Jedro

Odločitev o vročitvi odločbe pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi (43. člen ZUP). Taka oseba lahko vloži pritožbo šele, ko ji je vročena odločba in s tem procesnim dejanjem priznano, da ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V takem primeru se oseba v pritožbi ne more sklicevati na kršitev iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (da ji ni bila dana možnost udeleževati se postopka kot stranska udeleženka).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Agencije RS za okolje (ARSO) št. 35400-451/2013-2 z dne 12. 12. 2013. Z njim je bilo na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ugotovljeno, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo nakupovalnega centra ... (PGD) skladen s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo 26. 4. 2012 izdano okoljevarstveno soglasje. Ker pritožba zoper omenjeni sklep ni izrecno predvidena (258. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), je nedovoljena.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je sklep o skladnosti PGD s projektnimi pogoji po svoji naravi odločba, zato je pritožba dopustna. Ker pa jo je vložila neupravičena oseba, je prvostopenjska odločitev pravilna. Tožnik namreč ni imel pravice biti vključen v postopek ugotavljanja, ali PGD ustreza projektnim pogojem iz okoljevarstvenega soglasja, saj se pri odločanju po 62. členu ZVO-1 varuje javni interes, ne pa tožnikove koristi v zvezi z naloženimi pogoji.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu je bila vzeta pravica do izjave in pravnega sredstva, saj se prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ni izrekel glede njegovih navedb, zakaj ima v obravnavanem postopku pravni interes. Pravica do izjave je bila kršena tudi na drugi stopnji, saj se niti pritožbeni organ ni opredelil do njegovih dejanskih razlogov, s katerimi je utemeljeval pravico do sodelovanja v postopku. Pojasnjuje, da je vprašanje pravnega interesa za sodelovanje v konkretnem postopku po 62. členu ZVO-1 že predmet drugega upravnega spora, v katerem izpodbija sklep ARSO št. 35400-451/2013-12 z dne 14. 1. 2014 in 2. točko drugostopenjske odločbe št. 35402-6/2014/2 z dne 15. 5. 2014. Obširno opisuje, zakaj bi moral sodelovati v postopku preverjanja skladnosti PGD s pogoji izdanega okoljevarstvenega soglasja. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V postopku ni bila kršena tožnikova pravica do izjave v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP, po katerem je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). V obravnavani zadevi se namreč niso ugotavljala pravno relevantna dejstva in v ta namen izvajali dokazi, do katerih bi se bil tožnik upravičen opredeljevati, ampak je organ na podlagi njegovih navedb v pritožbi presojal, ali je pravno sredstvo vložila upravičena oseba. Stranka, ki zahteva udeležbo v postopku, pa mora v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes (drugi odstavek 142. člena ZUP). Navedena določba se nanaša na čas trajanja postopka do izdaje odločbe o glavni stvari, vendar smiselno velja tudi za pritožbo, saj je ena od predpostavk za njeno vsebinsko obravnavo, da jo je vložila upravičena oseba (prim. prvi odstavek 240. člena, prvi odstavek 246. člena ZUP). Ker gre za procesno predpostavko, morajo okoliščine, s katerimi stranka utemeljuje njen obstoj, izhajati iz zahteve (v konkretnem primeru pritožba ni bila obravnavana kot nepopolna), in ni predmet ugotovitvenega postopka.

V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do pravnega sredstva, ker je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrgel zaradi napačnega stališča, da pritožbe v obravnavanem primeru sploh ni. Tožnik je imel možnost izpodbijati to stališče in je to tudi storil. Upravni organ druge stopnje pa je sklep o zavrženju potrdil, vendar iz drugih razlogov (ker je pritožbo vložila neupravičena oseba). Za to je imel podlago v tretjem odstavku 248. člena ZUP (ta se smiselno uporablja tudi za sklep – prvi odstavek 259. člena ZUP), ki določa, da lahko organ druge stopnje v primeru, če je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

Neutemeljena je še trditev, da se pritožbeni organ ni opredelil do navedb glede tožnikovega pravnega interesa. Navedeno je storil na 4. in 5. strani obrazložitve in se pri tem skliceval na to, da se pri odločanju po 62. členu ZVO-1 varuje javni interes, za kar tožnik ni pristojen, zakonodajalec pa tudi ni predvidel tretjih oseb v tem postopku, kar naj bi dokazoval izredno kratek 15-dnevni rok za izdajo sklepa. S tem je pritožbeni organ kot pravno nepomembne zavrnil tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval svoj pravni interes za udeležbo v postopku. Zgolj tožnikovo nestrinjanje s sprejetim stališčem pa ne pomeni, da drugostopenjska odločba o tem nima razlogov.

Sodišče nadalje meni, da je izpodbijana odločitev pravilna že zaradi tega, ker je upravni organ pred tem zavrgel tožnikovo zahtevo za vročitev sklepa z dne 12. 12. 2013. V skladu s prvim odstavkom 229. člena ZUP ima zoper odločbo (sodišče se strinja s pritožbenim organom, da ima izpodbijani upravni akt kljub drugačnemu poimenovanju naravo odločbe), izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe; to lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Po tej določbi torej lahko vložijo pritožbo osebe, ki so z izdano odločbo prizadete v svojih pravicah ali pravnih koristih, pa jim prvostopenjska odločba ni bila vročena, niti niso zahtevale njene vročitve, saj so se morda na drug način seznanile z njo.

Druga možnost osebe, ki meni, da bi morala biti v postopku udeležena kot stranska udeleženka, a ji odločba ni bila vročena, pa je (drugi odstavek istega člena ZUP), da v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe, nato pa vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (torej da ni vedela, da teče postopek in zato upravičeno ni zahtevala vstopa vanj do izdaje odločbe – op. sodišča). Če pristojni organ v tem primeru ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper ta sklep pa je dovoljena pritožba.

Navedeno pomeni, da organ zavrže zahtevo za vročitev odločbe, če meni, da je ni vložila upravičena oseba, to je tista, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranska udeleženka. Odločitev o vročitvi torej pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi (43. člen ZUP). Taka oseba lahko vloži pritožbo šele, ko ji je vročena odločba in s tem procesnim dejanjem priznano, da ima zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V takem primeru se oseba v pritožbi ne more sklicevati na kršitev iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (da ji ni bila dana možnost udeleževati se postopka kot stranska udeleženka).

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik 27. 12. 2013 zahteval vročitev sklepa ARSO z dne 12. 12. 2013, zoper njega pa je 2. 1. 2014 vložil še pritožbo. Upravni organ je o zahtevi za vročitev odločil s sklepom z dne 14. 1. 2014, s katerim tožniku ni priznal lastnosti stranskega udeleženca in je njegovo zahtevo za vročitev zavrgel. Kot izhaja iz obravnavane tožbe, je sklep z dne 14. 1. 2014 predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu, ta pa se po podatkih U vpisnika tega sodišča vodi pod št. I U 1043/2014. Prvostopenjski organ je torej o tem, ali je tožnik oseba, ki bi se morala udeleževati postopka za izdajo sklepa z dne 12. 12. 2013 (in je posledično upravičena vložiti pritožbo), odločil v sklepu z dne 14. 1. 2014. S tem ko je tožniku odrekel pravico do pridobitve upravnega akta z vročitvijo kot procesnim dejanjem, s katerim organ seznani stranke postopka z odločitvijo in ki ima za posledico začetek teka pritožbenega roka, je odločil, da ni upravičen udeleževati se postopka, posledično pa niti vlagati pravnega sredstva. Že zaradi navedene okoliščine je pravilna tudi izpodbijana odločitev z dne 15. 1. 2014, da je obravnavana pritožba vložena s strani neupravičene osebe. Povedano drugače: če bo v upravnem sporu I U 1043/2014 ugotovljeno, da je organ nezakonito zavrgel zahtevo za vročitev in bo zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bo imel tožnik po vročitvi odločbe možnost vložiti pritožbo. Tako je pritožba, na katero se nanaša v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, z vidika odločanja o zahtevi za vročitev odločbe tudi preuranjena.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).