Jedro

Tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek:

"s katerim se ugotovi priznana izločitvena pravica A. A. na stanovanju na B. v C., ki je izvirno pridobila lastninsko pravico in je imetnica lastninske pravice na tej nepremičnini ID znak 0000-0000-119, k.o. ... (I.a izreka sodbe).

toženi stranki se naloži, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na B. v C., ID znak 0000-0000-119, k.o. ... v korist tožnice in se ji nepremičnino prepusti v posest v roku 15 dni pod izvršbo (I.b izreka).

ugotovi se, da kupoprodajna pogodba z dne 10. 9. 1996, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot prodajalka in tožena stranka kot kupka nepremičnin, ki v naravi predstavljajo dvosobno stanovanje št 5. D., v E., navidezna pogodba, ki je nična. Prej navedena pogodba prekriva dogovor, na podlagi katerega je tožena stranka za tožečo stranko uresničevala lastninsko pravico na tem omenjenem stanovanju v E., nato na stanovanju na naslovu F., C., ki je bilo izročeno namesto stanovanja v E., nato na stanovanju na naslovu B., ki ji je bilo izročeno namesto stanovanja na naslovu F., C., zaradi zavarovanja tožeče stranke pred izgubo stanovanja, tožena stranka pa ji je na podlagi dogovora dolžna zagotavljati brezplačno uporabo stanovanja, ki ga ji je nazadnje izročila v posest, dokler tožena stranka na zahtevo tožeče stranke ne izvede povratnega prenosa lastninske pravice na tem stanovanju (I.c izreka).

ugotovi se, da je najemna pogodba za stanovanje, ki je bila dne 1. 2. 2016 sklenjena med tožečo stranko kot lastnikom in toženo kot najemnikom za najem stanovanja na B., C., navidezna pogodba, ki je nična. Prej navedena najemna pogodba prikriva dogovor tožeče in tožene stranke, da tožeča stranka prej navedeno stanovanje brezplačno uporablja in da torej ni dolžna plačevati najemnine, temveč le stroške uporabe stanovanja v višini 350,00 EUR (I.d izreka).

ugotovi se, da najemna pogodba z dne 14. 7. 1997, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot najemnica in tožena stranka kot lastnica za najem stanovanja na naslovu F. v C. navidezna pogodba, ki je nična. Prej navedena najemna pogodba prekriva dogovor tožeče in tožene stranke, na podlagi katerega je tožeča stranka prej navedeno stanovanje lahko brezplačno uporabljala (I.e izreka)."

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na prvi podredni zahtevek k točkama I.a in b primarnega zahtevka in sicer

"ugotovi se terjatev tožeče stranke do tožene v višini 220.000,00 EUR."

Tožbo je sodišče prve stopnje zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na drugi podrejeni zahtevek, to je podrejeni zahtevek k prvemu podrejenemu zahtevku in sicer,

" da je tožeča stranka imetnica dosmrtne neodplačne služnosti stanovanja na nepremičnini ID znak 0000-0000-119, k.o. ..., na podlagi katere ima pravico brezplačno uporabljati in uživati stanovanje na naslovu B. v C., pri čemer je tožeča stranka zavezana plačevati le stroške uporabe tega stanovanja (III.a izreka).

toženi stranki se naloži, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo neodplačne dosmrtne služnosti stanovanja na nepremičnini ID znak 0000-0000-119, k.o. ... v korist tožnice in ji prej omenjeno nepremičnino prepustiti v posest v roku 15 dni pod izvršbo (III.b)

oziroma podrejeno, če sodišče ne ugodi 2. točki drugega podrejenega zahtevka, tožena stranka izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri njej lastni nepremičnini ID znak 0000-0000-119, k.o. ... vknjiži služnost stanovanja v korist tožnice, na podlagi katere ima pravico brezplačno uporabljati in uživati stanovanje na naslovu B., C. pri čemer je tožena stranka zavezana plačevati le stroške uporabe tega stanovanja (III.c).

Sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 5.459,08 EUR stroškov postopka (IV. izreka).

2.Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne v ponovno odločanje vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da je tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko uveljavljala izločitveno pravico na stanovanju na B. v C., ki je zemljiški knjigi vpisana kot lastnina toženke. Upravitelj je izločitveno pravico v celoti prerekal in Okrožno sodišče v C. jo je s sklepom napotilo, da mora v pravdi uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice na sporni nepremičnini. Tožnica je zahtevala od tožene stranke, da nanjo prenese lastninsko pravico na stanovanju B. v C. in sicer na dveh pravnih podlagah s trditvijo, da je tožena stranka za tožečo stranko kot fiduciarno na pogodbeni podlagi uresničevala lastninsko pravico na stanovanju B. v C. in s trditvijo, da je tožnica na izviren način s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na B. v C.

6.Tožnica je na podlagi stanovanjskega zakona odkupila stanovanje na G. v C. v času odkupa družbenih stanovanj. Zaradi selitve v E. je z menjalno pogodbo stanovanje na G. zamenjala za stanovanje na D. v E. Tožnica je zatrjevala, da je na željo pokojnega očeta, ki je bil takrat edini družbenik tožene stranke, to stanovanje s fiktivno kupoprodajno pogodbo zgolj navidezno izročila v last toženi stranki s kupoprodajano pogodbo z dne 10. 9. 1996, dejansko pa je stanovanje ostalo njena last in ga je tudi uporabljala kot lastnica, čeprav je bilo stanovanje vpisano v zemljiško knjigo kot lastnina toženke (priloga B3). Zatrjevala je, da je dejanska lastnica in posestnica stanovanja in da ni nikoli prejela kupnine za stanovanje v E., čeprav je toženka predložila pisno potrdilo (priloga B2), s katerim je tožnica lastnoročno potrdila prejem kupnine za stanovanje v E.

7.Tožena stranka je v letu 1997 prodala stanovanje v E. in kupila novo stanovanje na F., C., ki je po trditvah tožnice prešlo v njeno dejansko last in posest. Tudi to stanovanje je tožena stranka prodala in nato dne 9. 7. 2015 kupila stanovanje na naslovu B., C. kjer naj bi tožnica nazadnje stanovala in na katero se nanaša zatrjevana izločitvena pravica tožnice, ki trdi, da je to stanovanje njena lastnina na podlagi verige prej navedenih prodaj in nakupov stanovanj toženke. Obe stanovanji sta (oziroma je bilo stanovanje na F.) vpisani v zemljiško knjigo kot lastnina toženke (A 37 in A 14).

8.V sodnem spisu (priloga B5) sta predloženi najemni pogodbi med pravdnima strankama in sicer tožnico kot najemnico in toženko kot lastnico ter najemodajalko za stanovanji najprej na F. in kasneje na B. v C., za kateri tožnica trdi, da sta le navidezni in zato nični.

9.Nesporno je, da se je toženka po smrti očeta in edinega družbenika ter zakonitega zastopnika toženke leta 2007 odpovedala dedovanju po njem v korist svoje matere. Ta je podedovala tudi celotni poslovni delež tožene stranke, v premoženje katere je v stečajni masi toženke zavedeno tudi sporno stanovanje na B. v C.

10.Tožena stranka je, kot navedeno, pridobila lastninsko pravico na B. na podlagi prodajne pogodbe z dne 9. 7. 2015 za kupnino 132.000,00 EUR od prodajalca H., d.o.o., ki jo je v celoti plačala tožena stranka (priloga B4).

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevani prikrit ustni dogovor glede fiktivnega prenosa lastnine prvega stanovanja v E. tožnice na toženo stranko nima pravnih učinkov, ki naj bi se nanašali tudi na pozneje kupljeno stanovanje na B. v C. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je na podlagi tožničinega potrdila o prejemu kupnine za stanovanje na D. v E. nedvomno, da je bila kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama za stanovanje v E. dejansko sklenjena in tudi izpolnjena. Toženka se je tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica (priloga B3). Tožnica namreč ni ugovarjala, da je podpisala potrdilo o prejemu kupnine, je pa ugovarjala, da je denar dejansko prejela. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti ničnosti prodajne pogodbe z dne 10. 9. 1996 za stanovanje v E.

12.Glede ugotovitve ničnosti najemnih pogodb za stanovanji na naslovu F., C. in B., C. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka lastnica obeh stanovanjskih enot, tožnica je bila zaposlena pri toženki in je v zaporednem času obe stanovanji dejansko zasedala na podlagi sklenjenih najemnih pogodb za službeno stanovanje. Pritožnici ni uspelo izkazati razlogov, da bi šlo za ničnost najemnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje zahtevek na ugotovitev njune ničnost zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožnico v okviru opravljenega materialnega in procesnega vodstva seznanilo, da trditvenega in dokaznega bremena glede zatrjevane ničnosti ni uspela prevaliti na toženo stranko. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč zgolj ponavljala trditve, da je tožnica ob sodelovanju toženke kar po vrsti podpisala najprej fiktivno prodajno pogodbo za stanovanje v E., nato fiktivno potrdilo o prejemu kupnine za stanovanje v E., nato fiktivno najemno pogodbo za najem F. v C., in končno še fiktivno najemno pogodbo za najem B. v C. in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšne trditve ne morejo biti deležne pravne zaščite.

13.Glede priposestvovanja stanovanja na B., C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v letu 2015 postala lastnik spornega stanovanja. Najemna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena 1. 6. 2016 (priloga A9). Tožnica se v času, preden je toženka kupila stanovanje, ni vselila v stanovanje na B. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priposestvovalna doba deset let iz 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni mogla preteči oziroma bi lahko najprej pretekla šele v letu 2025. Poleg tega pritožbeno sodišče pripominja, da ga je tožnica zasedala na podlagi najemne pogodbe, kar ji onemogoča priposestvovanje tuje stvari.

14.Glede zavrnitve podrednih zahtevkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na podlagi vsebine predloženih prijav v stečajnem postopku tožnica odškodninskega zahtevka, niti zahtevka za vzpostavitev neodplačne služnosti, ni prijavila v stečaj. Sodišče prve stopnje jo je v okviru materialno procesnega vodstva tudi pozvalo, da naj predloži ta potrdila, česar ni storila, je pa toženka predložila seznam prijavljenih terjatev, kjer teh dveh terjatev tožnice ni.

15.Peti odstavek 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v povezavi s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP določa, da zamuda roka za prijavo terjatev povzroča bistvene pravne posledice in sicer neposredno na podlagi zakona preneha terjatev upnika, ki je zamudil rok za prijavo terjatve. Na tej podlagi sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo podrejena zahtevka. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da je terjatev prenehala in je s tem prenehal obstajati tudi pravni interes za vodenje sodnega spora glede objektivno neobstoječe terjatve.

Glede pravne podlage

16.Pritožnica je, kot navedeno, svojo izločitveno pravico v stečajnem postopku nad toženo stranko utemeljevala na dveh pravnih podlagah in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki določa, da izločitvena pravica pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik ter na podlagi 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, da je izločitvena pravica pravica osebe, za račun katere insolventni dolžnik kot fiduciar na podlagi prenosa lastninske pravice v zavarovanje ali drugega mandatnega pravnega razmerja uresničuje lastninsko pravico na stvari ali pravice zakonitega imetnika drugega premoženja, od insolventnega dolžnika zahtevati, da izvede razpolagalni pravni posel in druga pravna dejanja potrebna za prenos te pravice v dobro te osebe.

Glede fiduciarnega prenosa nepremičnine

17.Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava glede učinkov fiduciarnega prenosa lastninske pravice. Navaja, da 22. člen ZFPPIPP v 1. točki prvega odstavka priznava izločitveno pravico tudi osebi, na račun katere insolventni dolžnik kot fiduciar na podlagi prenosa lastninske pravice v zavarovanje ali drugega mandatnega pravnega razmerja uresničuje lastninsko pravico na stvari ali pravico zakonitega imetnika oziroma imetnice. Glede na navedeno ima dogovor o fiduciranem prenosu lastninske pravice tudi stvarnopravne učinke, upnik iz tega dogovora pa je tudi stvarnopravni in ne le obligacijski.

18.Za fiduciarni prenos je značilno, da je stečajni dolžnik kot fiduciar na podlagi mandatnega ali drugega fiduciarnega razmerja pridobil lastninsko pravico v svojem imenu, vendar za račun (v korist) druge osebe (beneficiarja, mandanta). Pri tem položaju lahko beneficiar v skladu s 3. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP uveljavlja izločitveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla, s katerim stečajni dolžnik kot fiduciar nanj prenese lastninsko pravico na nepremičnini in s tem izpolni svojo obveznost iz tega fiduciarnega razmerja (primerjaj prvi odstavek 806. člena OZ).

Izločitvena pravica lahko obstaja tudi na vsakem premoženju, katerega imetnik je insolventni dolžnik kot fiduciar za račun druge osebe. Vsem fiduciarnim razmerjem je skupno, da je

(v našem primeru izločitveni upnik).

19. Za vse položaje fiduciarnih razmerij je značilno, da na zunaj niso razkrita, torej da v razmerju do tretjih kot lastnik stvari oziroma imetnik drugega premoženja (premoženjske pravice) nastopa fiduciar. Pravni temelji nastanka fiduciarnega razmerja so različni pravni posli, ki imajo značilnosti (pravno naravo) splošne mandatne pogodbe ali posebnih vrst te pogodbe. Najpogostejši položaji izločitvene pravice beneficiarja v primeru postopka zaradi insolventnosti nad insolventnim dolžnikom kot fiduciarjem so: položaj pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice na premičnini ali prenosu terjatve v zavarovanje (primerjaj 205. člen SPZ), razmerje med komisionarjem (kot fiduciarjem) in komitentom glede stvari, ki jih je komitent izročil komisionarju, da jih zanj proda, ali stvari, ki jih je komisionar nabavil za komitenta ali pridobil za komitenta pri izvrševanju komisije (primerjaj 805. in 806. člen OZ), razmerje med leasingodajalcem (kot fiduciarjem) in leasingojemalcem glede predmeta leasinga, razmerje pri notarski hrambi med notarjem kot fiduciarjem in upravičencem do notarske hrambe kot beneficiarjem (primerjaj tretji odstavek 89. člena ZVKSES). Nobeden od opisanih položajev se ne prilega položaju tožnice.

20. Najbližje njenemu zatrjevanemu položaju se prilega določba 210. člena SPZ, ki ureja fiduciarni prenos in sicer prenos lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos). To je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega. Teorija2 je zavzela stališče, da pravila SPZ o fiduciarnem prenosu v zavarovanje urejajo vsebino pravnega razmerja med upnikom kot fiduciarnim imetnikom in dolžnikom kot beneficiarnim imetnikom. Čeprav so ta pravila umeščena v SPZ, ima to razmerje značilnosti obligacijskega razmerja. Zato se za fiduciarni prenos v zavarovanje ne uporablja načelo omejenega števila stvarnopravnih položajev, ki je značilno za stvarnopravna razmerja. To pomeni, da je predmet fiduciarnega prenosa v zavarovanje lahko tudi druga premoženjska pravica (poleg lastninske pravica na premičnini in terjatve), na primer: lastninska pravica na nepremičnini. Za stvarnopravna razmerja je značilno, da imajo absolutne učinke. To pomeni, da učinkujejo tudi v razmerju do tretjih (5. člen SPZ). Obligacijska razmerja pa imajo značilnost relativnih razmerij, saj učinkujejo le med strankama tega razmerja (primerjaj 125. člen OZ). Opredelilna značilnost fiduciarnih razmerij je, da v razmerju do tretjih pravico uresničuje fiduciar kot njen pravni imetnik, v notranjem razmerju med fiduciarjem in beneficiarjem pa to pravico uresničuje za beneficiarja - beneficiarnega imetnika te pravice. To pomeni, da fiduciarna razmerja učinkujejo le med strankama tega razmerja (fiduciarjem in beneficiarjem). Zaradi tega (zgolj relativnega) učinka imajo fiduciarna razmerja značilnost obligacijskih razmerij in nimajo značilnosti stvarnopravnih razmerij.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ja sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica nima stvarnopravnega zahtevka na stanovanju na B., saj tudi če je obstajalo fiduciarno razmerje med pravdnima strankama, na katerem bi lahko temeljila tožničina pravica na stanovanju v E., je bilo le- to prekinjeno s toženkino prodajo tega stanovanja. Tožnica ne more na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, ki je obligacijsko pravne narave, raztezati svoje izločitvene (torej stvarno pravno temelječe) pravice na nepremičnini na stanovanje na F. in potem še na stanovanje na B. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP bi imela na podlagi zatrjevanega fiduciarnega razmerja, če bi ga uspela izkazati, s toženo stranko pri prenosu lastne nepremičnine na toženko tožnica zahtevek na priznanje izločitvene pravice le na stanovanju v E., katerega lastnica je bila in ga je prenesla na toženko, ne pa tudi na stanovanju na B., C., ki je predmet tožbenega zahtevka.

22. Poleg tega pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pravni red ne more dati sodnega varstva celi verigi zatrjevano fiktivno sklepanih poslov med pravdnima strankama, to je: najemna pogodba za stanovanje na F. in na B. ter kupoprodajna pogodba za stanovanje v E. ter potrdilo o prejemu kupnini. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme, da zatrjuje in predloži dokaze v zvezi s sklenitvijo pogodbe o fiduciarnem razmerju in fiduciarnem prenosu stanovanja v E. na toženo stranko, ki pa mu že na trditveni podlagi tožnica ni bila dorasla. Tožnica bi morala namreč zatrjevati, kdaj, kje in pod kakšnimi pogoji je bila fiduciarna pogodba o prenosu nepremičnine v zavarovanje sklenjena. Prav tako bi morala predstaviti verjetno kavzo za takšno sklepanje, torej za kakšno vrsto zavarovanja gre. Trditveno in dokazno breme, da je bila sklenjena fiduciarna pogodba v zvezi s stanovanjem v E., je bilo na njej. Tožnica je trdila le, da je očeta skrbelo in da ji je obljubljal, da bo tako poskrbel zanjo, kar je dokazno podkrepila z lastnim pričanjem in pričanjem lastnega sina ter dveh prič, ki ju sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Pri tem pa je na drugi strani tožena stranka predložila potrdilo o tem, da je prejela plačilo za stanovanje na E., ki mu tožnica ni oporekala. S tem je prešlo dokazno breme nanjo, da pojasni, zakaj potrdilo o prejemu kupnine ni veljavno. S tem, ko je le pavšalno zatrjevala, da denarja ni prejela, tega trditvenega (in z njim povezanega dokaznega) bremena ponovno ni zmogla. Prav tako se je tožnica odpovedala dedovanju po očetu, katerega premoženje je bil 100% delež v toženki, v katere portfelj je nedvomno spadalo stanovanje takrat na F., pa tožnica nesporno ni zahtevala niti, da se to stanovanje izzvzame iz portfelja družbe, niti kaj drugega, s čimer bi izkazala svojo lastninsko pravico, za katero sedaj trdi, da temelji na fiduciarnem prenosu stanovanja v E. (kar pravno sicer ni pravilno).

23. Enako je toženka predložila najemne pogodbe, ki jih je kot lastnica stanovanj na F. in kasneje na B. sklenila s toženo stranko kot najemnico. Zadnja najemna pogodba za stanovanje na B., ki je predmet izločitvene pravice, je bila sklenjena s toženko že po smrti tožničinega očeta, torej z novim zakonitim zastopnikom toženke. V točki 6 najemne pogodbe za stanovanje na B. (priloga A9) je določena višina mesečne najemnine v višini 350 EUR in tako ne držijo tožničine trditve, da je šlo za plačilo stroškov in ne za plačilo najemnine. Prav tako ni ovrgla trditev tožene stranke, da je imela stanovanje na B. v najemu kot službeno stanovanje, saj je bila zaposlena pri toženi stranki. Na strani lastnika v obeh najemnih pogodbah je nastopala toženka, kar dodatno potrjuje, da je bila dejanska in pravna lastnica spornega stanovanja. S tem se je na tožnico ponovno prevalilo trditveno in dokazno breme, da so najemne pogodbe fiktivne in s tem nične ter ne izkazujejo dejstva, da je toženka pravna in dejanska lastnica sporne nepremičnine na B. Tudi tega trditvenega in dokaznega bremena toženka ni zmogla, s tem ko je ponavljala pavšalne trditve, da ji je oče kot zakoniti zastopnik toženke prepustil stanovanje v E. in potem vsa naslednja kot fiduciarno lastnino.

Glede priposestvovanja nepremičnine

24. Kot že navedeno, je pritožnica svojo izločitveno pravico v stečajnem postopku nad toženo stranko utemeljevala tudi na podlagi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki določa, da je izločitvena pravica pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik.

25. Glede izvirne pridobitve lastninske pravice pritožnica navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje in njegovi razlogi napačni. Tožnica je namreč že med postopkom pojasnila, da je na podlagi prikritega dogovora, ki se je izvrševal vse od leta 1996 izvrševala lastniško posest nad nepremičninami najprej stanovanju v E., nato na F. v C. in končno še na B. v C. Glede na to tožnica posest izvršuje neprekinjeno vse od leta 1996 in je tudi priposestvovalna doba že potekla.

26. Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja so: 1. dobra vera, 2. lastniška posest in 3. pretek časa. Po prvem odstavku 45. člena SPZ začne priposestvovalna doba teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe, posestnik pa mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Po določbi 28. člena SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Če ena izmed predpostavk ni izpolnjena, potem ni mogoče govoriti o priposestvovanju.3 Kot že navedeno, je tožena stranka postala zemljiškoknjižna lastnica stanovanja na B. na podlagi prodajne pogodbe z dne 20. 7. 2015. Tožnica je na podlagi najemne pogodbe od dne 1. 6. 2016 uporabljala to stanovanje kot najemnica.

27. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da deset letna priposestvovalna doba na stanovanju na B. ob koncu glavne obravnave ni potekla. Pritožnica sicer poizkuša utemeljiti poteklo priposestvovalno dobo na sporni nepremičnini s tem, da zatrjuje, da je bila resnična lastnica predhodnih stanovanj v E. in na F. in da je tako priposestvovala samo lastninsko pravico kot tako, kar pojmovno ni mogoče. Iz osnov stvarnega prava izhaja, da je lastninska pravica stvarna pravica na stvari. Stvarne pravice so absolutne pravice, ki se nanašajo na individualno določena samostojna stvar, ki ji to lastnost priznavajo predpisi stvarnega prava.4 Lastninska pravica je določena v 37. členu SPZ, ki določa, da je lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati.

28. Glede na navedeno ja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen zahtevek za ugotovitev izločitvene pravice na podlagi priposestovanja utemeljen. Pritožbeno sodišče samo še pripominja, da dobroverne posesti ni mogoče zatrjevati, če posest določene nepremičnine temelji na najemni pogodbi. Na toženki je bilo trditveno in dokazno breme, da tožnica pri zahtevku glede priposestvovanja sporne nepremičnine ni bila dobroverna. Pri tem je bila uspešna, saj kot že navedeno tožnici ni uspelo ovreči toženkinih trditev in dokazov o podpisani najemni pogodbi, iz katerih izhaja, da je bila toženka lastnica in najemodajalka sporne nepremičnine, tožnica pa najemnica spornega službenega stanovanja.

Glede odškodnine in služnosti

29. Pritožnica je podala podredni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 220.000,00 EUR in zahtevek za vzpostavitev neodplačne dosmrtne služnosti stanovanja. Glede zavrženja obeh podrednih zahtevkov pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo glede plačila 220.000,00 EUR upoštevati, da je terjatev nastala šele po začetku stečajnega postopka, kar je v svojih vlogah obrazložila. Prijava terjatve ni bila potrebna in terjatev tudi ne more prenehati v posledici neprijave. Pritožnica pri tem v pritožbi ne pojasni, na kakšni podlagi naj bi terjatev 220.000,00 EUR nastala med tekom stečajnega postopka.

30. Glede neodplačne dosmrtne služnosti v korist tožnice pa bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice moralo uporabiti pravno pravilo za prijavo izločitvenih pravic iz 299. člena ZFPPIPP. Gre za smiselno enako pravico kot za lastninsko pravico. V skladu s četrtim odstavkom 299. člena ZFPPIPP izločitvena pravica ne preneha tudi, če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice.

31. To ne drži, saj iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP izhaja, da izločitvena pravica pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Kot je jasno razvidno iz zakonske določbe, gre pri izločitveni pravici in njeni prijavi, ki ni omejena s tako strogimi roki za prijavo, kot ostale terjatve, le za izločitveno pravico v zvezi z lastninsko pravico na nepremičnini in ne za druge stvarne pravice na nepremičnini, kot je npr. zatrjevana služnost.

32. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrglo tožbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženega seznama prijavljenih terjatev pravilno ugotovilo, da tožnica obeh terjatev ni pravočasno prijavila v stečaj, niti ju ni prijavila do konca glavne obravnave, česar pritožnica v pritožbi ne zanika. Določba petega odstavka 296. člena ZFPPIPP povezavi s prvim odstavkom 296. člena ZFPPIPP namreč določa, da zamuda roka za prijavo terjatve povzroča bistvene pravne posledice in sicer neposredno na podlagi zakona preneha terjatev upnika, ki je zamudil rok za prijavo terjatve. Rok za prijavo terjatev nad toženko je potekel 18. 5. 2021. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevaje prvi odstavek 274. člena ZPP zavrglo tožbo v tem delu, saj ne obstaja pravni interes tožnice za vložitev tožbe, kar je procesna predpostavka, na katero mora sodišče prve stopnje paziti ves čas.

Glede kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje

33. Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, saj v vsebini izvedenih dokazov ni obravnavalo izpovedbe priče I. A., ki je sin tožnice, niti pisma z dne 18. 8. 2007, ki ga je tožeči stranki poslal J. A. st. Pritožnica ne pojasni, kaj dodatno naj bi s tema dvema dokazoma sodišče prve stopnje ugotovilo. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo dokazne predloge za predvajanje posnetkov na USB ključu in da ni zaslišalo pričo K. A., to je matere pritožnice in J. A. ml., to je brata pritožnice in bivšega zakonitega zastopnika toženke. Pritožnica navaja, da bi iz posnetkov na USB ključu lahko pridobili dokaz, da tudi tožena stranka oziroma njen takratni direktor J. A. ml. priznava lastništvo tožnice na stanovanju na B., C. Tožnica ni mogla predčasno predložiti USB ključa, saj je za obstoj posnetka izvedela šele, ko jo je s tem seznanil sin, ki dela in živi v .... Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaza. Glede neizvedbe zaslišanj prič K. A. in J. A. ml. pritožnica navaja, da bi priči potrdili, da kupoprodajna pogodba z dne 10. 9. 1996 prikriva dogovore iz leta 1996, torej, da je bila ta pogodba zgolj navidezna in da kupnina po kupoprodajni pogodbi tožnici nikoli ni bila plačana.

34. Iz podatkov v spisu in zapisnika glavne obravnave z dne 24. 5. 2023 izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge v zvezi z zaslišanjem prič K. A. in J. A. ml. ter poslušanje USB ključa zavrnilo kot nepotrebne in tako ne drži, da o njih ni odločalo. Pritožbeno sodišče dodaja, da je načelna obveznost sodišča, da izvede ponujene dokaze omejena, saj se nanaša le na pravno pomembne dokaze.5

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov (ali se izreči o vseh izvedenih dokazih), pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prav tako ni dolžno izvesti dokaza, ki po pravni presoji sodišča ni pravno pomembno. Res je, da pravici stranke, da predlaga dokaze (ta izhaja iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave), ustreza načelna obveznost sodišča, da ponujene dokaze (če so pomembni in dopustni) izvede. Vendar ima najprej sama stranka breme, da obrazloženo navede, katero dejstvo naj bi se s predlaganim dokazom ugotavljalo in kakšna je lahko korist predlaganega dokaza. Temu bremenu pa pritožnica v obravnavani zadevi ni zadostila. Pavšalnemu dokaznemu predlogu stranke ne more ustrezati obveznost sodišča, da bi moralo tak dokaz zavrniti z izčrpno obrazložitvijo. Pri tem je glede na zgoraj navedena pravna izhodišča glede pridobitve izločitvene pravice na podlagi fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali priposestvovanja pravno nepomembno ali bi navedeni priči izpovedali, da je bila nepremičnina v E. fiktivno prenesena s tožnice na toženko, da sta bili najemni pogodbi fiktivni in tudi, da je na zvočnem zapisu USB ključa izjava tedanjega zakonitega zastopnika toženke, da je stanovanje na B.. tožničino in da je bil o tem sklenjen prikrit dogovor. Zgolj in samo izjava tedanjega zakonitega zastopnika toženke in njegove matere ne more ustvarjati pravno veljavnih učinkov za obstoj lastninske pravice na nepremičnini, na kateri je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica toženke. Kot že navedeno glede fiduciarnega prenosa lastninske pravice bi takšen prenos, če bi bil izkazan, lahko veljal le za stanovanje v E., kar pa ni pomembno za stanovanje na B., ki je predmet izločitvene pravice. Enako velja glede priposestvovanja, saj ni bilo izkazano zakonsko zahtevano deset letno obdobje posesti tožnice na stanovanju na B., ki je predmet izločitvene pravice, česar izpovedbi prič J. A. ml. in K. A. ter zvočni zapis izjave J. A. ml. ne bi mogli spremeniti.

35.V nadaljevanju pritožnica očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih in konkretnih navedb tožnice. Pri tem ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje glede fiktivnosti prodajne pogodbe iz leta 1996, da kupnine ni nikoli prejela, da toženka ni nikoli predložila položnice, ki bi izkazala, da je kupnino tožnico dejansko tudi plačala. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice glede ničnosti najemnih pogodb. Pritožbeno sodišče odgovarja, da se je sodišče dolžno izreči le o pravno odločilnih dejstvih, ne pa o vseh, ki jih stranke v postopku navedejo. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih opredeli, če so dopustne in za odločitev relevantne. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča, niso nerelevantna. Katera so pravno odločilna dejstva v tem primeru, pa izhaja iz zgoraj navedenega in sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi do njih opredelilo toliko, da omogočajo pritožbeni preizkus.

Sklepno

36.Glede na vse navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na bistvene pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

37.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

_____________________ 1 Obširneje o tem glej Nina Plavšak: Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, razdelek 2.12. 2 Plavšak, N., Značilnosti fiduciarnega imetništva lastninske pravice, terjatve ali druge premoženjske pravice, Zbornik sodobno stvarno pravo, 2021. 3 Glej tudi VSRS Sodba III Ips 14/2018. 4 Glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, stran 60. 5 Glej odločbo Ustavnega sodišča republike Slovenije, Up 238/07 z dne 19. 3. 2009, točka 4.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 22, 22/1, 22/1-2, 22/1-3, 296, 296/1, 296/5, 299 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 37, 43, 43/2, 210

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.