Jedro

Določba 219. člena ZOR o nadomestitvi koristi zaradi uporabe tuje stvari predpostavlja po eni strani obstoj prikrajšanja lastnika stvari zaradi njene neuporabe, po drugi strani pa okoriščenje tistega, ki je tujo stvar uporabil. Določba 219. člena ZOR je uporabljiva tudi v zvezi s splošno določbo o neupravičeni obogatitvi (210. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od vseh treh tožencev zahtevala plačilo zneska 11.809.400 SIT. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, istočasno pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožeči stranki navedeni znesek morala plačati le tretja toženka M. V.. Pritožbo tožeče stranke je nato sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da se je tožnik iz solastne stanovanjske hiše izselil prostovoljno, zaradi česar naj bi ne bil premoženjsko prikrajšan zaradi neuporabe hiše. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonito omejila njegovo z ustavo zajamčeno lastninsko pravico, pri čemer je odločitev tudi v nasprotju z določili zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Poleg tega so o odločilnih dejstvih, ki jih sprejema izpodbijana sodba, nasprotja med njenimi razlogi in vsebino listin ter zapisnikov o izpovedbah strank in prič. Okoliščina, da je tožnik pridobil solastni delež na neki drugi hiši, kaže na to, da je bil v nakup prisiljen, ker ni mogel uporabljati svoje nepremičnine. Odločilno je, da vsi toženci uporabljajo nepremičnino v celoti, čeprav je tožnik njen solastnik do ene polovice. Okoriščenje tožencev je treba širše obravnavati: brezplačna uporaba dela nepremičnine v lasti drugega se namreč ne kaže le v neposredni materialni koristi. Dokazan je namen tožencev, da tožnika oškodujejo, saj ne glede na njegove pozive preprečujejo uporabo njegovega dela nepremičnine. Tožnik si namreč vrsto let prizadeva vstopiti v hišo in jo souporabljati, vendar brez uspeha. Iz hiše se je umaknil, da bi preprečil fizično nasilje, do katerega bi lahko prišlo. Morebitna tožnikova privolitev v prostovoljno prenehanje uporabe nepremičnine je prenehala najmanj tedaj, ko je preko svojih pooblaščencev in po sodni poti zahteval njeno souporabo. V nasprotju z listinami v spisu so ugotovitve, da tožnik zaradi neuporabe svoje nepremičnine ni plačeval najemnine. V tem obsegu izpoved priče K. ni mogoče šteti za zanesljivo.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da dejanskih ugotovitev, sprejetih v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na revizijski stopnji ni več mogoče načenjati. Gre za presojo v sodbah nižjih sodišč, ki se nanaša na odločitev o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Revizija pa v tej smeri očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da so „o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin, zapisnikov in izpovedb strank ter prič“. Vendar pa s sklicevanjem na vsebino listin in izpovedi skuša spremeniti dokazno oceno, ki se nanaša na bistvene ugotovitve o tem, da se je tožnik izselil iz solastne hiše po lastni odločitvi, da ni imel namena, da se vanjo vrne, da se tožencem zaradi relativno majhne površine stanovanjskih prostorov, način njihove rabe tudi po njegovi izselitvi ni spremenil, da se torej niso okoristili in da tožniku tudi ni nastala pravno upoštevna škoda, saj si je ustvaril po razvezi zakonske zveze novo življenjsko skupnost. 6. Izpovedi strank in prič ter listine in zapisniki so v izpodbijani sodbi upoštevani v njihovi resnični vsebini. Revizijsko sodišče ne najde protislovij, na katere (v nekaterih pogledih le pavšalno) kaže revizija. Tožeča stranka namreč revizijsko ponuja le drugačno dokazno oceno – v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. To velja tudi za oceno izpovedi priče K. o nedokazanosti plačevanja najemnine za tožnikovo bivanje v R. in za morebitno drugačno ugotovitev o tem, ali je tožnik kupil za bivanje solastni del druge stanovanjske hiše ali le stanovanje v njej. Dejanska presoja v tej smeri namreč ne vpliva na v izpodbijani sodbi sprejeto sklepanje, da je tožnik privolil v prikrajšanje oziroma neuporabo stanovanjskih prostorov v hiši, iz katere se je izselil, ker se je odločil, da si ustvari novo življenjsko skupnost. V reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

7. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je v sodbah sodišč druge in prve stopnje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Določba 219. člena ZOR o nadomestitvi koristi zaradi uporabe tuje stvari predpostavlja po eni strani obstoj prikrajšanja lastnika stvari zaradi njene neuporabe, po drugi strani pa okoriščenje tistega, ki je tujo stvar uporabil. Ugotovljena dejstva niso omogočila presoje, ki bi (tudi v skladu s tožbeno trditveno podlago) potrdila, da sta podana oba kumulativno zahtevana pogoja. Ugotovljeno je, da se je tožnik – čeprav zaradi razmer v zakonski zvezi s tretjo toženko – prostovoljno izselil iz solastne hiše in zaradi ustvaritve nove življenjske skupnosti tudi ni imel več namena, da se v hišo vrne. Izselitev ni bila posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, kateri se tožnik ne bi mogel upreti. V reviziji ponujena pravna razlaga, da se je tožnik izselil zato, da bi zaradi nevzdržnih razmer preprečil fizično nasilje, sama po sebi še ne dokazuje nedopustnega ravnanja tožencev. Tožnik namreč ni kazal namena, da bi življenjsko skupnost obnovil. Ne glede na to pa je sprejeta dejanska ugotovitev, da na tožnikovi strani zaradi izselitve ni prišlo do prikrajšanja. Trditve o prikrajšanju zaradi plačevanja najemnine za bivanje drugje so ostale nedokazane ob istočasni ugotovitvi, da je tožnik pridobil druge stanovanjske prostore z nakupom. Ne glede na dejanske ugotovitve o tem, da toženci tožniku niso preprečevali vstopa v solastno hišo, tudi nakup drugih stanovanjskih prostorov kaže na prostovoljnost pri neuporabi solastne stvari.

8. Določba 219. člena ZOR je uporabljiva v zvezi s splošno določbo o neupravičeni obogatitvi (210. člen ZOR). Tožena stranka pa zaradi tožnikove neuporabe ni bila obogatena. Ugotovljeno je, da predmetna stanovanjska stavba predstavlja eno družinsko hišo s stanovanjsko površino 76 m2. Toženci jo uporabljajo enako kot pred tožnikovo izselitvijo. Nobenega od prostorov hiše niso oddajali v najem. Koristi od tožnikove neuporabe hiše, kakor jo predvideva določba 219. člena ZOR in ki bi jo morali tožniku nadomestiti, ni. V tem okviru se revizijsko sodišče strinja s presojo, sprejeto v izpodbijani sodbi, da čustveno doživljanje ob tožnikovi izselitvi in razpadu družinske skupnosti ni pravno relevantna okoliščina.

9. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.