Jedro

Sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati protislovja v razlogih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Dovolj jasno je namreč povedano, da je darilo bilo že realizirano. Zato izostanek ustrezne pisne pogodbe, ki bi temu lahko sledila, pravni veljavnosti že realiziranega darila (73. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih) ne jemlje verodostojnosti. Uporaba navedene zakonske določbe namreč pomeni prav to: čeprav ni pisne oblike, ki je potrebna za veljavnost pogodbe - tudi darilne - je pogodba veljavna, če sta pogodbeni stranki izpolnili obveznosti, ki so iz pogodbe nastale. V primeru daritve pa gre za izpolnitev z (brezpogojno) izročitvijo, torej prepustitvijo v posest, ki se nato izvaja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnici kot dedinji po pok. B. Ž. solastnici vsaka do 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št... k.o... in sicer hiše in gospodarskega poslopja, istočasno pa imetnici pravice uporabe stavbne parcele, na kateri stojita poslopji. Toženki je naložilo, da mora izstaviti ustrezno za zemljiško knjigo sposobno listino, na katere podlagi bodo možni vpisi v korist tožnic, sicer bo to listino nadomestila sodba. Pritožbo toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov po 385. členu ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene trditve, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, razen tega pa nima razlogov o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč v svoji sodbi ni podalo razlogov o tem, kdaj naj bi bila sklenjena pogodba med pokojnima F. Ž. in B. Ž. in kakšna naj bi ta pogodba bila. Te pogodbe namreč sploh ni. Zapis v pogodbi o izročitvi premoženja toženki, da je B. Ž. dedno odpravljen, ne pomeni naklonitve spornih nepremičnin. Med Ž. B. in Ž. F. ni bilo mogoče vzpostaviti kontakta zaradi zapisa ustrezne pogodbe. Oče in sin se zadnje leto nista razumela. J. hišo, ki je predmet pravde, je kupil oče F. Ž., ne pa B. Ž. Če bi res bila sklenjena med očetom in sinom kasneje darilna pogodba za navedeno hišo, bi ne bilo treba istočasno zatrjevati, da je očetova volja bila, da bi hišo sinu podaril. Zato tudi ni mogoče govoriti o realizaciji pogodbe, če bi pisno ne bila sklenjena. Lastnik hiše je pokojni Ž. F. postal šele 15.11.1991 na podlagi pogodbe z dne 17.10.1990. B. Ž. se je v hišo samovoljno vselil ob poplavi. Oče mu je nikoli ni prostovoljno prepustil. Vse svoje premoženje je F. Ž. namreč prepustil v last toženki.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Stališče tožene stranke je tudi v reviziji enako: pokojni F. Ž. je svojemu sinu B. Ž. sicer imel namen podariti (izročiti) sporne nepremičnine, vendar - ker je postavljal pogoje - tega nikoli ni storil. Zapis v točki VI. pogodbe o izročitvi premoženja z dne 26.9.1990, sklenjene med toženko in pokojnim F. Ž. naj bi dokazoval le to, da je "J. hišo" imel namen izročiti. To stališče pa pomeni le toženkino razlago dogajanja, ki pa je nižji sodišči ne sprejemata. Ugotovljena dejstva so namreč taka, da so omogočila dokazno in pravno presojo v skladu s tožbenim zahtevkom. Darilna pogodba sicer ni bila zapisana, bila pa je v celoti z izročitvijo v sinovo posest realizirana. Realizacija dariteljeve poslovne volje je bila formalno potrjena z zapisom v točki VI. že omenjene pogodbe, kar so potrdile tudi nekatere priče. Dokazno sklepanje tako ne omogoča v reviziji ponujene razlage, da se je pokojni B. Ž. vselil v hišo brez očetovega soglasja. V navedenem nivoju revizija pravzaprav napada dokazno oceno, ki sta jo sprejeli nižji sodišči. Revizijsko sodišče pa je nanjo vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V obsegu ugotovljene dejanske podlage in sprejete dokazne ocene pa je mogoče presoditi tudi ostale revizijske navedbe. Sodbama nižjih sodišč ni mogoče očitati protislovja v razlogih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Dovolj jasno je namreč povedano, da je darilo bilo že realizirano. Zato izostanek ustrezne pisne pogodbe, ki bi temu lahko sledila, pravni veljavnosti že realiziranega darila (73. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih) ne jemlje verodostojnosti. Uporaba navedene zakonske določbe namreč pomeni prav to: čeprav ni pisne oblike, ki je potrebna za veljavnost pogodbe - tudi darilne - je pogodba veljavna, če sta pogodbeni stranki izpolnili obveznosti, ki so iz pogodbe nastale. V primeru daritve pa gre za izpolnitev z (brezpogojno) izročitvijo, torej prepustitvijo v posest, ki se nato izvaja. Revizija torej zmotno trdi, da darilne pogodbe ni. Obstoja ustno dogovorjeno darilo, ki ga sicer časovno ni mogoče opredeliti s konkretnim datumom, ki pa je glede na dokazno oceno nedvomno bilo izraženo (kar v največji meri potrjuje že omenjeni zapis v pogodbi o izročitvi premoženja). V tem okviru posega revizijska trditev, ki se nanaša na formalni prenos sporne nepremičnine z J. na pokojnega F. Ž., v ugotovljena dejstva, ki so povezana z oceno predhodnih pravd: iz teh pa sledi, da je bila "J. hiša" kupljena že davno pred letom 90, ko je bila sklenjena formalna kupoprodajna pogodba.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).