Jedro

Rok za vložitev ZVZ je tri mesece od dneva, določenega v 2. odst. 401. člena ZPP (1. odst. 401. člena ZPP). To je najdaljši možni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tretji odst. 401. člena ZPP v situacijah, navedenih v njem, rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 1. odst. 401. člena ZPP skrajšuje, ne pa podaljšuje.

Z graditvijo na tujem zemljišču v družbeni lasti ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Instituta civilnega prava o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ni mogoče uporabiti za uveljavitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. 1./ Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje v točki 2./ izreka spremeni tako, da se glasi: - Ugotovi se, da je tožeča stranka P. d.d. K. imetnik pravice uporabe stavbne parcele številka 146 vl. štev. 1070 k.o. P. ter na njej stoječe poslovne stavbe (avtobusne postaje) in je tožena stranka občina P. dolžna izstaviti tožeči stranki listino za vpis te pravice v zemljiško knjigo, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. - V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem toda nespremenjenem delu potrdi".

2./ V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V 2. točki izreka svoje sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka P. d.d. K. imetnik pravice uporabe (lastnik) stavbne parcele številka 146, vl. št. 1070 k.o. P. ter na njej stoječe poslovne stavbe (avtobusne postaje) in je tožena stranka občina P. dolžna izstaviti tožeči stranki listino za vpis te pravice v zemljiško knjigo, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba. Pritožbo tožene stranke zoper omenjeno sodbo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z delno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, tožena stranka pa z revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Državno tožilstvo Republike Slovenije predlaga, naj to sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožena stranka pa, naj ju spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je vročilo revizijo tožeči stranki, intervenientu na njeni strani in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Slednje se o njej ni izjavilo, niti tožeča stranka niti intervenient na njeni strani pa nanjo nista odgovorila. Obema strankama spora in intervenientu na strani tožeče stranke pa je vročilo tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Odgovora nanjo ni nihče vložil. Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna.

Zakon o pravdnem postopku ureja v 401. členu in sledečih posebno izredno pravno sredstvo - zahtevo za varstvo zakonitosti. Vloži jo lahko Državno tožilstvo Republike Slovenije zoper vsako pravnomočno sodno odločbo. Rok za njeno vložitev je tri mesece od dneva, določenega v 2. odst. 401. člena ZPP (1. odst. 401. člena ZPP). To je najdaljši možni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Tretji odst. 401. člena ZPP v situacijah, navedenih v njem, rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 1. odst. 401. člena ZPP skrajšuje, ne pa podaljšuje. Tak zaključek sledi tudi iz 3. odst. 401. člena ZPP, ki uporabi besedo "samo", in vezave začetka teka roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na dan vročitve Državnemu tožilstvu Republike Slovenije revizije tiste stranke, ki mu je bila vročena prej (ne pa: pozneje). Samo tako je tudi treba razumeti odločbo tega sodišča v zadevi, obravnavani pod opr. štev. II Ips 572/95. Zato velja v primerih iz 3. odst. 401. člena ZPP30 dnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti samo takrat, kadar trimesečni rok iz 1. odst. 401. člena ZPP skrajšuje, ne pa tudi takrat, kadar bi glede na posebne okoliščine primera prišlo do njegovega podaljšanja.

Toženi stranki je bila sodba sodišča druge stopnje vročena pozneje kot tožeči stranki - 3.3.1997. Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je torej potekel s pretekom 3.6.1997 (2. točka 1. odst. 401 člena ZPP in 3. odst. 112. člena ZPP). Tožena stranka je sicer vložila revizijo, ki jo je Državno tožilstvo Republike Slovenije prejelo šele 12.6.1997. Glede na zgoraj navedene razloge pa tako pozna vročitev revizije upravičencu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti trimesečnega roka iz 1. odst. 401. člena ZPP ne podaljšuje, še zlasti pa mu ne daje novega (rok iz 1. odst. 401. člena ZPP je potekel že s pretekom 3.6.1997). Zato je to sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 392. členom ZPP kot prepozno zavrglo.

Revizija je dovoljena in delno utemeljena.

V času vložitve tožbe 1.12.1992 v gospodarskih sporih revizija ni bila dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni presegala 45.000,00 SIT (1. odst. 497. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v tožbi navedla, da je vrednost spornega predmeta 10.000,00 SIT, revizija, upoštevajoč v tožbi navedeno vrednost spora, ne bi bila dovoljena.

Če se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, se pravica do revizije presoja po vrednosti spora, ki jo je navedel tožnik v tožbi. Te vrednosti tožnik pozneje ne more spreminjati. Možno pa jo je spremeniti na ugovor toženca, če ga poda v odgovoru na tožbo. Tožena stranka tega ni storila. O pravilnosti v tožbi navedene vrednosti spora pa se lahko prepriča tudi sodišče po uradni dolžnosti tako, kot to določa 3. odst. 40. člena ZPP.

Predno je začelo sodišče prve stopnje obravnavati glavno stvar, je v zapisniku o glavni obravnavi z dne 10.12.1993 navedlo: "Stranke soglašajo, da je vrednost zahtevka 100.000,00 SIT". Oblikovanje omenjenega zapisa je v toliko nejasno, da na njegovi podlagi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je dala pobudo za spremembo vrednosti spora katera od strank, česar ne bi bilo več mogoče upoštevati pri ugotavljanju pravice do revizije, ali pa je sodišče po 3. odst. 40. člena ZPP samo po uradni dolžnosti ugotovilo drugačno vrednost spora. To pa mora revizijsko sodišče pri ugotavljanju omenjene pravice upoštevati. Ker je treba v dvomu ravnati v korist stranke, ki uveljavlja pravico do revizije, razlaga revizijsko sodišče zgoraj navedeni zapis kot zapis ugotovitve vrednosti spora, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje po 3. odst. 40. člena ZPP po uradni dolžnosti. Tako ugotovljena vrednost spora pa velja od vložitve tožbe dalje. Zato je revizija tožene stranke dovoljena.

Čeprav se je pretežni del obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje nanašal na obravnavanje prvega glavnega tožbenega zahtevka (sodišče prve stopnje ga je zavrnilo), to ne pomeni, da drugega glavnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje ni obravnavalo.

Izvajalo je tudi dokaze, nanašajoče se nanj, na njihovi podlagi ugotovilo za odločitev pomembna dejstva in odločilo. Zato pritožbeno sodišče ob presoji utemeljenosti pritožbenih razlogov z odločitvijo, da v zvezi z obravnavanjem drugega glavnega tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi samo ni kršilo določb pravdnega postopka. Novih dejstev, ki bi bila morda tudi še pomembna za odločitev, pa tožena stranka ne more navajati šele v reviziji (3. odst. 385. člena ZPP). Morala bi jih navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega pa ni storila. Ne glede na to pa revizijsko sodišče opozarja, da iz izreka sodbe izhaja, da se ta nanaša na zgradbo avtobusne postaje.

Utemeljeno pa opozarja revizija na zmotno uporabo materialnega prava. Pravna pravila o gradnji na tujem zemljišču urejajo samo pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Zato sta sodišči prve in druge stopnje zmotno oprli svoji odločitvi na omenjena pravna pravila. Na njihovi podlagi tožeča stranka na spornem zemljišču ni mogla pridobiti pravice uporabe. Pravno zmotno pa je tudi odločanje, ki temelji na predpostavki, da sta si lastninska pravica in pravica uporabe na družbeni lastnini tako podobni, da lahko imetnik pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini uveljavlja na isti stvari tudi lastninsko pravico sklicujoč se na institute, ki urejajo pridobivanje lastninske pravice izven predpisov o lastninjenju družbene lastnine.

Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja (pritožbeno sodišče sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kot pravilno ugotovljeno), da je pravni prednik tožeče stranke (v nadaljevanju: tožeča stranka), zgradil avtobusno postajo s svojimi sredstvi. Sredstva gospodarskih organizacij, kar je tožeča stranka v času gradnje avtobusne postaje bila, so bila družbena sredstva, ne glede na to, kako so bila pridobljena (4. člen Zakona o sredstvih gospodarskih organizacij - Ur. list FLRJ štev. 17/61, 30/62, 53/62 in sledeči). Zgrajena avtobusna postaja je bila zato družbena lastnina in sicer v uporabi tožeče stranke, ker jo je zgradila s svojimi sredstvi. Zato tožeča stranka z zgraditvijo avtobusne postaje na spornem zemljišču ni mogla pridobiti lastninske pravice. Ne glede na to pa je že 2. odst. 1. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. list FLRJ štev. 26/54...53/62 in sledeče) določal, da stavbnih zemljišč, ki so družbena lastnina, ni mogoče odtujevati ampak je mogoče na njih pridobiti samo pravice, ki jih določa zakon. Tudi poznejši predpisi, ki so urejali pravni položaj stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, tega niso urejali drugače (n. pr. 4. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. list SRS štev. 16/76 in 42/86). Zato tožbenemu zahtevku, v kolikor izenačuje pravico uporabe z lastninsko pravico, ni mogoče ugoditi. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v obsegu, v katerem zahteva tožeča stranka ugotovitev, da je lastnik sporne parcele in na njej stoječe avtobusne postaje, zavrnilo (1. odst. 395. člena ZPP).

Lastništvo na omenjenih nepremičninah lahko uveljavlja tožeča stranka samo v skladu s predpisi, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno zemljišče vknjiženo v zemljiški knjigi kot družbena lastnina občine P. Ugotovilo pa je tudi, da je občinski odbor P. z odločbo dovolil tožeči stranki zgraditi avtobusno postajo na (očitno) spornem zemljišču. Ugotovljeno je, da je tožeča stranka na spornem zemljišču zgradila avtobusno postajo. Ta pa je, kot izhaja že iz gornje obrazložitve, družbena lastnina v uporabi tožeče stranke. Ob uzakonjenem načelu, da je pravna usoda zemljišča vezana na pravno usodo na njem zgrajene stavbe, ne pa obratno (primerjaj pred začetkom tega spora veljajoče predpise n. pr.: 1. odst. 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami - Ur list SRS štev. 19/76 in 42/86; 2. stavek 2. odst. 15. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - Ur. list SRS in RS štev. 18/84 ... 24/92), je tožeča stranka že z zgraditvijo avtobusne postaje na podlagi z odločbo danega dovoljenja za gradnjo na spornem zemljišču v družbeni lastnini, pridobila na njem pravico uporabe. Za pridobitev te pravice namreč vpis v zemljiško knjigo ni potreben. Ta je samo deklaratorne narave. Zato je ugotovitev, da je tožeča stranka imetnik pravice uporabe na avtobusni postaji in na zemljišču, na katerem je zgrajena, pravilna, samo na podlagi drugih materialnopravnih predpisov od tistih, na katere sta se sklicevali sodišči druge in prve stopnje.

Glede na zgoraj navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe potem, ko je ugotovilo, da med postopkom tudi ni prišlo do procesnih kršitev, navedenih v 10.točki 354. člena ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker zaradi na revizijski stopnji zavrnjenega dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški, revizijsko sodišče ni ponovno odločalo o stroških pravdnega postopka, nastalih na prvi in pritožbeni stopnji. Stroškov revizijskega postopka pa tožena stranka ni prijavila.