Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Tožnica je na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) vložila tožbo zoper toženkin sklep, št. 38241-12/2025/8 z dne 30. 7. 2025 in delno odločbo, št. 38241-12/2025/57 z dne 27. 2. 2026. Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena tožničina stranska udeležba v postopku izdaje izpodbijane delne odločbe, s katero je ta spremenila regulacijo operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem Trgu 3b "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg", ki je bila določena z odločbo, št. 38241-2/2022/26 z dne 14. 7. 2022. Tožnica je po procesni razdružitvi zadev s strani sodišča prve stopnje dne 7. 7. 2026 vložila tudi modificiran predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče do pravnomočnega končanja tega upravnega spora v celoti zadrži izvrševanje izpodbijane delne odločbe, in sicer najmanj za pogodbena razmerja na Trgu 3b, ki jih izrecno navaja v predlogu. Nadalje je v predlogu predlagala, naj sodišče odloči, da je toženka dolžna v roku 3 dni od izdaje sklepa o začasni odredbi naložiti Telekomu Slovenije, d. d. (stranki z interesom v tem upravnem sporu), da iz vzorčnih ponudb na Trgu 3b odstrani vse spremembe, ki se nanašajo na vsebino izpodbijane delne odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.
2.Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe s svojim sklepom zavrnilo in obrazložilo, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po oceni sodišča tožnica višino letnega preplačila in njegov vpliv na njen obstoj, kar bi jo doletelo zaradi posledičnega učinkovanja sankcij, kot težko popravljivo škodo zatrjuje pavšalno, neizkazano ter enostransko. Glede ostalih oblik zatrjevane težko popravljive škode, ki naj bi ji nastajala v posledici ureditve z izpodbijanima odločbama, pa sodišče prve stopnje meni, da so tudi te trditve pavšalne, vzročna zveza z regulacijo pa je v zvezi z njimi neizkazana (25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ocenilo je tudi, da bi se tožnica materialni škodi, ki jo zatrjuje in po višini opredeljuje, lahko vsaj deloma izognila s svojim ustreznim ravnanjem. Neposredno grozeče negativne posledice bodočega sankcioniranja s strani Telekoma Slovenije po sui generis postopku, ki ga predvidevata delni odločbi, bodo nastopile le ob ravnanju tožnice, ki pa se jim ob opisanem premoženjskem stanju lahko izogne, saj jo ravnanje po regulaciji ne izpostavlja težko popravljivi škodi (28. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ugotovilo je tudi, da bi bila ob ugoditvi predlagani začasni odredbi, nesorazmerno prizadeta javna korist in korist stranke z interesom (29. točka in nasl. obrazložitve izpodbijanega sklepa).
3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
4.Toženka v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
5.Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov.
6.Pritožba ni utemeljena.
Razprava o vprašanju pritožničine aktivne legitimacije za tožbo zoper izpodbijano delno odločbo v tem upravnem sporu, je za pritožbeno presojo nebistvena. V obravnavani zadevi je namreč z združitvijo upravnega spora, v katerem se izpodbija delna regulatorna odločba (opr. št. I U 723/2026) z upravnim sporom, v katerem pritožnica izpodbija odločitev o njeni stranski udeležbi v postopku izdaje delne regulatorne odločbe (opr. št. I U 1509/2025), vprašanje pritožničine aktivne legitimacije postalo nerelevatno. Njena aktivna legitimacija v zadevi I U 1509/2025 ni bila sporna in tudi ne izpodbijana, z združitvijo obeh zadev v skupno obravnavanje pa je postala aktivno legitimirana tudi v delu upravnega spora, ki se nanaša na izpodbijanje delne odločbe zoper katero se predlaga izdaja začasne odredbe. Sodišču prve stopnje se zato v postopku izdaje začasne odredbe tudi ni bilo treba posebej opredeljevati do vseh možnih pravih podlag, ki bi pritožnici lahko služile za utemeljitev njene aktivne legitimacije in ki jih slednja sedaj obširno razlaga v pritožbi.
Čeprav pritožnica pritožbo uveljavlja iz vseh pritožbenih razlogov, gre po vsebini predvsem za očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v povezavi z očitkom procesne kršitve, da se sodišče prve stopnje do vseh relevantnih navedb pritožnice v svojem sklepu ni opredelilo. Iz tega po presoji pritožnice izhaja tudi nepravilno pravno sklepanje sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 niso izpolnjeni.
Pritožnica tako uveljavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo zgolj s finančnimi vprašanji razmerja med njo in stranko z interesom v zvezi z bodočimi izdanimi računi, do posledic predvidenih sankcij iz izpodbijane delne odločbe tožene stranke na njeno poslovanje pa se ni ustrezno opredelilo. V zvezi s tem navaja, da je cilj tega upravnega spora in predloga za izdajo začasne odredbe, da se odpravi in pred tem z začasno odredbo začasno zadrži izvrševanje z izpodbijano delno odločbo predvideno sankcioniranje operaterjev (iskalcev dostopa do omrežij). Učinki in posledice predvidenih sankcij iz izpodbijane delne odločbe, kot so upočasnjevanje dostopa do omrežja reguliranega operaterja, zavračanje novih dostopov ter nazadnje prenehanje nudenja reguliranih storitev, predstavljajo povsem nesorazmerne in kritične sankcije, ki pomenijo učinkovito izrivanje pritožnice iz telekomunikacijskega trga. Navedeno nedvomno predstavlja težko popravljivo posledico v smislu določbe 32. člena ZUS-1, ki terja izdajo predlagane začasne odredbe. Ker plačilo s strani stranke z interesom izstavljenih računov za regulirane storitve in predvidene sankcije, ki jih ima ta na voljo v primeru neplačila ali delnega plačila izstavljenih računov, predstavljajo dve alternativni možnosti izida dejanskega toka dogodkov, bi sodišče prve stopnje pri ocenjevanju obstoja težko popravljivih posledic za potrebe ocene izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 32. člena ZUS-1 moralo s tega vidika ocenjevati obe alternativni možnosti, do katerih po izpodbijani delni odločbi lahko pride, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, zato je izpodbijani sklep v tem delu po mnenju pritožnice pomanjkljiv.
Kolikor je navedeni pritožbeni očitek mogoče razumeti kot uveljavljanje procesne kršitve pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa (v smislu 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1), je tak ugovor po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen. Sklep sodišča je vsebinsko obravnaval vse upoštevne navedbe iz predloga pritožnice za izdajo začasne odredbe tako z vidika posledic plačevanja (zatrjevano) nezakonitih računov tožene stranke, kot z vidika zatrjevanih posledic, ki naj bi nastopile za poslovanje pritožnice v povezavi s pooblastili, ki jih ima na podlagi izpodbijane delne odločbe stranka z interesom. Stališča, ki izpodbijani sklep sodišča prve stopnje utemeljujejo, je očitno mogoče preizkusiti, saj jih v tem pritožbenem postopku tudi argumentirano vsebinsko obravnavajo vse stranke tega upravnega spora v svojih vlogah.
Pritožnica po vsebini izpodbija utemeljitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo vpliv izpodbijane delne odločbe, ki določa nove možnosti bodočega sankcioniranja s strani stranke z interesom, na njen položaj oziroma poslovanje. V zvezi s tem po eni strani poudarja, da bi jo višina obveznosti po računih stranke z interesom, ki bi jo bila pod grožnjo navedenih sankcij dolžna plačevati, silila v ravnanje, ki bi vodilo do izgube naročnikov in s tem povezano nepopravljivo škodo za njeno poslovanje. Po drugi strani pa pritožnica zatrjuje, da bi jo učinki in posledice predvidenih sankcij iz izpodbijane delne odločbe, ki bi jih lahko zoper njo v primeru neplačevanja računov uveljavila stranka z interesom (kot so upočasnjevanje dostopa do omrežja reguliranega operaterja, zavračanje novih dostopov ter nazadnje prenehanje nudenja reguliranih storitev) izrinili iz telekomunikacijskega trga. Oboje pa njenem mnenju nedvomno predstavlja težko popravljivo posledico v smislu določbe 32. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče v zvezi s temi ugovori pritrjuje stranki z interesom, ki v odgovoru na pritožbo poudarja, da pritožbeno razlikovanje med navedenima dvema možnostma pritožnice ne spremeni pravilnega zaključka sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Če pritožnica račune plača, zatrjuje denarno posledico, glede katere ni izkazala, da je težko popravljiva v smislu 32. člena ZUS-1. Če pa pritožnica računov ne plača oziroma ne zagotovi ustreznega zavarovanja, so zatrjevane bodoče posledice odvisne od njenega lastnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da nobena od možnosti ne izkazuje težko popravljive škode, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Glede zatrjevane škode, ki bi jo za poslovanje pritožnice povzročilo plačilo obveznosti do stranke z interesom v zatrjevani višini 3. mio EUR, če bi se z izpodbijano odločbo predvidenim sankcijam želela izogniti, se Vrhovno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala, da bi navedeno samo po sebi bistveno vplivalo na njeno poslovanje v smislu grozeče težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1. Na prvem mestu je treba poudariti, da pritožnica ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi bila v primeru plačila celotnih računov stranki z interesom navedena sredstva zanjo za vselej izgubljena. Nesporno je, da gre za medsebojne obligacijske obveznosti, tako da ima (oziroma bo imela) pritožnica za vračilo morebitnih preplačil ne glede na izpodbijano delno odločbo na voljo pravna sredstva v drugih sodnih postopkih. Da bi bila navedena pravna sredstva sicer neučinkovita oziroma da od stranke z interesom zaradi kakšnih drugih okoliščin kasnejšega povračila sredstev ne more pričakovati, pritožnica prav tako ni uspela izkazati. Nadalje, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, glede na izvedene dokaze o dohodkih pritožnice in drugih značilnostih njenega poslovanja, tudi ni videti, da bi navedeno plačilo vodilo do posledic, ki bi ogrozile obstoj pritožnice ali posegle v njeno opravljanje dejavnosti tako, da bi jo to pomembno prizadevalo.
Ker pritožnica tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala, da bi zaradi navedenih plačil prišlo do izgube naročnikov, odpuščanje delavcev ali zmanjšanje potrebnih investicij, čemur se pritožnica ne bi mogla izogniti, temveč bi navedeno bilo to (kvečjemu) odraz njene poslovne politike, je s tega vidika potreba za izdajo začasne odredbe neutemeljena (23. točka in naslednje obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Zato je pravilno tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe. Pritožbene navedbe o tem, kako bi jo navedene posledice ukrepov stranke z interesom iz izpodbijane delne odločbe utegnile prizadevati, so zato nerelevantne.
Drugih dokazov v zvezi z zatrjevano škodo, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko upoštevalo v pritožbenem postopku (ob upoštevanju predpisanih prekluzij) pritožnica ni predlagala. V pritožbi tudi ne zatrjuje, da bi ji bilo dokazovanje težko popravljive škode pred sodiščem prve stopnje kakorkoli onemogočeno. Ob tem lahko Vrhovno sodišče le doda, da ima glede na naravo odločanja o začasni odredbi primarno pristojnost za ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem sporu sodišče prve stopnje na podlagi načela proste presoje dokazov.
Ker pritožnica ni izkazala težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistvene preostale navedbe, med njimi tiste, ki se nanašajo na prizadetost javne koristi oziroma koristi stranke z interesom. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.
Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).
7.Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.
-------------------------------
1Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 95/2020 z dne 20. 7. 2020 in I Up 110/2021 z dne 2. 6. 2021 in drugih.
2Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da škoda, ki jo tožnik povzroči sam ali k njenemu nastanku bistveno prispeva, ni pravno upoštevna škoda iz 32. člena ZUS-1 in ne more utemeljiti izdaje začasne odredbe. Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 176/2026 z dne 10. 7. 2026.