Jedro

Okoliščine tega spora ne utemeljujejo zaključka, da je delo tožnika, opravljeno v nočnem času, šteti za samovoljno. Tožnik je izpovedal, da je dobil nalogo opraviti prevoz. Čeprav res ni bilo določeno, kdaj naj razklada, pa je bilo določeno, kdaj mora opraviti ponoven naklad in temu dejstvu je moral prilagoditi celotno vožnjo. Pojasnil je, da je moral sam izračunati, kako bo vozil, kar je po presoji pritožbenega sodišča skladno z napotilom v pogodbi o zaposlitvi o tem, da mora tožnik na mednarodnih progah skrbeti za lastno razporeditev delovnega časa, upoštevajoč predpisan postanek in počitek.

V 131. členu ZDR-1 ni podlage za to, da bi delodajalec obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust lahko izpolnil z nedenarno dajatvijo (Pdp 548/2016, Pdp 356/2017). Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je bil dogovor o izplačilu v vrednostnih bonih sklenjen s svetom delavcev. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, takega dogovora toženec niti ni predložil, niti ne izhaja iz izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 421,39 EUR z obrestmi od 2. 7. 2018; zavrnilo je zahtevek za 0,11 EUR, odvod dajatev in plačilo obresti za 1. 7. 2018 (točka I/1 izreka). Naložilo mu je plačilo 15,99 EUR obresti; zavrnilo je zahtevek za 0,41 EUR (točka I/2 izreka). Iz naslova dodatka za nočno delo je toženec dolžan za mesece, razvidne iz točke I/3 izreka, tožniku plačati konkretizirane glavnice z obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zahtevek za odvod dajatev je sodišče zavrnilo. Iz naslova nadurnega dela mora toženec plačati 1.598,54 EUR z obrestmi od 19. 9. 2018 dalje in 475,35 EUR z obrestmi od 19. 2. 2019 dalje; zahtevek za plačilo 396,40 EUR, odvod dajatev in plačilo obresti od posameznih mesečnih zneskov je sodišče zavrnilo (točka I/4 izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 2.056,23 EUR stroškov postopka (točka II izreka).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik do dodatka za nočno delo ni upravičen, saj nanj ni bil napoten, vožnje pa bi lahko opravil v dnevnem času. Ponoči je vozil iz lastnih interesov, kar ne more iti v breme toženca, saj bi sicer vozniki svojevoljno opravljali delo v nočnem času, da bi s tem pridobili višjo plačo. Ker se je sam odločil za nočno vožnjo, bi sodišče moralo ugotavljati, ali je bila ta potrebna ali ne. Tožnikove navedbe o nujnosti nočnih voženj so pavšalne, saj ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi mu onemogočile prevoz v dnevnem času. Odločitvi glede plačila za nadurno delo pritožba očita, da bi bilo treba manko ur v decembru 2017 in januarju 2018 kompenzirati z viškom opravljenih ur v drugih mesecih. Razlog za nepridobitev delovnega dovoljenja ni pomemben. Tožnik je izpovedal, da po 19. 12. 2017 ni delal kakšna dva tedna zaradi praznikov, ne pa zaradi manjkajočega delovnega dovoljenja. To mu je bilo vročeno šele 11. 1. 2018 zato, ker ga ni bilo v Sloveniji in ni dvignil pošte, za kar toženec ne more biti odgovoren. O regresu za letni dopust sodišče ni odločilo pravilno, saj ni upoštevalo, da je bil s svetom delavcev sklenjen dogovor o izplačilu polovice v vrednostnih karticah. Napačno je odločilo tudi o stroških postopka, saj jih je tožniku prisodilo v celoti, čeprav je bil njegov uspeh le 88 %. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba očita, da tožnik, ki je opravljal delo voznika tovornega vozila, ni upravičen do dodatka za nočno delo. Čeprav pritožba poudarja, da ga toženec ni nikoli napotil na nočno vožnjo in bi lahko opravil delo v dnevnem času, pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščine tega spora ne utemeljujejo zaključka, da je delo tožnika, opravljeno v nočnem času, šteti za samovoljno. Tožnik je izpovedal, da je dobil nalogo opraviti prevoz. Čeprav res ni bilo določeno, kdaj naj razklada (kar izpostavlja tudi pritožba), pa je bilo določeno, kdaj mora opraviti ponoven naklad in temu dejstvu je moral prilagoditi celotno vožnjo. Pojasnil je, da je moral sam izračunati, kako bo vozil, kar je po presoji pritožbenega sodišča skladno z napotilom v pogodbi o zaposlitvi o tem, da mora tožnik na mednarodnih progah skrbeti za lastno razporeditev delovnega časa, upoštevajoč predpisan postanek in počitek. V okviru te lastne razporeditve je tožnik odločitev za nočno vožnjo ustrezno utemeljil s tveganjem, da lahko pride na poti do prometne nesreče ali zastojev, medtem ko je ponoči vožnja hitrejša in lažja, poleg te okoliščine pa je bil po izpovedi A. A. motiv voznikov, da so občasno naredili del vožnje ponoči, tudi ta, da so zaradi hitreje opravljene vožnje lahko preživeli vikend doma in ne v tujini. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da tožnik ni navedel okoliščin, ki naj bi mu v konkretnih primerih onemogočile vožnjo v dnevnem času. Kot je namreč obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je toženec po potnih nalogih videl, da tožnik vozi tudi ponoči, pa mu tega ni prepovedal. Očitno torej zanj kot za delodajalca, ki je dolžan nadzorovati delo delavca, ni bilo relevantno, ali okoliščine, ki tožniku onemogočajo vožnjo podnevi, obstajajo ali ne. Sicer pa tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da mu ni bilo nikoli rečeno, naj vozi le podnevi. Pritožba navaja, da toženca ni motilo, če so vozniki del voženj opravili ponoči (če jim je pač tako ustrezalo) in jim tega res ni preprečeval, vztraja pa, da to ne pomeni, da se je strinjal s plačilom dodatka za nočno delo. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, iz stolpca 7 v tabeli na strani 4 izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenec pri podaji mnenja izhajal iz enakega števila vseh ur vožnje in drugega dela kot toženec v odgovoru na tožbo (2.337). Toženec je glede teh ur zatrjeval, da jih je upošteval v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa. To pomeni, da je vse te ure priznal kot opravljeno delo. V kvoto teh ur, zabeleženih na tahografu, spadajo tudi opravljene nočne ure (čas vožnje in ostalega dela), ki jih je na podlagi podatkov tahografov izračunal izvedenec. To dodatno utemeljuje zaključek, da nočnega dela tožnika pritožba ne more uspešno izpodbijati kot neupoštevnega z vidika dela, opravljenega za toženca, in tudi zmotno navaja, da bi sodišče moralo ugotavljati, ali so bile te nočne vožnje sploh potrebne ali ne. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati dodatek za opravljene ure nočnega dela (128. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

7. Glede odločitve o plačilu nadurnega dela se pritožba strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je bil pri tožencu delovni čas zaradi narave dela neenakomerno razporejen in da je referenčno obdobje, v katerem se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost, trajalo 12 mesecev. Ne strinja pa se s tem, da sodišče manjka ur v decembru 2017 in januarju 2018 ni kompenziralo z viškom ur v drugih mesecih, in navaja, da ni pomemben razlog, zaradi katerega tožniku ni bilo podaljšano enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bilo prej izdano dovoljenje veljavno do 1. 12. 2017; ker toženec ni imel poravnanih davčnih obveznosti, Zavod RS za zaposlovanje 20. 11. 2017 ni dal soglasja k izdaji dovoljenja; to je bilo izdano šele 19. 12. 2017 in tožniku vročeno 11. 1. 2018. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je razlog za manko ur tožnika v decembru 2017 in januarju 2018 na strani toženca. Ker ta ni imel poravnanih davčnih obveznosti, tožniku ni bilo pravočasno podaljšano delovno dovoljenje in je opravil manj ur dela, kot bi ga ob normalnem teku stvari. Manka ur, ki izvira iz sfere delodajalca, ni mogoče prevaliti na delavca in ga izravnati z viškom ur dela v drugih mesecih. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved tožnika, iz katere naj bi izhajalo, da po 19. 12. 2017 ni delal kakšna dva tedna zaradi praznikov, torej naj bi bilo to razlog za manko ur. Tožnik namreč brez imetništva veljavnega delovnega dovoljenja dela zakonito sploh ne more in ne sme opravljati. Sicer pa iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožniku na plačilni listi za december 2017 obračunan praznik le v trajanju 16 ur, enako za januar 2018, kar je skladno tudi njegovi izpovedi, v kateri je v okviru sklicevanja na praznike konkretiziral le božič in novo leto. Kot je pojasnil, je bil v tem času v stiku z delavko toženca, ki mu je obljubila, da ga bo obvestila, ko bo viza pridobljena. Iz navedenega po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je bil ponoven pričetek tožnikovega opravljanja dela odvisen od pridobitve tega obvestila, ne pa od praznikov. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek (ki obenem predstavlja nedopustno pritožbeno novoto), da je bilo tožniku delovno dovoljenje vročeno šele 11. 1. 2018 zato, ker ga prej očitno ni bilo v Sloveniji.

8. Pritožba se zmotno zavzema, da se za zakonito izplačilo regresa za letni dopust štejejo tudi vrednostni boni trgovine B. V 131. členu ZDR-1 ni podlage za to, da bi delodajalec obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust lahko izpolnil z nedenarno dajatvijo (prim. Pdp 548/2016, Pdp 356/2017). Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je bil dogovor o izplačilu v vrednostnih bonih sklenjen s svetom delavcev. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, takega dogovora toženec niti ni predložil, niti ne izhaja iz izvedenih dokazov. Pritožba tudi zmotno navaja, da tožnik obstoja dogovora ni prerekal. Toženec je dogovor prvič omenil na prvem naroku, na njem podane navedbe toženca pa je tožnik takoj prerekal in predlagal, naj mu toženec preostali del regresa nakaže na račun, na katerega mu je izplačeval plačo. 9. Odločitvi o stroških postopka pritožba zmotno očita, da bi tožniku morali biti prisojeni glede na doseženi 88 % uspeh in ne v celoti. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na prvi odstavek 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), na podlagi katerega lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Strošek v smislu citirane določbe predstavljata izvedenina in strošek za tolmačenje. Izvedenec je bil potreben za odločitev o tožbenih zahtevkih glede nočnega in nadurnega dela, tolmač pa za prevajanje zaslišanja tožnika. Tožnik je v sporu uspel z 88 %, posebni stroški v zvezi z zavrnjenim delom zahtevkov pa niso nastali, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča upravičen do povrnitve celotnih stroškov izvedenca in tolmača. Iz enakega razloga mu na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pripada celotno povračilo preostalih stroškov postopka.

10. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni niti niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).