Jedro

Sklep o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije je po vsebini še vedno najbližji začasni odredbi. Pritožbene navedbe, da mora sodišče tak postopek na podlagi drugega odstavka 1. člena ZNP-1 izvesti po pravilih nepravdnega postopka, niso utemeljene. A tudi v skladu s 100. členom ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje.

Sklep, s katerim je sodišče dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico, ki je po svoji pravni naravi, kot je bilo obrazloženo, najbližje sklepu o začasni odredbi, ni eden tistih, v katerem je obnova postopka dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je v tej zadevi obravnavalo predlog matere za vrnitev mladoletnih otrok v Švico na podlagi določb Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka (v nadaljevanju: Haaška konvencija) in Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (v nadaljevanju: Uredba). S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Z 74/2020-20 z 29. januarja 2021 v zvezi s sklepom tega sodišča IV Cp 272/2021 z 9. marca 2021 je dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo predlog dolžnika za obnovo postopka kot nedovoljen.

3. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni in dovoli obnovo postopka ali pa ga vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je že v sklepu z 9. marca 2021 pojasnilo, da namen določb obeh v prvem odstavku navedenih aktov ni v vsebinskem reševanju vprašanj starševskih pravic (kar je v njenem 19. členu posebej izpostavljeno), temveč v vzpostavitvi prejšnjega stanja, tako da se zagotovi čimprejšnja vrnitev otroka v kraj, kjer je imel običajno bivališče pred protipravnim odvzemom, in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravnim redom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka.2 Odločitev sodišča v postopku po Haaški konvenciji, kot je v sklepu II Ips 457/2001 z 10. 9. 2001 obrazložilo Vrhovno sodišče RS, zgolj vzpostavlja stanje, ki je bilo porušeno s tem, ko je eden od staršev otroka odpeljal iz kraja običajnega prebivališča. Gre torej za začasno ureditev stanja. Naravi oziroma dometu odločitve sodišča države, v katero je bil otrok odpeljan3, pritožnik ne nasprotuje. Utemeljeno sicer izpostavlja, da je zgoraj citirana odločba Vrhovnega sodišča RS, na razloge katere se je4 oprlo tudi sodišče prve stopnje, stara že dve desetletji. A višje sodišče opozarja, da se v tem času civilnopravni vidiki mednarodnega protipravnega odvzema otroka v tem pogledu niso spremenili. Sklep o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije je po vsebini še vedno najbližji začasni odredbi.5 Pritožbene navedbe, da mora sodišče tak postopek na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) izvesti po pravilih nepravdnega postopka, niso utemeljene. A tudi v skladu s 100. členom ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje.

6. Zavarovanje pa je urejeno v Zakonu o izvršilnem postopku (ZIZ). V skladu z 2. odstavkom 10. člena ZIZ obnova postopka zoper pravnomočno odločbo, izdano v postopku izvršbe in zavarovanja, ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. ZIZ izrecno dovoljuje obnovo postopka samo zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi - to je del sklepa, s katerim sodišče dolžniku nalaga, da poravna terjatev (1. odstavek 63. člena ZIZ), to pomeni zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, in zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo ali ga zavrnilo (5. odstavek 68. člena ZIZ).6

7. Sklep, s katerim je sodišče dolžniku naložilo takojšnjo vrnitev otrok v Švico, ki je po svoji pravni naravi, kot je bilo obrazloženo, najbližje sklepu o začasni odredbi7, ni eden tistih, v katerem je obnova postopka dovoljena.

8. Višje sodišče je zaradi opisanega in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Odločitev vsebuje tudi odločitev, da pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

9. Na ostale pritožbene navedbe (posebej tiste, ki se nanašajo na vsebino predloga za obnovo postopka) višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena.

1 Zadeva je bila odstopljena senatu na podlagi določbe 2. odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku. 2 Tako tudi: sklep VSRS II DoR 335/2017. 3 Razlogi v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Ne v povsem enaki procesni situaciji, v bistvenem podobni (glede na tedanjo ureditev revizije v ZIZ) pa. 5 Tudi v skladu s 3. odstavkom 11. člena Uredbe sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz 1. odstavka,... uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo. 6 Prim. VSC sklep I Ip 547/2007, VSM sklepi I Ip 1295/2011, I Ip 1180/2014 in I Ip 429/2015. 7 Takšno stališče sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, kar očita pritožnik.