Jedro

Ker je zagovornica zahtevi za varstvo zakonitosti priložila podpisano izjavo obeh oškodovancev, s katero potrjujeta, da naj bi obsojenec izpolnil svoje obveznosti in to še prej, preden je sodišče pogojno obsodbo preklicalo, je podan tako občuten dvom o ugotovljenih odločilnih dejstvih (427. člen ZKP), da je Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 20.2.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 3.2.2005 se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu J.K. za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 1. odstavku 234.a člena KZ izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 6.10.2003 in odločilo, da mora obsojenec na prestajanje šestmesečne zaporne kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.2.2005 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 18.5.2005 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res je sicer, da na narok za preklic pogojne obsodbe dne 6.2.2004 oškodovanca nista bila povabljena, kar je razvidno iz odredbe na list. št. 54 kazenskega spisa, vendar pa ta kršitev (določbe 3. odstavka 506. člena ZKP, po kateri predsednik senata obvesti o seji senata oškodovanca) ni vplivala na zakonitost odločbe o preklicu. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zagovornica obsojenca izpodbija pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe, ker okrožno sodišče ni postopalo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki urejajo postopek za preklic pogojne obsodbe, Višje sodišče v Mariboru pa je to kršitev spregledalo.

Sodnik bi namreč moral na razpisanem naroku zaslišati obsojenca, prav tako pa bi moralo na narok, ki je bil razpisan v zvezi s postopkom za preklic pogojne obsodbe za dne 6.2.2004, povabiti oba oškodovanca, kot to določa 3. odstavek 506. člena ZKP. Sodišče je povabilo le obsojenca, ki se na vabilo ni odzval, in državnega tožilca ter v navzočnosti slednjega izdalo izpodbijano odločbo. Ker sodišče obeh oškodovancev na narok ni povabilo, ni razčistilo pomembnega vprašanja, ali je obsojenec oškodovancema dolg povrnil ali ne, in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Trditev zagovornice v zahtevi, da je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 506. člena ZKP s tem, ko ni povabilo obeh oškodovancev na narok, je utemeljena, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost odločbe o preklicu, kot na to opozarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, niti zagovornica sama vpliva te kršitve na zakonitost sodne odločbe ne pojasni. V primeru, ko zahteva uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP mora vložnik zahteve poleg določb ZKP, ki so bile po njegovem mnenju kršene, pojasniti tudi vzročno zvezo med kršitvijo določb ter zakonitostjo sodne odločbe, česar pa zagovornica, kot rečeno, v obravnavani kazenski zadevi ni storila. Vrhovno sodišče pa je izpodbijano sodbo kljub temu razveljavilo, saj je nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (427. člen ZKP). Zagovornica je namreč zahtevi za varstvo zakonitosti priložila podpisano izjavo obeh oškodovancev, s katero potrjujeta, da naj bi obsojenec izpolnil svoje obveznosti in to še prej, preden je sodišče pogojno obsodbo preklicalo. Če bi bilo temu res tako, do preklica pogojne obsodbe ne bi prišlo. Res je sicer, da bi se iz pritožbe, ki jo je vložil obsojenec zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to odločilo o preklicu pogojne obsodbe, dalo sklepati, da oškodovancema ni še ničesar povrnil, vendar pa priložena izjava govori drugače. Ker na naroku, na katerem je bilo odločeno o preklicu, niso bili zaslišani ne obsojenec (ki se je sicer s svojim neprihodom kontradiktornosti v postopku odrekel), in ne oba oškodovanca, je podan tako občuten dvom o ugotovljenih odločilnih dejstvih, kar okoliščina, ali je obsojenec oškodovancema dolgovani znesek povrnil ali ne, v postopku za preklic pogojne obsodbe vsekakor predstavlja, je Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to okoliščino zanesljivo ugotoviti in na tej podlagi ponovno odločiti o predlaganem preklicu pogojne obsodbe.