, v čem naj bi šlo za notranje nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe v zapisu, da okoliščine primera niso zadostovale za presojo, da so pogoji za pridobitev sredstev po 125. členu SZ res izpolnjeni. Ta pravna ugotovitev je jasna, revizija pa ne pove, čemu nasprotuje. Revizijsko sodišče ni dolžno tega samo odkrivati (371. člen ZPP). Če pa revident povezuje zatrjevano nasprotje s tem, kaj bi moral storiti upravni organ, pa tega ni, gre tu za pravno naziranje, ne pa procesno kršitev.

Odločitev nižjih sodišč je materialnopravno pravilna. Tožeča stranka je uveljavljala svoje zahtevke kot odškodninske, tako glede glavnega, kakor tudi eventualnih zahtevkov.

Pravni temelj takšnih zahtevkov je v 26. členu URS, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ko se revizija na začetku svoje utemeljitve ustavi pri vprašanju vzročne zveze, velja navesti, da je med predpostavkami odškodninske obveznosti bodisi države bodisi lokalne skupnosti ali drugih nosilcev javnih pooblastil, enako tudi odškodninske obveznosti fizičnih in drugih pravnih oseb, tudi vzročna zveza med protipravnim dejanjem in nastalo škodo. Tožbene navedbe opredeljujejo kot vzrok za škodo, ki jo je pretrpel tožnik, ker se MOPE in druga tožena stranka nista prepričala v zemljiški knjigi, da lastnina na kupljeni nepremičnini še ni prešla na tožnika in ker je MOPE nezakonito razveljavil svojo ugotovitveno odločbo o tožnikovih upravičenjih po četrtem odstavku 125. člena SZ (navedbe pod IV.) in nadalje ob spremembi tožbe, ker je druga tožena stranka predložila MOPE neverodostojno listino (pod VI.), kar vse naj bi bilo protipravno ravnanje, ki je povzročilo, da zavezanci niso izpolnili svojih obveznosti do tožnika. Ne da bi se spuščali v presojo, ali gre v teh primerih za protipravno ravnanje oziroma protipravna dejstva, se je potrebno vprašati, ali je mogoče tem ravnanjem ali dejstvom pripisati zatrjevano škodo? Ali takšno ravnanje ali dejstvo po rednem teku stvari pripelje do škode, kakršna se zatrjuje? Odgovor je negativen. Po določbi četrtega odstavka 125. člena SZ so zavezanci za odpravnino imetniku stanovanjske pravice (tožniku) lastnik stanovanja, zavezanec za vrnitev stanovanja (druga tožena stranka), Slovenski odškodninski sklad (Slovenska odškodninska družba), Sklad RS za razvoj (Slovenska razvojna družba - tretja tožena stranka) in Stanovanjski sklad RS (četrta tožena stranka). MOPE torej ne spada med zavezance, vendar se je tožnik prav nanj obrnil z zahtevo po odpravnini, kakor je ugotovilo višje sodišče. MOPE pa si je vzelo pravico, da je odločalo ne le o višinah in oblikah odpravnine (to je sicer lahko opravilo na podlagi dogovora med zavezanci za odpravnine in njim), marveč tudi o tem, da morajo ti izplačati oziroma izročiti odpravnine. Za to ni imelo takrat nobene zakonske podlage. Pomeni, da zavezanci zakonsko niso bili vezani na ugotovitvene odločbe MOPE glede temelja svoje obveznosti. To pa po drugi strani pomeni, da bi se moral tožnik že spočetka obrniti neposredno na zavezance ali pa pozneje, saj mu tega ni preprečevala ne ugotovitvena ne razveljavitvena odločba MOPE. Te pravice mu slednja ni odvzela, ga pri njenem uveljavljanju ni prekludirala. Zato tudi ni podane vzročne zveze med ravnanjem MOPE in zatrjevano škodo, ker je ne bi bilo, če bi tožnik v skladu z zakonom uveljavljal svojo pravico in če bi mu ta seveda sploh šla. Ker ni vzročne zveze, ni odškodninske obveznosti.

V zvezi s sklepnim revizijskim sklicevanjem na to, da pa gredo tožniku vsaj eventualno postavljeni zahtevki, velja opozoriti na to, da je tožnik v navedbah po spremembi tožbe pod X. zapisal: "Tako po primarnem kot pri podrejenem tožbenem zahtevku gre za zahtevka, ki imata smiselno isto pravno podlago, to je povrnitev škode, ki je nastala tožniku z neizpolnitvijo obveznosti po 125. členu Stanovanjskega zakona". Pojasnjeno je bilo, zakaj odškodninske obveznosti ni. Nižji sodišči sta tudi pravilno ugotovili, da se tožnik ni obrnil na nobenega izmed tožencev po eventualnem zahtevku. Še več, odklonil je podpis pogodbe za izročitev oziroma prevzem obveznic tretje tožene stranke in ni črpal stanovanjskega posojila, ki mu ga je odobrila četrta tožena stranka. Res je tožnik sprva (navedbe pod IV.) zahteval od tožencev po eventualnih zahtevkih izpolnitev njihove obveznosti, in to na podlagi ugotovitvene odločbe. Ta pa ne more biti podlaga obveznosti druge do četrte tožene stranke, ker jo je izdal, kot rečeno, organ, ki za to sploh ni bil pristojen. Torej tudi, če bi upoštevali prvotno postavljeno podlago tožbe z eventualnimi zahtevki, ti tudi na tej podlagi niso utemeljeni.

Zaradi takšnega razpleta zadeve ni potrebno odgovarjati na številne druge revizijske graje.

Sodišče je moralo po povedanem zavrniti neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP) in s tem tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).