Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu strokovni sodelavec ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki. Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

1. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se dopolnilna sodba v zvezi s I. in II. točko sodbe opr. št. Pd 8/2017 z dne 27. 6. 2017 spremeni tako, da se pravilno glasi : - "I. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2016 ni zakonito prenehalo in ji še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

- II. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in je dolžna:

1. od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od vključno dne 1. 1. 2017 do dne tožničinega ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, tožnici obračunati vse plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, za čas od januarja 2017 do vključno marca 2017 zmanjšano za prejete zneske tožnice s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožnici izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega petnajstega dne v mesecu dalje za pretekli mesec), do plačila;

2. tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od vključno dne 1. 1. 2017 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki; vse v roku 8 dni.

- III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 184,45 EUR njenih stroškov v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., odprt pri UJP A., v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na predlog za izdajo dopolnilne sodbe."

2. Razveljavi se III. točka izreka sodbe z dne 27. 6. 2017 (odločitev o denarnem povračilu).

3. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe opr. št. Pd 8/2017 z dne 27. 6. 2017. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 87,78 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., odprt pri UJP A., v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 27. 6. 2017 ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2016 ni zakonito prenehalo in je trajalo do vključno 27. 6. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od vključno dne 1. 1. 2017 do prenehanja delovnega razmerja dne 27. 6. 2017 obračuna plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, za čas od 1. 1. 2017 do vključno marca 2017, zmanjšano za prejete zneske nadomestil s strani Zavoda RS za zaposlovanje, od tako obračunanih posameznih bruto zneskov plač plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, in tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ od 1. 1. 2017 do vključno 27. 6. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo denarnega povračila v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 v višini 1.992,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 481,90 EUR na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (IV. točka izreka). Svoje stroške postopka tožena stranka krije sama (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pritožbo, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 711/2017 z dne 18. 1. 2018 sklenilo, da se pritožba tožnice šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže po 118. členu ZDR‑1 z dnem izdaje sodbe, ni pa odločilo o reintegracijskem zahtevku, to pa je bil tudi očitek v tožničini pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako z dopolnilno sodbo z dne 25. 4. 2018 razsodilo, da se sodba z dne 27. 6. 2017 v izreku pod točko I. dopolni tako, da se doda drugi odstavek, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 27. 6. 2017 dalje (I. točka izreka). Sklenilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe (II. točka izreka).

3. Tožnica se pritožuje zoper dopolnilno sodbo v zvezi z navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2017 zaradi vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi reintegracijskem zahtevku tožnice na delovno mesto strokovni sodelavec V - turizem. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kršila drugi odstavek 55. člena ZDR-1, ko je s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja je bil daljši od dveh let, pa je vseeno tožnici priznalo delovno razmerje le do 27. 6. 2017. Sodišče, ki je neutemeljeno sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1) je s tem toženi stranki omogočilo zlorabo določb ZDR-1 in ZJU. Sodišče je s tem popolnoma izničilo kogentne zakonske določbe glede prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja je daljši kot dve leti. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo na predlog tožene stranke, čeprav tožena stranka ni podala konkretnih razlogov in ponudila dokazov, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožnica navaja, da je oktobra 2017 dopolnila 49 let, da je delovni invalid III. kategorije, kar so okoliščine, ki bi jih sodišče vsekakor moralo upoštevati pri odločitvi o reintegraciji tožnice. Splošno znano dejstvo je, da je v regiji, v kateri tožnica živi, stopnja brezposelnosti napram drugim območjem v Republiki Sloveniji bistveno večja, ki bo verjetno še trajalo in ne kaže, da se bo tožnica tudi v prihodnosti lahko zaposlila. Prav tako je tožnica v predmetnem delovnem sporu v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti celoten znesek tožničinih stroškov, ne pa le polovico tega zneska, pa še tega je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo plačati na TRR Delovnega sodišča v Mariboru.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2017 v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, je pa napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, odločitev o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pa razveljavilo.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2017 izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "strokovni sodelavec V - turizem" v obdobju od 29. 5. 2014 do 31. 12. 2016 na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki niso vsebovale razlogov, zakaj se sklepajo za določen čas. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo (tožena stranka pa glede tega niti ni zahtevala presoje pritožbenega sodišča), da je tožena stranka s tem kršila 54. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), saj je treba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno navesti razloge za njeno sklenitev, prav tako pa je tožena stranka kršila tudi drugi odstavek 55. člena ZDR‑1, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 56. člen ZDR-1 in nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas transformiralo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

7. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o reintegracijskem zahtevku tožnice, je o tem, na pritožbo tožnice, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnile sodbe, odločilo z dopolnilno sodbo. Z njo je sodišče prve stopnje zavrnilo reintegracijski zahtevek tožnice ter tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje po datumu sodne razveze (27. 6. 2017). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu "strokovni sodelavec V - turizem", saj je bilo med strankama nesporno, da je za opravljanje dela na tem delovnem mestu, skladno z veljavnim opisom delovnega mesta, med pogoji posebnih znanj določeno tudi znanje tujih jezikov, ki pa ga tožnica nima. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega presodilo, da obstajajo okoliščine, ki ne omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na predlog tožene stranke sodno razvezalo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo in je neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek za reintegracijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito, zato jih je transformiralo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče je torej dejansko ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, sicer transformacija pogodb ne bi bila mogoča. Tožena stranka se je s takšno presojo strinjala, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložila pritožbe. Ker pa neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu Strokovni sodelavec V - turizem ni bilo ovira, da transformacija pogodb ne bi bila možna, to prav tako ne more predstavljati ovire za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu tožničine reintegracije pri toženi stranki (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017). Neizpolnjevanje pogojev za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala več kot dve leti, na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka pa je takšno delo tožnice dopuščala, četudi ta ni govorila tekoče angleško in nemško, ni okoliščina, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR-1 in zato ne more biti utemeljen razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s stroški postopka, ki jih je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka sodbe z dne 27. 6. 2017 priznalo tožnici in jih v plačilo naložilo toženi stranki na TRR Delovnega sodišča v Mariboru. Sprememba dopolnilne sodbe v ničemer ne vpliva na odmero stroškov pred sodiščem prve stopnje v postopku pred izdajo dopolnilne sodbe, saj se uspeh tožnice ni spremenil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo Bpp 5/2017 z dne 17. 1. 2017 odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in vložitev tožbe z zastopanjem pred sodiščem prve stopnje, zato je odvetnik, ki je opravil storitve brezplačne pravne pomoči, po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.) upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tak polovični znesek znaša 481,90 EUR. Ob pravilni uporabi 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/01 in nasl.) je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora te stroške nakazati na TRR sodišča prve stopnje.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano dopolnilno sodbo v zvezi z navedeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2017 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč napačno štelo, da obstajajo pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično je bil tudi izrek dopolnilne sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje prilagojen takšni napačni presoji sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnice, prav tako pa je toženi stranki naložilo, da prizna tožnici vse pravice iz delovnega razmerja tudi od 28. 6. 2017 dalje do njenega nastopa dela pri toženi stranki (sodišče prve stopnje je tožnici s sodbo z dne 27. 6. 2017 priznalo pravice iz delovnega razmerja le do 27. 6. 2017). Ker pa je pritožbeno sodišče ugodilo primarnemu reintergacijskemu zahtevku, je moralo tudi razveljaviti odločitev o podrednem zahtevku za plačilo povračila po 118. členu ZDR-1 v III. točki sodbe z dne 27. 6. 2017, saj v primeru, da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku (reintegracijskemu zahtevku), ni pravne podlage za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu, saj ga je sodišče prve stopnje tožnici priznalo ob nepravilni odločitvi, da obstajajo pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

11. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v dopolnilni sodbi z dne 25. 4. 2018. Tožnica je namreč v postopku izdaje dopolnilne sodbe v celoti uspela, zato je v skladu s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP upravičena do povrnitve potrebnih stroškov postopka izdaje dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je odvetniške stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), in sicer: nagrado za sestavo predloga za dopolnilno sodbo (tar. št. 15/4) 375 točk, nagrado zastopanja na naroku z dne 21. 8. 2017 (tar. št. 15/3b) v višini 150 točk in odsotnost iz pisarne v času potovanja v višini 80 točk (četrti odstavek 6. člena OT), kar je skupno 605 točk, prav tako pa je utemeljeno priznati 2 % pavšal v zvezi z materialnimi stroški, kar je 617 točk. Ob vrednosti 0,459 EUR za točko znašajo tako potrebni stroški z upoštevanjem petega odstavka 17. člena ZOdv skupaj 308,5 točk, kar je 141,60 EUR. Pritožbeno sodišče je namreč upoštevalo, da je bila tožnici z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 194/2017 odobrena brezplačna pravna pomoč za postopek v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 27. 6. 2017, ki se je nadaljeval kot postopek v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pritožbeno sodišče je pooblaščenki tožnice prav tako priznalo stroške kilometrine na relaciji B. - C. (115,8 km x 0,37 EUR) v znesku 42,85 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožnici povrniti stroške v zvezi s postopkom izdaje dopolnilne sodbe v skupni višini 184,45 EUR. Skladno s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči je dolžna tožena stranka stroške nakazati na TRR sodišča, kot je razviden iz druge podalineje 1. alineje I. točke izreka te sodbe.

12. Tožnica je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožena stranka skladno s tretjim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z OT tožnici priznalo: nagrado za pritožbo (tar. št. 15/4) 375 točk, prav tako pa ji je priznalo 2 % pavšal v zvezi z materialnimi stroški, kar je skupno 382,5 točk. Ob vrednosti 0,459 EUR za točko, znašajo tako potrebni stroški z upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv skupaj 191,25 točk, kar je 87,78 EUR. Tožnica je bila v pritožbenem postopku prav tako upravičena do brezplačne pravne pomoči z odločbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 103/2018. Zato je dolžna tožena stranka skladno s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči stroške nakazati na TRR sodišča, kot je razviden iz III. točke izreka te sodbe.