Jedro

V primeru odstopa od pogodbe trditveno in dokazno breme o okoliščinah odstopa od pogodbe na tistemu, ki zatrjuje, da je prišlo do odstopa od pogodbe. Kakršnihkoli trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče uporabiti 104. člen OZ, tožnik ni podal. Denarni zahtevek tožnik utemeljuje z izpolnitvijo posojilne pogodbe in ne s prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve (103. člen OZ) ali z nepravočasno izpolnitvijo (104. do 106. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima tožnik zahteva plačilo 429.000,00 EUR; s primarnim zahtevkom z zamudnimi obrestmi od 2.2.2011 dalje, s podrednim pa z zamudnimi obrestmi od zneska 270.000,00 EUR od 23.6.2008 dalje, od zneska 110.000,00 EUR od 23.9.2008 dalje in od zneska 49.000,00 EUR od 26.11.2008 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 5.122,09 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prave stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje ugotovitvi, da je bil tožnik v pravno poslovnem razmerju s tožencem in da je na bančni račun toženčeve žene nakazal znesek 429.000,00 EUR. Za nepravilen označuje povzetek trditev, naj bi bila zemljišča 20 km oddaljena od zemljišč, predvidenih za gradnjo pristajalne steze. Pravilno je, da je razdalja med zemljišči 20 km. Pojasnjuje, da rok vračila ni bistvena sestavina pogodbe, zato se sodišče neupravičeno sklicuje, da naj bi ne bil dogovorjen oz. da ga tožnik ni navedel. Tožnik je navedel, da so bila zemljišča kupljena v letu 2008, najkasneje leta 2009. Pravdni stranki sta določili okvirni rok, v katerem naj bi toženec posojilo vrnil: denar za sklop zemljišč za gradnjo hiš v roku treh mesecev, za drugi sklop zemljišč v roku šestih mesecev in za zemljišča, namenjena izgradnji vzletno pristajalne steze, v roku enega leta. Najkasneje v letu 2010 bi zato toženec moral denar vrniti skupaj z dogovorjenim deležem od morebitnega profita. Zapadlosti terjatve toženec ni ugovarjal; z dopisom konec leta 2010 je tožnik določil rok vračila 1.2.2011. Za nelogično označuje sklepanje, da bi bila posojilna podlaga nakazila ob nakazovanju navedena. Opozarja na tožnikov prijateljski odnos s tožencem in J. A. Graja ugotovitev, da nikoli ni bilo govora o posojilu. Sprašuje se, zakaj bi toženec predlagal podpis posojilne pogodbe, če o posojilu ne bi bilo govora. Poudarja, da je osnutek posojilne pogodbe pridobil in tožniku poslal toženec. Očitno je bila pogodba pripravljena zato, da se formalizira tovrsten ustni dogovor. Vztraja, da je bil denar dan kot posojilo, vendar meni, da je tožnik do vračila upravičen tudi na drugi podlagi. Toženec se je namreč zavezal prodati nepremičnine. Ker tega ni storil v roku leta dni, kakor se je zavezal, je kršil dogovor in tožnik je od pogodbe upravičeno odstopil. V primeru odstopa je upravičen do vrnitve tistega, kar je dal. Tožnikov dopis z dne 30.11.2010 je razumeti kot izjavo o prenehanju poslovnega sodelovanja. Ni potrebno, da bi bil zapisan izraz „odstopam“. Z zahtevo za vrnitev denarja je izkazana volja, da pogodba preneha. Tožnik je postavil določno zahtevo po vrnitvi 429.000,00 EUR, kar je plačal. Ker je bil enoletni rok večkrat podaljšan, ja zadoščeno tudi 105. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik je večkrat pozival v smeri prodaje, toženec pa se je izmikal z najrazličnejšimi izgovori. Ugotovitev, da toženec nepremičnin ni mogel prodati, označuje za dokazno nepodprto in neprepričljivo. Meni, da bi ta dejstva moral dokazati toženec, ki je pojasnil zgolj to, da na trgu ni mogoče doseči cen, ki so jih zasledovali. Če je bil tožnik investitor, potem je imel pravico svojo investicijo likvidirati, pa čeprav z izgubo. Če je tožnik kupec nepremičnin, potem naj sodišče pojasni, zakaj vse do danes kljub plačilu celotne kupnine ni vknjižen kot lastnik nepremičnin. Prepovedi, da tujci postanejo lastniki nepremičnine, v R. že vsaj od leta 2014 dalje ni več. Vseeno je, ali je bil denar posojen, investiran ali dan za nakup nepremičnine v smislu tujega imena in za svoj račun. Odločitev označuje za absurdno, ker je tožnik brez denarja in brez nepremičnin, ki so vknjižene na ime toženčeve žene. Tožnik je plačal denar, v zameno pa ni dobil ničesar, niti lastninske pravice niti nobene druge premoženjske koristi. Tudi če bi šlo za skupno investicijo v projekt, bi bil toženec najkasneje v roku enega leta dolžan nepremičnine prodati. Ker tega ni storil, je tožnik upravičeno zahteval vračilo denarja in v tem smislu zaradi neizpolnjenih obvez odstopil od pogodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi v pritožbeni fazi postopka je sporno dejansko vprašanje, na kakšni dejanski podlagi je tožnik tožencu (na račun njegov žene) nakazal 429.000,00 EUR. Tožnik zatrjuje posojilno razmerje, toženec zatrjuje skupen vložek v zemljišča v R. Nesporno je, da je bilo z denarnimi sredstvi, ki jih je poleg tožnika in toženca prispeval tudi J. A. iz A., v R. kupljeno zemljišče in vpisano na ime toženčeve žene, ki je R. državljanka.

6. Najbolj verodostojno je voljo pogodbenikov mogoče razbrati iz listinskih dokazov, ki jih pritožba ne komentira oziroma jih v celoti spregleda. Gre za komunikacijo med tožnikom na eni strani in tožencem ter njegovo ženo na drugi strani in sicer iz obdobja, v katerem je bilo pogodbeno razmerje oblikovano oziroma pogodba sklenjena. Komunikacija izvira tudi iz obdobja, v katerem bi morala biti nakupljena zemljišča z velikim dobičkom prodana. Ta komunikacija, ki ji verodostojnosti ne odreka nobena od strank, tudi po mnenju pritožbenega sodišča izključuje možnost, da bi tožnik denarna sredstva nakazal – dne 23.6.2008 270.000,00 EUR, dne 23.9.2008 110.000,00 EUR in dne 26.11.2008 49.000,00 EUR – na osnovi posojilne pogodbe. Z interpretacijo te korespondence, kakor jo sodišče prve stopnje podaja na 12. in 13. strani sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Iz dopisovanja nedvoumno izhaja, da je tožnik denar nakazal kot svoj vložek v projektu nakupa zemljišč v R. Izključeno je, da bi tožencu denar posodil, kajti tožnik sprašuje koliko denarja naj še nakaže, sebe šteje za udeleženca pri dobičku, se zanima za prodajo in trenutno prodajno ceno, prosi za kopije pogodbe, preverja ali je bilo zanj nakupljeno 10.000 m2 po 7 EUR/m2, 40.000 m2 po 5,00 EUR in 40.000 m2 po 3,75 m2 … (dokazi od B 1 – do B 14). Ker komunikacija izvira iz obdobja, ko se je obligacijsko razmerje oblikovalo, sredstva vlagala, pričakoval uspeh posla, ti listinski dokazi nedvoumno izkazujejo namen strank. Tudi v dne 24.3.2011 poslanem dopisu (dokaz A21; predložil ga je tožnik) toženec govori o tožnikovem „vložku denarja v R.“. Zgolj v dopisu z dne 30.11.2010 (dokaz A 6) tožnik investicije ne obravnava kot svoje; očitno zaradi priprave na postavitev denarnega zahtevka, saj v dopisu postavlja rok vračila, na katerega v tem postopku veže zapadlost zahtevka za vračilo posojila.

7. Ob tako obsežni in jasni korespondenci, kot je navedena zgoraj, je dokazna ocena, s katero pritožba polemizira – da tožnik ob nakazilu ni napisal namena nakazila – bistveno manj pomembna. Prijateljski odnosi pravnih strank in J. A. so nedvomno izkazani; nedvomno je bilo prijateljstvo povod za poslovno sodelovanje in zaupanje razlog, da se o sklenjenem poslu ni sestavila listina. Zakaj naj bi zaradi prijateljstva stranki sklenili ravno posojilno pogodbo, pritožba ne pojasni. Z argumentom, da rok vračila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe, pritožnik drugačne odločitve ne more doseči, saj je zahtevek zavrnjen, ker sta stranki sklepali posel z drugačno vsebino in ne zato, ker bi bilo vprašljivo, ali sta dogovorili bistvene ali nebistvene sestavine posojilne pogodbe.

8. Tudi dejstvo, da so pravdni stranki in toženčeva žena po tem, ko je bilo že izkazano, da prodaja z dobičkom ne bo mogoča, v medsebojni komunikaciji omenjali posojilno pogodbo, ne vzbuja dvoma v pravno naravo sklenjene pogodbe. Toženec in njegova žena sta izpovedala, da je bil o posojilni pogodbi – po tem, ko se prodaja zemljišč zaradi cen na tržišču z dobičkom ni mogla izvesti – govor zaradi zavarovanja tožnikovega pravnega položaja. Prepričljivo sta izpovedala o iskanju možnosti zavarovanja: z vpisom hipoteke v korist toženca (in v zvezi s tem s sklenitvijo pravnega posla, ki bi bil podlaga za hipoteko), možnostjo tožnikove pridobitve lastninske pravice z odloženim vpisom, odprtjem tožnikove družbe v R., ki bi zemljišče lahko pridobila v last. Edino tožnik v svoji izpovedbi potrjuje sklenitev posojilne pogodbe, vendar je zaradi ostalih, skladnih dokazov, povsem neprepričljiv. Vsebine dogovora, kakršnega toženec povzema tudi v pritožbi, ostali dokazi ne potrjujejo.

9. Pritožnik se sklicuje tudi na kondikcijo (111. čl. OZ). Meni, da je vsebina obligacijskega razmerja nepomembna, ker je toženec, ki zemljišč ni prodal, očitno kršil pogodbo, tožnik pa je z zahtevkom za vrnitev vplačanega denarja pogodbo odpovedal. Ni mu mogoče pritrditi, da je vseeno, ali je bil denar posojen, investiran ali dan za nakup nepremičnine, kajti bistveno je, kdo nosi riziko investicije, ki se (trenutno) kaže za zgrešeno. Dokazni postopek je potrdil, da je bil denar, skladno s pogodbeno voljo, vložen v nepremičnine, glede katerih je bilo dogovorjeno, da se prodajo z dobičkom, česar pa (še) ni mogoče realizirati. Trditev o tem, da bi od pogodbe odstopil in zaradi katerega razloga bi bil sploh upravičen odstopiti, tožnik ni podal. Tudi trditve, da bi bilo kupljena zemljišča že mogoče prodati z dobičkom, ne. Trditev o dogovoru, da bodo, ne glede na gibanje cen na tržišču, nepremičnine v R. prodane v letu dni, ni izkazana. Pritožnik povsem spregleda, da bi bilo v primeru dostopa od pogodbe trditveno in dokazno breme o okoliščinah odstopa od pogodbe na njem. Kakršnihkoli trditev, na osnovi katerih bi bilo mogoče uporabiti 104. čl. Obligacijskega zakonika, tožnik ni podal. Denarni zahtevek tožnik utemeljuje z izpolnitvijo posojilne pogodbe in ne s prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve (103. čl. OZ) ali z nepravočasno izpolnitvijo (104. do 106. čl. OZ). Ni mogoče slediti tožnikovi interpretaciji, da dopis z dne 30.11.2010 dokazuje odstop od pogodbe. Z dopisom se zahteva vračilo zneska 429.000,00 EUR.

10. Vprašanje, zakaj tožnik ni vpisan kot lastnik nepremičnin, če je nastopal kot investitor, je retorično, saj ni nujno, da je pravna posledica vsakega vlaganja pridobitev lastninske pravice. Na osnovi opisa obligacijskega razmerja kot posojilnega razmerja in postavitve zahtevka za vrnitev posojila, kar tožnik uveljavljal v tem postopku, do plačila uveljavljenega denarnega zneska niti zamudnih obresti ni upravičen.

11. Očitek o nepravilnem povzemanju oddaljenosti kupljenih zemljišč je premalo pojasnjen, da bi ga bilo mogoče preveriti. Po oceni pritožbenega sodišča je trditev o oddaljenosti zemljišč na četrti strani sodbe pravilno povzeta.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).