Jedro

Ob ugotovitvi tožničine posesti dovozne poti in ugotovljenem nedopustnem ravnanju toženca, ki ji je posest samovoljno preprečil, je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnico motil v njeni zadnji mirni posesti dovozne poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan v osmih dneh od vročitve sklepa vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer odstraniti vse ovire iz dovozne poti, ki poteka od regionalne ceste D. - M. preko nepremičnin parc. št. 690/2 in 742/0 k.o. D., k stanovanjski hiši tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na naslovu S. D., D., s katerimi je onemogočil tožnici dostop do njene stanovanjske hiše (točka I. izreka), hkrati je zavrglo zahtevek na ugotovitev, da je toženec motil tožnico v njeni zadnji mirni neposredni posesti na omenjeni dovozni poti s tem, ko je nad vozno pot postavil osebno vozilo Smart, naložil smrekove veje, suho hosto, večje kamenje in ostale ovire (točka II. izreka) ter tožencu v bodoče naložilo, da se vzdrži vsakega dejanja, predvsem postavljanja vsakršnih ovir na dovozni poti (točka III. izreka) ter naložilo tožencu, da plača tožnici 734,36 EUR pravdnih stroškov (točka IV. izreka).

2. Zoper ta sklep, smiselno zoper obsodilni del (točka I., III. in IV. izreka) se pravočasno z laično pritožbo pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da se sklep spremeni in zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sklep nepravilen. Podane so kršitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Ustave Republike Slovenije. Ista sodnica je odločala v nepravdnem postopku pod opr. št. N 62/2010 za ureditev meje med parcelami 690/2 in 742/0 k.o. D.. Graja vsebino izdanega sklepa. Zaradi svoje varnosti ne pristaja, da ima tožnica pravico uporabe dovozne poti, saj mu njeni družinski člani nenehno grozijo z napadom na življenje. Zato bo parceli ločil z ograjo, ki mu bo dajala minimalno varnost, v primeru ponovnega fizičnega napada pa se bo lahko pravočasno umaknil v svojo hišo. Tožnica ima vse možnosti, da si uredi svojo dovozno pot, bivši lastniki so zanjo že pridobili potrebno soglasje. Kratena mu je pravica do lastnine in osebne svobode, saj ga nenehno napadajo in izsiljujejo pravico do dovozne poti, ki je niso uporabljali kot dobri posestniki, kot to navaja sodišče. Tožnica si je dolžna del dovozne poti s priključkom na regionalno cesto urediti po svojem zemljišču. Stroškov ne priglaša. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je imela tožnica ves čas v posesti dovozno pot do svoje hiše, ki je edini dostop do nje, hkrati pa toženec ni zanikal, da ji je onemogočil uporabo te poti, s tem, ko je nanjo naložil raznovrstne ovire (osebni avto in drugo).

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in prvim odstavkom 366. člena ZPP), pri svojem odločanju je pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo dokazno oceno ter pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje se pridružuje obširnim, temeljitim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zaradi pritožbenih izvajanj dodaja zgolj naslednje.

7. Sodišče v postopku zaradi motenja posesti ugotavlja le zadnje posestno stanje in ali je nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti, niti dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ ter 426. člen ZPP (1)).

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica do dejanja toženca, ko je postavil ovire na dovozno pot, slednjo uporabljala kot edino pot do svoje stanovanjske hiše. Toženec priznava, da je ovire postavil prav z namenom, da ji uporabo poti prepreči. 9. Pritožbena izvajanja toženca, da dovozna pot poteka preko njemu lastne parcele in bi si morala tožnica urediti svojo dovozno pot od javne ceste do hiše preko svojih zemljišč, na kar jo je opozoril že ob nakupu stanovanjske hiše (s čimer graja njeno dobrovernost), niso utemeljena. Kot je tožnika v razlogih sklepa že pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, v pravdi zaradi motenja posesti ni moč upoštevati niti pravice do posesti, niti posestnikove nedobrovernosti. Sodišče daje varstvo posestniku stvari, torej tistemu, ki dejansko izvaja posest na stvari, ne glede na to, ali ima pravico do njene posesti in kdo je njen lastnik. Dejstvo ali je toženec lastnik zemljišča po katerem teče pot ali ne zato ni v ničemer pravno pomembno v motenjski pravdi. Relevantno je le zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dovozno pot pred tem, ko ji je toženec s postavitvijo ovir na njo to preprečil imela v posesti, toženec v postopku, niti v pritožbi, ne graja. Ob ugotovitvi tožničine posesti dovozne poti in ugotovljenem nedopustnem ravnanju toženca, ki ji je posest samovoljno preprečil, je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnico motil v njeni zadnji mirni posesti dovozne poti.

10. Neutemeljena so vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v zvezi z ogrožanjem toženčevega življenja, njegovo pravico do osebne lastnine in svobode, saj navedeno na odločitev sodišča prve stopnje v ničemer ne more vplivati. Toženec ima v zvezi s temi trditvami na voljo druga ustrezna pravna sredstva.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona.

12. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa s svojim odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku (155. člen ZPP), zato sta pravdni stranki dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.