Jedro

Ker so se v sistemu družbene lastnine prenosi pravice uporabe večinoma odvijali izvenknjižno in njihov vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (torej ne zgolj vpisano) pravico uporabe na nepremičninah ali njihovih delih.

Vpis le-te v zemljiško knjigo je v takšnih primerih deklaratorne narave. Dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila zato ni potreben in posledično tudi ni dovoljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da v stečajnem postopku nad toženo stranko obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na deležu 10/50 nepremičnine parc. št. 152 (ID 000) k. o. X ID znak nepremičnine 000 ter da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na deležu 10/50 prej opisane nepremične (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki bo omogočilo vpis lastninske pravice (II. točka izreka) in plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.522,54 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbene navedbe v zvezi z dejstvom, da tožeča stranka na podlagi same prodajne pogodbe z dne 26. 3. 1990 (priloga A4) ni postala lastnica spornega dela nepremičnine (v nadaljevanju podstreha), so irelevantne. To dejstvo je ugotovilo že sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku ni več sporno. Neresnične pa so nadaljnje navedbe, da tožeča stranka dobre vere ni zatrjevala (v prvi in drugi pripravljalni vlogi je navedla, da je podstreho uporabljala v dobri veri, saj je bila na podlagi sklenjene prodajne pogodbe prepričana, da je postala njena lastnica. Poleg tega je tožena stranka pri uporabi ni nikoli ovirala, zemljiškoknjižno stanje pa ni bilo urejeno in se zato nanj ni mogla zanesti). Ob tem velja pripomniti, da se dobra vera domneva in bi zato morala dejstvo, da tožeča stranka ni bila dobroverna, dokazati toženka (3. odstavek 72. člena ZTLR). To ji ni uspelo.

Nesporno je tožeča stranka s prodajno pogodbo pridobila izključno pravico do uporabe podstrešja. Skladno s sodno prakso je bil imetnik takšne pravice v družbeno-lastninskem sistemu nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini (1). Dejansko je bil torej njegov položaj zelo podoben položaju lastnika po določilih Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Nesporno je tudi, da je tožeča stranka podstreho nemoteno uporabljala vse od sklenitve prodajne pogodbe. Sam vpis lastninske pravice do 10/50 na toženo stranko pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča na dobro vero tožnika ni mogel vplivati - višje sodišče se namreč strinja s presojo, da je tožeča stranka verjela, da je v delež 15/50 sporne nepremičnine (katerega lastnica je) vključeno tudi podstrešje in da ni vedela na kaj konkretno (v naravi) se nanaša delež 10/50, ki je bil vknjižen na toženo stranko.

Nadalje je res, da otvoritvena bilanca v stečajnem postopku ni merilo lastništva. Kljub temu je pritrditi zaključku, da (neprerekano) dejstvo, da tožena stranka nepremičnine ni vodila v svojih poslovnih knjigah, dodatno utemeljuje presojo, da sta imeli pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe namen, da se na spornem delu nepremičnine prenese lastninska pravica in ne zgolj pravica uporabe. To nenazadnje izhaja tudi iz V. člena pogodbe. V njem je prodajalec izjavil, da dovoljuje, da se pri nepremičnini, vpisani pri vl. št. 99 k. o. X, z. k. telo II hiša G. 4, vknjiži lastninska pravica v korist kupca, pri telesu I parcela št. 152 pa zgolj pravica kupca do uporabe. V kolikor bi pravdni stranki imeli v mislih, da je tožeča stranka tudi na podstrešju dobila zgolj pravico do uporabe, bi to nedvomno zapisali tudi v V. točki pogodbe.

6. Sklicevanje tožene stranke na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1640/2010, je irelevantno. Slednja obravnava povsem drugačno dejansko stanje in v obravnavanem primeru ni uporabljiva. V kolikor gre za pisno napako in je bil namen pritožnika sklicevanje na odločbo II Cp 164/2010, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz slednje izhaja, da je dobra vera lahko podana tudi ob zavedanju, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. Tudi sklicevanje na to odločbo tako na odločitev, zavzeto v tej zadevi, ne more vplivati.

7. Nadalje je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeča stranka na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL) ni pridobila lastninske pravice na spornem delu nepremičnine. Ni res, da so fizične in pravne osebe pridobile lastninsko pravico iz pravice uporabe le na predlog, z vpisom v zemljiško knjigo. Po določbah ZLNDL so nepremičnine, na katerih so imele fizične osebe na dan uveljavitve tega zakona (25. 7. 1997) pravico uporabe, po samem zakonu postale lastnina teh fizičnih oseb (2. člen v zvezi s 7. členom ZLNDL). Vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo je zgolj deklaratoren. Z vidika 2. člena ZLNDL je torej ključno vprašanje, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve tega zakona (2). Pri tem je potrebno poudariti, da to, kdo je bil kot imetnik pravice uporabe družbene lastnine vknjižen v zemljiško knjigo, za ugotavljanje kdo je dejanski imetnik te pravice, ni bistveno. Ker so se v sistemu družbene lastnine prenosi pravice uporabe večinoma odvijali izvenknjižno in njihov vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko (torej ne zgolj vpisano) pravico uporabe na nepremičninah ali njihovih delih (3). Kot je že bilo ugotovljeno, med pravdnima strankami sploh ni sporno, da je bil dejanski imetnik izključne pravice do uporabe tožnik. Tako tudi ne more biti dvoma o tem, da je prav on, z dnem uveljavitve ZLNDL, postal lastnik spornega dela nepremičnine.

8. Kljub opisani zmotni uporabi materialnega prava, je končna odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka pravilna. Tudi iz tega razloga je bilo tako potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (5. točka 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

9. Utemeljeno pa pritožba graja odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL (enako tudi s priposestvovanjem) predstavlja izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice. Vpis le-te v zemljiško knjigo je v takšnih primerih deklaratorne narave. Dajatveni zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila zato ni potreben in posledično tudi ni dovoljen. Tožnik bo lahko predlagal vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo njen obstoj (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Pri odločanju o izstavitvi zemljiškoknjižne listine je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in II. točko izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (355. člen ZPP).(4)

10. Drugih kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni našlo.

11. Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločalo tudi o stroških celotnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sorazmerno majhen uspeh tožene stranke s pritožbo ne utemeljuje drugačne porazdelitve stroškov prvostopenjskega postopka, kot je določena v izpodbijani sodbi (3. odstavek 154. člena ZPP). Iz istega razloga mora pritožnik sam kriti tudi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pritožbeni presoji, zato stroškovno ni bil potreben. Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

(1) Tako npr. VS RS v sklepu II Ips 223/2009

(2) Da gre pri tem za pridobitev lastninske pravice na originaren način, kar pomeni, da sam vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega pomena, izhaja tudi iz sodne prakse npr. VS RS sodba II Ips 389/2006, sklep VS RS II Ips 724/2008, sklep VSL I Cp 1265/2011

(3) Primerjaj: VS RS sodba II Ips 110/2011 in VSL sodba I Cp 2605/2012

(4) Primerjaj npr. sodbo in sklep VSL opr. št. II Cp 1640/2010