Jedro

Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni ugotovilo pomanjkljivosti in ker je ocenilo, da glede pravilnosti in s tem strokovnosti mnenja ni podan utemeljen dvom, ni bilo podlage za ravnanje po 258. členu ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 26.02.1998 je bil obs. A.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ in obsojen na kazen 11 mesecev zapora. Po 1. in 2. odstavku 39. člena KZ mu je bila izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas devet mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 05.07.2000 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik S.K. s P., je dne 11.10.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in napadeni sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi je navedeno, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 258. člena ZKP, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se postavita nova izvedenca sodnomedicinske in cestnoprometne stroke, ker naj bi bili njuni mnenji sami s seboj v nasprotju. Takšni kršitvi pa naj bi po mnenju obrambe vplivali na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče pa naj bi tudi zagrešilo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se opredelilo do dejstev, navajanih v pritožbi obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje. V ravnanju sodišč ni podana kršitev določb iz 258. člena ZKP, ki določa, kdaj je potrebno zahtevati mnenje novih izvedencev. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da vložnik v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako v sodbi pritožbenega sodišča ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče navedlo razloge, zakaj ni ugodilo pritožbi obrambe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti meni, da je prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 258. člena ZKP, ker je zavrnilo dokazni predlog obsojenca po pritegnitvi drugega izvedenca sodnomedicinske stroke zaradi podaje mnenja o možnih načinih nastanka poškodb pri oškodovancu.

Navedena določba predvideva med ostalim pritegnitev drugega izvedenca v primeru, če so v izvedenskem mnenju pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Sodišče, ki po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) prosto presoja tudi izvedensko delo, je mnenje izvedenca dr. B.Ž., podanega pisno in ustno na glavni obravnavi dne 14.11.1997, vsestransko ocenilo in o tem navedlo obširne razloge. Njegovo mnenje je presodilo tudi v delu, v katerem je pojasnil okoliščino, da je pokojni oškodovanec bil v trenutku prometne nesreče sopotnik v obsojenčevem avtomobilu in ne voznik. V obrazložitvi odločitve, s katero je zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev Inštituta za sodno medicino, je sodišče navedlo, da ne dvomi v strokovnost mnenja izvedenca dr. B.Ž. in tudi razloge za takšno odločitev. Sodišče tedaj ni ugotovilo v podanem mnenju pomanjkljivosti, prav tako je ocenilo, da glede pravilnosti in s tem strokovnosti mnenja ni podan utemeljen dvom. Glede na to ni bilo podlage za postopanje po določbi 258. člena ZKP. Zato sodišče ni kršilo navedene določbe in s tem tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Z navedbami, da se izvedenec pri razlagi nastanka poškodb pokojnega oškodovanca ni opredelil glede tega, ali naj bi udaril v vrata ali steber avtomobila ali v armaturno ploščo, da ni upošteval, da so bila desna sprednja vrata močno poškodovana in zaprta, da oškodovanec ni dobil nobene poškodbe na desni roki ali bočnem delu telesa ter da je zato njegovo mnenje samo s seboj v nasprotju, zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada pravilnost po sodišču sprejete ocene mnenja izvedenca dr. B.Ž. in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 258. člena ZKP tudi, ker se je pri odločanju oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke dr. N.Č. glede uporabe varnostnih pasov v avtomobilu. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe (2. odstavek na 4. strani), je sodišče pri oceni mnenja tega izvedenca upoštevalo dejstvo, da ni strokovnjak na področju varnostnih pasov, na kar je sam opozoril pri podaji izvedenskega mnenja. Pri tem je treba poudariti, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilne okoliščine, kdo je bil voznik osebnega avtomobila v kritičnem času, ali obsojenec ali pa oškodovanec, izvedlo tudi druge dokaze. Po kritični presoji vseh dokazov je zaključilo, da je vozil osebni avtomobil v času prometne nesreče obsojenec. Ugotovitev, da je bil varnostni pas na voznikovi strani uporabljen, kar je potrjeno s spisu priloženimi fotografijami obsojenčevega osebnega avtomobila, je le ena od okoliščin, na katere sodišče opira navedeni zaključek. Ne samo objektivni podatki o stanju avtomobila po prometni nesreči, temveč tudi ostali izvedeni dokazi, ki so dejansko skladni z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ne dajejo podlage za oceno, da je to mnenje v takšni meri nepopolno in strokovno dvomljivo, da bi sodišče moralo ravnati po določbi 258. člena ZKP in odrediti drugega izvedenca prometne stroke. Sploh pa ni razlogov, zaradi katerih sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izvid in mnenje navedenega izvedenca. Določba 258. člena ZKP, ki sodišču po njegovi presoji nalaga pritegnitev drugega izvedenca, tega ne zapoveduje. Sodišče ne sme opreti sodbe na izvid in mnenje izvedenca samo takrat, če je bil za izvedenca postavljen, kdor ne sme biti zaslišan kot priča, ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja, kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje (1. odstavek 251. člena ZKP). Po povedanem ni mogoče slediti oceni zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče tudi v tem delu bistveno kršilo določbe kazenskega postopka.

Navedbo zahteve za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo dejansko stanje v smislu ugotavljanja materialne resnice raziskati s pritegnitvijo novega izvedenca prometne stroke oziroma s pritegnitvijo izvedenca avtomehanske stroke, je ob dejstvu, da s strani obrambe takšen dokazni predlog doslej ni bil podan, mogoče razumeti le kot očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa, kot je že pojasnjeno, ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Iz razlogov drugostopne sodbe je razvidno, da se je pritožbeno sodišče v zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja opredelilo glede odločilne in s pritožbo napadene okoliščine, da je v času prometne nesreče osebni avtomobil vozil obsojenec. Presodilo je, da je ocena dokazov, ki jo je v zvezi z navedenim odločilnim dejstvom sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Pri tem je poudarilo, da jo v celoti povzema, ker temelji na zbranem dokaznem gradivu, predvsem na mnenjih izvedencev prometne in medicinske stroke. Iz takšne obrazložitve je razvidno, da je sodišče druge stopnje z upoštevanjem vsebine izvedenih dokazov, tudi izvedenskih mnenj in njihovo presojo, ki je enaka presoji sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbene pomisleke glede sprejemljivosti in strokovnosti izvedenskih mnenj. S tem je zadostilo zahtevam določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (325. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.