Jedro

Da lahko zaposlenega štejemo za letalsko osebje in mu priznamo pravico do povišanja osnovne plače za 20 % na podlagi sklepa vlade, morata biti izpolnjena dva pogoja. Ker tožniki izpolnjujejo le prvi pogoj, ker njihovo delo neposredno vpliva na varnost zračnega prometa, ne pa drugega pogoja, ker ne upravljajo zrakoplova oziroma ker ne opravljajo dela v zvezi z upravljanjem zrakoplova, do povišanja plače niso upravičeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnikov za razveljavitev odločb, ki jih tožena stranka 3. 9. 2008 izdala tožnikom v zvezi s priznanjem povečanja osnovne plače za 20 %, zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnikom prizna povečanje osnovne plače za 20 % za čas od 1. 12. 2007 dalje, kakor tudi zahtevek, da tožnikom za čas od 1. 12. 2007 dalje izplača razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožniki prejemali z upoštevanjem 20 % povišanja osnovne plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače do plačila (točka I izreka). Tožnikom je naložilo, da toženi stranki povrnejo stroške postopka v znesku 672,15 EUR, torej vsak 96,02 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se tožniki pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da tožniki sicer spadajo med letališko strokovno osebje, da pa jih ni mogoče šteti med letalsko tehnično osebje. Sklep Vlade z dne 22. 11. 2007 določa, da se na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in 58/2008) osnovna plača poviša za 20 % pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih pilotov, letalsko-tehničnega osebna, kontrole letenja in nadzora zračnega prostora, vojaških potapljačev in pirotehnikov ter specialcev v enoti za specialno delovanje. Tožnike je na podlagi 27. točke 17. člena Zakona o letalstvu (ZLet, Ur. l. RS, št. 18/2001) šteti med letalsko osebje. Tožniki opravljajo dela in naloge, ki neposredno vplivajo na varnost zračnega prometa. Da bi letalo lahko poletelo, je potrebno dodatno zagotoviti tehnično brezhibnost letala, za kar so zadolženi tehniki, zagotoviti gorivo in oborožitev ter izvesti vse predpisane ukrepe za varnost letenja. To pa so naloge, ki jih opravljajo tožniki. Sodišče prve stopnje upravičenost do dodatka utemeljuje z imetništvom konkretno določene licence. Tožniki navajajo, da takšno sklepanje sodišča prve stopnje ni izkazano z listinsko dokumentacijo. Zlasti pa ne izhaja iz sklepa Vlade, ki je podlaga za priznanje in izplačevanje dodatka v višini 20 % osnovne plače. Ta sklep določa, da so do dodatka upravičeni med drugim tudi delavci na dolžnostih letalsko-tehničnega osebja, kontrole letenja in nadzora zračnega prometa. Sklep ne določa dodatka delavcem, ki bi imeli licenco oziroma izkaz letalsko-tehnične usposobljenosti. Tožniki so pripadniki Slovenske vojske in zasedajo dolžnosti, ki jih je po svoji naravi šteti med dolžnosti letalsko-tehničnega osebja. Opravljanje teh dolžnosti je nujno in brez njih ni mogoče, da bi letalo vzletelo in pristalo. Na podlagi 43. in 48. člena ZLet so dolžnosti pilotov, letalsko-tehničnega osebja in drugega strokovnega osebna enakovredne, kar je razvidno tudi iz predloženih zdravniških potrdil, zato so tožniki upravičeni do vtoževanega dodatka. Dolžnosti tožnikov je potrebno šteti za dolžnosti letalsko tehničnega osebna, brez katerega ni možno delovanje letalske enote. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe to sicer ugotavlja, vendar pa zmotno meni, da dolžnosti tožnikov niso zajete s sklepom Vlade, zaradi česar naj tožniki ne bi bili upravičeni do dodatka po 2. odstavku 59. člena ZSSlov. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniki formalno sicer uveljavljajo tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navajajo, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Podobno nekonkretizirano tožniki uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Po vsebini se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se sklep Vlade Republike Slovenije z dne 22. 11. 2007 o tem, da se osnovna plača poviša za 20 % pripadnikom Slovenske vojske v enotah in podenotah na formacijskih dolžnostih pilotov, letalsko tehničnega osebja, kontrole letenja in nadzora zračnega prostora, vojaških potapljačev in pirotehnikov ter specialistov v enoti za specialno delovanje, ne nanaša na tožnike. Med strankama je namreč sporno, ali je formacijske dolžnosti, na katere so imenovani tožniki, možno opredeliti kot formacijske dolžnosti letalsko tehničnega osebja. Citirani sklep ne določa, kdo se šteje za letalsko tehnično osebje, zato je pri interpretaciji te določbe sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ostale predpise, ki se nanašajo na vojaško letalstvo in na vpogledane formacije. Pravna podlaga za citirani del sklepa vlade je določba drugega odstavka 59. člena ZSSloV o tem, da se osnovna plača lahko poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oboroženega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Presoji vlade, še prej pa presoji ministra, ki pripravi predlog za vlado, je tako prepuščeno, da oceni, katere so tiste formacijske dolžnosti, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot. Tožniki so v tožbi zatrjevali, da so dolžnosti, ki jih opravljajo, po svoji naravi naloge letalskega osebja in so zato tožniki upravičeni do dodatka iz citiranega sklepa vlade. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja utemeljeno oprlo na določbo 27. točke 17. člena ZLet, ki opredeljuje pomen izraza letalsko osebje. Po tej določbi je to osebje, ki upravlja z zrakoplovom ali opravlja dela v zvezi z njegovim upravljanjem in ki opravlja dela, ki neposredno vplivajo na varnost zračnega prometa. Za nobenega od tožnikov ni mogoče trditi, da upravlja z zrakoplovom in tudi ne, da opravlja dela v zvezi z upravljanjem zrakoplova in kaj takšnega tožniki niti ne trdijo. Pač pa tožniki tudi v pritožbi zatrjujejo, da tudi njihovo delo neposredno vpliva na varnost zračnega prometa in so zato upravičeni do dodatka. Pri tem pa so tožniki spregledali, da navedeno ne zadošča za njihovo opredelitev za letalsko osebje, saj 27. točka 17. člena ZLet določa dva pogoja, ki morata biti izpolnjena zato, da zaposlenega lahko štejemo za letalsko osebje. Ne zadošča, da takšna oseba opravlja dela, ki neposredno vplivajo na varnost zračnega prometa, ampak mora hkrati iti bodisi za osebo, ki upravlja z zrakoplovom ali pa opravlja dela v zvezi z njegovim upravljanjem. Že zgolj iz navedenega razloga je zahtevek tožnikov neutemeljen.

Neutemeljenost tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje še dodatno utemeljilo na podlagi določb Pravilnika o strokovni izobrazbi, strokovni usposobljenosti, izpitih in licencah oziroma potrdilih tehničnega osebja v letalstvu (Ur. l. RS, št. 37/2005, v nadaljevanju tudi pritožbeno sodišče uporablja enako oznako, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, to je Pravilnik 1) in Pravilnika o strokovni izobrazbi, izpitih in dovoljenjih za delo strokovnega osebja, ki opravlja dela, pomembna za varnost zračne plovbe (Ur. l. SFRJ, št. 64/1980, v nadaljevanju Pravilnik 2). Iz Pravilnika 1, ki se nanaša na tehnično osebje v letalstvu (čemur ustreza izraz letalsko tehnično osebje iz sklepa vlade), nedvomno izhaja, da se ta ne nanaša na dela, ki jih opravljajo tožniki in tem tudi ni bilo potrebno pridobiti licenc iz tega pravilnika. Pač pa se na delo tožnikov nanaša Pravilnik 2, ki na primer izrecno ureja dela pri požarni varnosti letal in letališč (členi 22 do 37), dela pri oskrbovanju letal z gorivom in nazivom (členi 38 do 47) in dela pri sprejemanju in odpravljanju letal, potnikov in stvari (členi 48 do 69), kar so dela, ki jih dejansko opravljajo tožniki. Gre za dela, ki so pomembna za varnost zračne plovbe, vendar pa nikakor ne dela letalskega tehničnega osebja. Dokazovanje tožnikov, da jih je potrebno obravnavati kot letalsko tehnično osebje na podlagi zdravniških spričeval o izpolnjevanju zdravstvenih pogojev za opravljanje del letalskega in drugega strokovnega osebja, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa s temi razlogi v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da formacije, v katerih so določena delovna mesta tožnikov, to je formacija čete za podporo letenja na letališčih Cerklje in Brnik št. 6353, formacija št. 6350 – četa za komunikacijske informacijske in navigacijske sisteme ter formacija poveljstva letalske baze št. 6505, za nobeno od dolžnosti, ki jih zasedajo tožniki ne določa spornega dodatka.

Tožniki utemeljenost svojega zahtevka povsem zgrešeno opirajo tudi na določbe 43. in 48. člena ZLet. Naloge, ki jih opravljalo tožniki, sploh niso navedene v prvem odstavku 43. člena ZLet, saj ta določa, da osebe, ki opravljajo naloge pilota oziroma člana letalske posadke, vzdrževanja in plovnosti zrakoplova, vodenje in kontrole zračnega prometa, načrtovanja letalske operacije ali izvajanja letalskih meteoroloških opazovanj in dajanja napovedi (nihče od tožnikov ne izvaja teh nalog), mora imeti veljavno licenco, rating, pooblastilo, potrdilo oziroma spričevalo. Povsem zgrešeno pa je sklicevanje na določbe 47. člena ZLet, saj prvi odstavek tega člena določa, da nihče ne sme opravljati dolžnosti na krovu zrakoplova, če je pod vplivom alkohola, narkotikov ali drugih psihoaktivnih sredstev in da enaka prepoved velja tudi glede opravljanja nalog letalskega osebja iz 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 43. člena zakona (kar pa niso naloge, ki bi jih opravljali tožniki, kakor je že razloženo zgoraj). Podobno tožbenega zahtevka tudi ni mogoče utemeljevati z določbo drugega odstavka 47. člena ZLet, ki določa, da nihče, ki opravlja naloge letalskega osebja, ne sme uveljavljati privilegijev iz licence, ratinga, pooblastila, potrdila ali spričevala, ki mu je bilo izdano za opravljanje nalog, če trpi zaradi posledic bolezni ali utrujenosti ali je iz drugega podobnega razloga nesposoben opravljati svojih dolžnosti na varen način.

Tudi sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter pravnimi stališči iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.