Jedro

Vpis v zemljiško knjigo ni neizogiben pogoj za dobroverno lastniško posest in pravna teorija ter praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. V konkretnem primeru je bistveno, da je tožnik verjel, da je lastninsko pravico na nepremičnini dobil na podlagi veljavnega pravnega posla - kupoprodajne pogodbe. Njegova dobrovernost pa je izkazana s tem, da je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju, saj je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvotni lastnik, ki je lastninsko pravico prenesel na drugega pridobitelja, pravni predniki tožnika pa niso poskrbeli za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine - dela parcele ID znak 000 k.o. X, kot izhaja iz elaborata geodetskih meritev in izvedeniškega poročila sodne izvedenke geodetske stroke M. H., in ki je v elaboratu označen z rezervirano parc. št. 756/22 k.o. X, kar v naravi predstavlja z nadstrešnico pokrit parkirni prostor (I. točka izreka sodbe). Sodišče je zavrnilo zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (II. točka izreka sodbe) in toženki naložilo v plačilo 2.669,25 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka, predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je toženka zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, in sicer se je vpisala na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Ker je pred njenim vpisom na nepremičnini obstajala družbena lastnina, prenos nepremičnine ni bil nikoli mogoč, prav tako pa ni bilo možno priposestvovanje. Predmetno nepremičnino so vseskozi uporabljali vsi etažni lastniki, kot tudi tretje osebe, ki so se nahajale v soseski. Glede izvrševanja posesti se je sodišče nepravilno oprlo zgolj na izpoved tožeče stranke. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da gre za nepremičnino, katero so drugi ljudje uporabljali na enak način kot tožeča stranka. Tožeča stranka je bila seznanjena z vpisom toženke v zemljiško knjigo leta 2002, to pa izključuje njeno dobrovernost. Tožeča stranka je tako vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi in zato nima lastninske pravice. Ker se sodba do tega ni opredelila, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka niti ni poskušala urediti zemljiškoknjižnega stanja, prav tako ne gre spregledati dejstva, da kot lastnik ni bil vpisan noben od singularnih pravnih prednikov tožnika. Stališče, da zemljiška knjiga v preteklosti ni imela takega pomena kot danes, ne moremo uporabiti v konkretnem primeru, saj je tožnik nepremičnino kupil leta 2007. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka ne razpolaga z verigo pogodb, zato so zaključki o tem, da je mislil, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi verige pogodb, zmotni. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo podala pravočasni odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago odločitve v zadevi pravilno uporabilo 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki oba urejata pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Na podlagi zakonskih kriterijev za priposestvovanje je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani: dobra vera pridobitelja, njegova lastniška posest in pretek desetletne priposestvovalne dobe. Vse tri kriterije pa tožena stranka izpodbija s pritožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri pritožbenem očitku glede lastniške posesti tožnika (v okviru katerega pritožba zatrjuje, da so sporno parkirno mesto dejansko uporabljali tudi drugi etažni lastniki in tretje osebe) za nedovoljene pritožbene novote, saj je toženka takšne trditve prvič podala šele v pritožbi, čeprav bi jih glede na njihovo naravo lahko podala že tekom postopka na prvi stopnji. V pritožbi ne zatrjuje nobenih okoliščin iz prvega odstavka 337. člena ZPP, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasni, zakaj te trditve ni postavila že pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče te trditve ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče glede izvrševanja posesti tožeče stranke sledilo zgolj njeni izpovedi. Kot že rečeno, toženka v postopku na prvi stopnji dejanskega izvrševanja posesti tožnika ni obrazloženo zanikala in ni predložila nasprotnih dokaznih predlogov za dokazovanje tega dejstva. V pritožbi tako zmotno meni, da bi tožnik moral predložiti izjave vseh etažnih lastnikov o tem, da spornega parkirišča niso uporabljali. V kolikor bi tožena stranka izvrševanje posesti tožnika izpodbijala že v postopku na prvi stopnji, bi bila sama tista, ki bi v podkrepitev svojih navedb morala predložiti ustrezne dokaze. Tožnik, ki je v postopku dokazoval svojo dejansko posest parkirišča, je za dokaz predlagal svoje zaslišanje, med katerim je (po presoji prvo in drugostopenjskega sodišča) prepričljivo izpovedal, da je posest na parkirišču izvrševal. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje stališče, da je do vpisa njene lastninske pravice v zemljiški knjigi prišlo na podlagi ZLNDL, zaradi česar predhodno priposestvovanje teh nepremičnin ni bilo mogoče, saj je šlo za družbeno lastnino. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča podalo prepričljivo argumentacijo o tem, da na spornih nepremičninah ni obstajala družbena lastnina. To dejstvo naj bi izhajalo predvsem iz verige kupoprodajnih pogodb, v katerih se je izrecno prenašala lastninska pravica na nepremičnini (in ne npr. pravica uporabe). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je tudi v primeru, če je na nepremičnini obstajala družbena lastnina, priposestvovalna doba tožnika začela teči 25. 7. 1997 (ob uveljavitvi ZLNDL) in je 10 let do vložitve tožbe leta 2009 že poteklo. Dejstvo, da je tožnik nepremičnino kupil šele v letu 2007, na tek priposestvovalne dobe ne vpliva, saj se v dobo tožnika všteje čas, ko so nepremičnino v dobroverni lastniški lasti imeli tudi njegovi pravni predniki (drugi odstavek 45. člena SPZ).

Pritožba pa izpodbija tudi dobrovernost tožnika. Navaja, da tožnik ni mogel biti dobroveren, saj ni bil vpisan v zemljiško knjigo oz. mu je bilo zemljiškoknjižno stanje nepremičnine (tudi vpis toženke leta 2002) ves čas poznano. Takšna argumentacija pa ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Kot to ugotavlja tudi sama pritožba, vpis v zemljiško knjigo ni neizogiben pogoj za dobroverno lastniško posest in pravna teorija ter praksa dopuščata izvenknjižno priposestvovanje. V konkretnem primeru je bistveno, da je tožnik verjel, da je lastninsko pravico na nepremičnini dobil na podlagi veljavnega pravnega posla - kupoprodajne pogodbe. Njegova dobrovernost pa je izkazana s tem, da je vedel, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu stanju, saj je bil v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvotni lastnik, ki je lastninsko pravico prenesel na drugega pridobitelja, pravni predniki tožnika pa niso poskrbeli za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. (1) Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja glede vpisa v zemljiško knjigo. Ker izpodbijana sodba v tem delu podaja konkretne in skladne razloge, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni prišlo do očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je vpis toženke v zemljiško knjigo leta 2002 prekinilo dobro vero tožnika. Kot se je že izreklo Vrhovno sodišče RS, se lahko od vsakogar pričakuje, da bo skrben ob pridobitvi posesti, preveč pa bi bilo zahtevati od posestnika, da tudi potem ko je posest pošteno pridobil, neprestano preverja svoj pravni položaj.(2) Pritožbeno sodišče glede tega dodaja še, da se tožnik v času sklenitve kupoprodajne pogodbe niti ne bi mogel vpisati v zemljiško knjigo (kot to napačno zatrjuje pritožba), saj na sporni nepremičnini še ni bila vzpostavljena etažna lastnina oz. opravljena parcelacija. Tožnik tako ne bi mogel vpisati svoje lastninske pravice na parkirišču, ki je predstavljalo le del večje parcele; tak vpis bo lahko dosegel šele sedaj, po izdelavi elaborata in izvedeni parcelaciji.

Pritožba nadalje izpodbija še ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik razpolaga z verigo pogodb za prodajo parkirišča, saj naj ne bi razpolagal s prvo v vrsti kupoprodajnih pogodb. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj jasno obrazložilo, da prva pogodba v verigi prodajnih pogodb manjka, vendar je bila ponovno vzpostavljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Dn 2828/2007 z dne 18. 1. 2008. Ker vse nadaljnje pogodbe dovoljujejo vpis lastninske pravice na pokritem parkirnem prostoru, je sodišče prve stopnje povsem razumno predvidelo, da je takšno določbo vsebovala tudi prva pogodba.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.

(1) Prim. VSRS sodbo II Ips 818/2009 z dne 18. marca 2010. (2) Prim. sodba VSRS Sodba II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012.