Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica zgolj pavšalno navedla razloge za izdajo začasne odredbe po tej alineji in glede na stroge pogoje za izdaje začasne odredbe ni podala zadostne trditvene podlaga v zvezi z zatrjevanjem, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s katero je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala da se toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloži, da v roku 24 ur zagotovi v stanovanju, ki ga ima v najemu oskrbo z električno energijo in tekočo vodo v vodovodni napeljavi tega stanovanja ter da se v primeru kršitve tožencu naloži 3.000,00 EUR denarne kazni.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. Navaja, da je najemnica stanovanja katere zaradi samovolje toženca ne more uporabljati za namen kateremu je namenjen, torej bivanje v stanovanju, uporaba sanitarij, kuhinje, električnih napeljav, hladilnika, interneta. Nastaja ji škoda, saj ne more uporabljati stanovanja ne ona ne njen mož, prav tako pa ne gre za nadomestno stvar, ker ne more tega istega stanovanja najeti nikjer drugje, saj ji je onemogočena uporaba konkretnih stvari, ki je za nazaj ni mogoče nadomestiti. Nenadomestljiva škoda ali težko nadomestljiva škoda pa je v tem primeru očitna, ker je povzročena z nezmožnostjo uporabe konkretne stvari to je konkretnega stanovanja. S priklopom elektrike in vode v stanovanju pa se za toženca ne bi spremenilo nič, njegov pravni položaj se ne bi v ničemer poslabšal, zato bi sodišče predlagano začasno odredbo moralo izdati. Sodišče pa dejstva, da tožencu škoda ne bo nastala saj mu niti ne more nastati, niti ni presojalo. predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izda začasno odredbo oz. podrejeno sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku v nadaljevanju ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica zoper toženca vložila tožbo zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za izdajo regulacijske začasne odredbe ter njen namen, ki je v začasni ureditvi spornega razmerja med pravdnima strankama in v preprečitvi stanja, da bi kasnejše sodno varstvo ne ostalo brez pomena. Sodišče prve stopnje je izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe zavrnilo zato, ker je zaključilo, da je tožnica izkazala verjetnost terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ ne pa tudi pogojev iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri tem zaključilo, da tožnica nujnosti začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile ni zatrjevala, njene trditve o nastanku težko nadomestljive škode pa so pavšalne in presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Prav tako so povsem pavšalne navedbe, da je objekt brez elektrike in vode neuporaben, saj ne predstavljajo konkretnih trditev o težko nadomestljivi škodi, ki ji grozi. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni z ničemer pojasnila v čem naj bi ji nastala težko nadomestljiva škoda.

6. S takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje in jih v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Pri tem dodaja, da sama tožnica navaja, da se je iz stanovanja že pred tem izselila, tako bi za težko nadomestljivo škodo bi v konkretnem primeru lahko šlo le takrat, ko tožnica ne bi imela kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb1, za takšen primer pa v konkretni obravnavani zadevi nedvomno ne gre, saj se je tožnica izselila, stanovanje pa koristi njen mož dva do trikrat na teden, zaradi skrajšanja poti do službe. Takšna uporaba stanovanja pa tudi v kolikor je onemogočena ne predstavlja težko nadomestljive škode, ki je sicer s kasnejšo tožbo ne bi mogla nadomestiti.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo primernosti izdajne začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in sicer, da dolžnik (toženec) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno ne bo utrpel hujših neugodnih posledic tudi tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tožnici). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica zgolj pavšalno navedla razloge za izdajo začasne odredbe po tej alineji in glede na stroge pogoje za izdaje začasne odredbe ni podala zadostne trditvene podlaga v zvezi z zatrjevanjem, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo trpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici.

8. Sicer pa v predmetni zadevi gre za motenjski spor namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo in sicer za toliko časa dokler ni v sporu, ki temelji na pravici odločeno drugače, zato že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 VSL I Cp 181372014 z dne 2. 7. 2014.