Jedro

Tožnica v tožbi objektivno kumulira dva denarna zahtevka, ki se opirata na različno dejansko podlago.

Vrednost tožbenega zahtevka po prvi posojilni pogodbi ne presega revizijskega praga in je zato tožničina revizija v tem delu nedovoljena.

P drugi posojilni pogodbi je iz navedenih dejstev mogoče razbrati le, da je vrednost izpodbijanega dela nekje med 3.296,61 EUR in 5.946,41 EUR. Ker revizija v tem delu ne omogoča določitve vrednosti izpodbijanega dela, ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen mejni znesek in ni izpolnjen pogoj za njegovo vsebinsko obravnavo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 3.129,69 SIT (prej 750.000,00 SIT). Navedeni znesek predstavlja dolgovani in nezastarani del glavnice po posojilni pogodbi št. 4 (druga posojilna pogodba) v višini 1.564,84 EUR (prej 375.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo, saj je ocenilo, da je ta del tožbenega zahtevka zastaran (gre za dolgovane zneske po posojilni pogodbi št. 3 (prva posojilna pogodba) in preostale dolgovane zneske po drugi posojilni pogodbi), in hkrati zaradi delnega umika tožbe postopek v delu za glavnico v višini 2.648,80 EUR (prej 635.000,00 SIT) s sklepom ustavilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 3.546,98 EUR (prej 850.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni dovoljena, v delu zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 7.511,26 EUR (prej 1,800.000,00 SIT ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa ni popolna.

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. Pri presoji dovoljenosti revizije se po 41. členu ZPP upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka posebej (in ne njihov seštevek), če se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Kot vrednost spornega predmeta se pri tem vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Obresti se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP).

7. Tožnica v tožbi objektivno kumulira dva denarna zahtevka, ki se opirata na drugačno dejansko podlago, in sicer plačilo glavnice po prvi posojilni pogodbi v višini 3.546,98 EUR (prej 850.000,00 SIT) in plačilo glavnice po drugi posojilni pogodbi v višini 7.511,26 EUR (prej 1,800.000,00 SIT), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Okoliščina, da je s pogodbo o prenosu terjatve pridobila terjatvi po dveh posojilnih pogodbah, ne vpliva na naravo prenešenih terjatev. Povedano drugače, terjatvi sta ohranili svojo samostojnost; nista bili združeni v eno samo terjatev in s tem v en tožbeni zahtevek. Tožničina revizijska navedba vrednosti spornega predmeta v višini 11.058,25 EUR (prej 2,650.000,00 SIT), kar predstavlja seštevek glavnic po obeh posojilnih pogodbah, je zato neustrezna in neupoštevna.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vrednost tožbenega zahtevka po prvi posojilni pogodbi [3.546,98 EUR (prej 850.000,00 SIT)] ne presega revizijskega praga in je zato tožničina revizija v tem delu nedovoljena.

9. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela mora revident jasno in nedvoumno označiti. Revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja je nepopolna revizija. Tožnica je v zvezi z zahtevkom po drugi posojilni pogodbi (smiselno) navedla revizijsko vrednost v višini 7.511,26 EUR (prej 1,800.000,00 SIT) oziroma v višini vrednosti tožbenega zahtevka po drugi posojilni pogodbi, vendar ta znesek pri oceni vrednosti spornega predmeta ni upošteven. Vrednost spornega predmeta je odvisna od spornega dela, ki je pri posamezni pravdni stranki lahko največ tolikšen, kolikršen je v konkretni zadevi njen neuspeh. Ob dejstvih, da je bila tožnici po drugi posojilni pogodbi pravnomočno prisojena glavnica v višini 1.564,84 EUR (prej 375.000,00 SIT) in da je tožbo umaknila v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 2.648,80 EUR (prej 635.000,00 SIT), pri čemer nobena pravdna stranka ni pojasnila, na katero posojilno pogodbo se umik nanaša (glej tožničino pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2005 in prvi stavek na peti strani sodbe prvostopenjskega sodišča), njena navedba vrednosti spornega predmeta v višini celega zahtevka po drugi posojilni pogodbi ne more biti upoštevna. Tožnica torej v reviziji ni navedla vrednosti revizijsko izpodbijanega dela, tega pa tudi ni mogoče razbrati iz vsebine revizijskih navedb. Odločitev nižjih sodišč sicer izpodbija v celoti, ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev pa je iz njih mogoče razbrati le, da je vrednost izpodbijanega dela nekje med 3.296,61 EUR (prej 790.000,00 SIT) in 5.946,41 EUR (prej 1,425.000,00 SIT). Ker revizija v tem delu ne omogoča določitve vrednosti izpodbijanega dela in ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen mejni znesek, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko obravnavo.(1)

10. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo v delu zoper odločitev o vračilu posojila po prvi posojilni pogodbi kot nedovoljeno in v delu zoper odločitev o plačilu posojila po drugi posojilni pogodbi kot nepopolno(2) zavrglo.

Op. št. (1): Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 89/2008 z dne 8.10.2009 in številne druge.

Op. št. (2): Primerjaj s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 24. 6. 2002, Pravna mnenja I/2002.