Jedro

V obravnavani zadevi gre (za razliko od sodne prakse, navedene v pritožbi) za stečajno zadevo. 48. člen ZFPPIPP izrecno določa načelo hitrosti v postopkih zaradi insolventnosti. Že zakonska ureditev specialnega zakona, ki se nanaša na stečajne postopke, po presoji višjega sodišča v razmerju iz 286. člena ZPP tehtnico nagne na stran načela koncentracije in pospešitve postopka. Iz tega razloga sodišče ne sledi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub naknadno predloženim dokaznim predlogom te upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stečajna dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je 21. 12. 2020 vložil upnik A. A. (I. točka izreka), ugodilo ugovoru zoper odpust obveznosti, ki ga je dne 21. 1. 2021 vložil stečajni upravitelj (II. točka izreka), postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da upnik A. A. sam nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep (po vsebini pa le1 zoper I., II. in III. točko izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) EKČP pritožila stečajna dolžnica, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa na način, da se ugovora upnika in stečajnega upravitelja zavrneta, ugovoru stečajne dolžnice – predlogu za skrajšanje preizkusne dobe pa se ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik in stečajni upravitelj sta v odgovorih na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče o ugovorih upnika in stečajnega upravitelja odloča drugič. V sklepu Cst 197/2021 z dne 25. 5. 2021 je sklep sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

**Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka**

6. Stečajna dolžnica je tudi glede novega postopka uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno izvedlo materialnega procesnega vodstva glede dopolnitve navedb stečajne dolžnice in ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič B. B., C. C. in D. D. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo, ker je bila stečajna dolžnica z njimi prekludirana. Slednja je v pritožbi očitala, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, ali bi izvedba predlaganih dokazov zavlekla reševanje spora.

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da izvedba dodatnih narokov za glavno obravnavo za izvajanje naknadno predloženih dokazov sama po sebi še ne pomeni, da bi se s tem zavleklo reševanje spora. Iz sodbe I Cpg 779/2017 z dne 16. 10. 2018, na katero se je sklicevala stečajna dolžnica, takšno stališče ne izhaja.2 Izvedba dodatnih narokov za glavno obravnavo je povezana s številnimi dodatnimi obveznostmi (vabljenje strank, upoštevanje rokov itd.), zato nedvomno ne more držati enoznačna trditev, da izvedba naroka ne zavleče reševanja spora. Takšno stališče bi izvotlilo sistem prekluzij.

8. Višje sodišče poudarja, da gre v obravnavani zadevi (za razliko od sodne prakse, navedene v pritožbi) za stečajno zadevo. 48. člen ZFPPIPP izrecno določa načelo hitrosti v postopkih zaradi insolventnosti. Že zakonska ureditev specialnega zakona, ki se nanaša na stečajne postopke, po presoji višjega sodišča v razmerju iz 286. člena ZPP tehtnico nagne na stran načela koncentracije in pospešitve postopka. Iz tega razloga višje sodišče ne sledi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub naknadno predloženim dokaznim predlogom te upoštevati.

9. Prav tako stečajna dolžnica ne more uspeti z argumentom, da bi njeno (začetno) pasivnost glede dokaznih predlogov moralo nadomestiti sodišče prve stopnje z materialno procesnim vodstvom. Sama je navedla, da se je s svojimi trditvami odzivala na navedbe upnika oziroma stečajnega upravitelja. Gre torej za ključna dejstva, s katerimi je bila na podlagi trditev upnika oziroma stečajnega upravitelja seznanjena, zato sodišču nedvomno ni bilo treba stečajne dolžnice še dodatno pozivati k temu, da svoje navedbe dokaže. Da mora stranka konkretizirati svoje trditve, od nje terjata 7. oziroma 212. člen ZPP, stečajna dolžnica pa je imela ves čas postopka kvalificiranega pooblaščenca. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da sodišče opravlja naloge pooblaščenca stranke. Prav tako funkcijo pa je s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo po pooblaščencu zastopano stečajno dolžnico pozivati k predložitvi dokazov za svoje navedbe, zahtevala stečajna dolžnica.

10. Na podlagi vsega navedenega stečajni dolžnici ni bila onemogočena pravica do izjave v postopku in s tem tudi ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ne kršitev njenih ustavnih oziroma konvencijskih pravic.

11. Ni pa podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep razloge vsebuje, s tem pa ga je mogoče preizkusiti. Pritožba stečajne dolžnice je obsegala 19 strani, kar ne bi bilo mogoče, če izpodbijani sklep resnično ne bi vseboval razlogov, ki bi omogočali preizkus. Po vsebini očitki stečajne dolžnice pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

**Glede ugovornih navedb upnika**

12. Pritožba je sicer utemeljeno opozorila na zapis sodišča prve stopnje, da stečajna dolžnica niti ni nasprotovala (oziroma da je nesporno), da je med njo in upnikom obstajalo posojilno razmerje. Ta zapis ni povsem pravilen oziroma je terminološko nedosleden. ZPP v drugem odstavku 214. člena ZPP opredeljuje, kaj so nesporna dejstva, in obstoj posojilnega razmerja za sporne terjatve to ni; stečajna dolžnica je obstoj posojilnega razmerja, nastalega po začetku stečajnega postopka (priznavala je le obstoj posojilnega razmerja, nastalega pred začetkom stečajnega postopka), ves čas konkretno prerekala (o utemeljenosti teh razlogov v nadaljevanju). Vendar pa terminološka nedoslednost ne pomeni, da izpodbijani sklep ni razumljiv oziroma da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju podalo konkretne razloge, izhajajoč iz svoje dokazne ocene, na podlagi katerih je zaključilo, da je med upnikom in stečajno dolžnico obstajalo tudi posojilno razmerje, nastalo po začetku stečajnega postopka nad stečajno dolžnico.

13. Stečajna dolžnica je v pritožbi vztrajala, da je edino posojilno razmerje, ki je med njo in upnikom obstajalo, razmerje po posojilni pogodbi z dne 4. 4. 2017 za znesek 6.500,00 EUR, torej razmerje, nastalo pred začetkom stečajnega postopka (20. 3. 2019). Posledično naj bi se SMS sporočilo z dne 17. 7. 2020, v katerem je z upnikom komunicirala o vračilu posojil, nanašalo le na ta sredstva, medtem ko naj bi SMS sporočilo iz 10. 12. 2020 dokazovalo, da so bila sredstva, o katerih je govora v tem postopku, stečajni dolžnici podarjena in naj bi upnik po sporu med njima enostransko spremenil pravno naravo sredstev v posojila. Po presoji višjega sodišča je stečajna dolžnica ta dokaza v pritožbi povzela selektivno in nekonsistentno.

14. Glede SMS sporočila iz 17. 7. 2020 višje sodišče poudarja, da stečajna dolžnica ni prerekala trditve upnika iz pripravljalne vloge z dne 1. 2. 2021, v kateri je navedel, da je stečajna dolžnica posedovala posojilno pogodbo iz leta 2017. Če bi se torej to sporočilo res nanašalo le na posojilno pogodbo iz leta 2017, potem stečajna dolžnica ne bi pozivala upnika, da izračunata njen dolg, saj je bila ta obveznost v posojilni pogodbi iz leta 2017 določena (o njeni točni višini je stečajna dolžnica izpovedala tudi ob zaslišanju 14. 6. 2021). Višje sodišče ne sledi naziranju, da soglasje upnika k temu, da mu stečajna dolžnica denarja ne vrne takoj, kot izhaja iz njegovih besed v omenjenem SMS sporočilu, pomeni, da je šlo za darilo, ne posojilo. Če je upnik naredil uslugo stečajni dolžnici s tem, da posojenih zneskov ni terjal takoj, to ne pomeni, da zneskov sploh ni želel nazaj oziroma da sploh ni šlo za posojila, temveč za darila. Če bi bilo temu tako, vrnitve posojila ne bi zahteval, prav tako pa tudi stečajna dolžnica ne bi soglašala s tem, da se njen celotni dolg izračuna.

15. Kar pa zadeva SMS sporočilo z dne 10. 12. 2020, iz njega ne izhaja, da je upnik potrdil, da je bil sporni znesek denarja podarjen in ne posojen. Že iz vsebine samega sporočila izhaja ločnica (četudi ne kvantitativno določena) med podarjenimi in posojenimi sredstvi, s čimer to SMS sporočilo vsebinsko potrjuje predhodno SMS komunikacijo z dne 17. 7. 2020, v katerem sta upnik in stečajna dolžnica že govorila o vračilih posojil. 16. Stečajna dolžnica je na naroku 14. 6. 2021 izpovedala, da je razmerje z upnikom trajalo do maja 2020 in da sta se tudi še po tem z upnikom dobro razumela, kar po presoji višjega sodišča potrjuje tudi način komunikacije v sporočilu z dne 17. 7. 2020 (poleg že opisanih okoliščin v zvezi s samo naravo sredstev). Ti okoliščini ovržeta argument, da naj bi upnik enostransko spremenil pravno naravo sredstev v posojilo po prekinitvi razmerja s stečajno dolžnico (v pritožbi je stečajna dolžnica v nasprotju s svojo izpovedbo navedla, da naj bi do tega prišlo šele v decembru 2020; 26. točka pritožbe) oziroma da je šlo pri sredstvih, o katerih je bilo v SMS sporočilih govora, za darila oziroma prispevke k skupnemu gospodinjstvu.

17. Ne argument, kdaj je upnik od stečajne dolžnice začel terjati vračilo posojil, ne argument, da naj bi zavedanje upnika o osebnem stečaju stečajne dolžnice, kazala na to, da je v bistvu šlo za darila, ne prepričata v drugačno presojo ugotovljenih dejstev. Ni logično, da bi samo dejstvo slabega finančnega položaja dolžnika pomenilo, da so vsa sredstva, ki so takšnemu dolžniku dana, v resnici podarjena in ne posojena (že v splošnem potreba po posojilu nakazuje, da je posojilojemalec v slabšem finančnem položaju, zaradi česar potrebuje posojena sredstva). Kdaj se je upnik odločil terjati vračilo posojila, ni relevantno. Gre za njegovo premoženjsko pravico, s katero ima pravico razpolagati na način, kot želi. Da način njegovega izvrševanja pravice neposredno pomeni, da take pravice več nima, ne bi bilo sprejemljivo.

18. Po presoji višjega sodišča je stečajna dolžnica tudi neutemeljeno navajala okoliščine iz tožbe upnika zoper njeno sestro. Utemeljenost trditev v tožbi zoper sestro stečajne dolžnice ni predmet tega postopka. Upnik je tudi pojasnil, da ni šlo za ista sredstva, logično pa je utemeljil tudi razloge za nakazila sestri stečajne dolžnice namesto neposredno stečajni dolžnici, čemur je sodišče prve stopnje sledilo, višje sodišče pa dvomov v pravilnost te dokazne ocene nima.

19. Glede na vse navedeno višje sodišče soglaša s presojo, da je upnik dokazal, da je stečajna dolžnica kršila določbo prve alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP in je s tem podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

**Glede ugovornih navedb stečajnega upravitelja**

20. Ni utemeljen očitek, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno presojalo obstoj poslovnega razloga za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi, ker za to naj ne bi bilo pristojno. Resničnost obstoja poslovnega razloga je predhodno vprašanje v tej zadevi; predhodno vprašanje pa sodišče lahko reši samo (prvi odstavek 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), vendar z učinkom zgolj v konkretni obravnavani zadevi (drugi odstavek 13. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Če bi bil očitek stečajne dolžnice utemeljen, potem sodišče ne bi smelo presojati nobenega odpovednega razloga, če predhodno o tem ne bi bilo odločeno v delovnopravnem sporu.

21. Povzemanje oziroma prepis razlogov iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi stečajne dolžnice po presoji višjega sodišča ni relevanten. Ne upošteva namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedi direktorice družbe E., d. o. o., da je vso potrebno dokumentacijo za odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravila stečajna dolžnica (to dejstvo je v pritožbi tudi priznala; 54. točka pritožbe) in jo predložila direktorici v podpis.

22. Po prepričanju višjega sodišča je stečajna dolžnica neutemeljeno očitala nelogičnost in posledično neverodostojnost izpovedi direktorice družbe E., d. o. o., saj so bile njene navedbe, s katerimi je izpodbijala njeno verodostojnost, nekonsistentne. Stečajna dolžnica je trdila, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi slabšanja poslovanja družbe E., d. o. o., hkrati pa tudi zaradi negotovosti v posledici grozeče epidemije Covid-19. Odpoved nedvomno ni mogla biti pogojena s samo epidemijo, saj takrat še ni bila razglašena. Nadalje je jasno stališče sodne prakse v delovnih sporih, da mora poslovni razlog obstajati ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar _a contrario_ pomeni, da ni dopustno "preventivno" odpuščati zaradi napovedanega slabšega poslovanja, ravno to pa je z navedbami o bodoči negotovosti zaradi stanja gospodarstva trdila stečajna dolžnica. Dejstvo, da v družbi prihodki naj ne bi naraščali, tudi ne pomeni, da je bila ta v slabem stanju; tega ni mogoče brezpogojno enačiti na način, kot je v pritožbi navedla stečajna dolžnica. Stečajna dolžnica tudi ni predložila nobenih dokazov (npr. bilanc stanja ipd.) za njene trditve, da se je finančno stanje družbe E., d. o. o., slabšalo.

23. Trditve o odpovedi drugi zaposleni C. C. po presoji višjega sodišča niso relevantne; stečajna dolžnica je sama navedla, da je bila edina zaposlena na delovnem mestu pravnice, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu, ki nima zveze z delom stečajne dolžnice, za odločanje v tej zadevi ni relevantna za izkaz obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi stečajni dolžnici. To utemeljuje pravilnost zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem navedene.

24. Tudi pritožbena navedba, da stečajna dolžnica ni imela interesa, da bi ji pogodba o zaposlitvi prenehala in zato ni smiselno, da bi izsilila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni prepričljiva. Instrument, ki ga delavec ob neželeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima, je tožba na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reparacijo (priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v delovnem sporu) ter morebitno reintegracijo na delovno mesto ali sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z ustreznim denarnim povračilom (118. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1). Te pravice stečajna dolžnica ni uporabila.3 Kakšen učinek pa naj bi potencialno lahko imele grožnje stečajne dolžnice o izrabi bolniške odsotnosti, če ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana, pa ni relevantno za presojo kršitve določbe 1. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP. Če je stečajna dolžnica svojevoljno dosegla, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bistveno, s kako učinkovitim argumentom je do tega dejanja prišlo.

25. Glede na vse navedeno višje sodišče soglaša s presojo, da je upravitelj dokazal, da je stečajna dolžnica kršila tudi določbo 1. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP in je s tem podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

26. Ker niso bili utemeljeni pritožbeni razlogi, niso pa bili podani niti razlogi, na obstoj katerih višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo stečajne dolžnice zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in izpodbijani sklep potrdilo, pri čemer je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

27. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP stečajna dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Glede na to, da se IV. točka izreka niti ne nanaša na stečajno dolžnico, za pritožbo zoper IV. točko izreka stečajna dolžnica ni imela pravnega interesa. 2 Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo treba zaradi zaslišanja prič izvajati dodatne naroke za glavno obravnavo, a to ne pomeni, da so bili ti naroki izvedeni za izvedbo naknadno predloženih dokazov. Sporni prepozno predložen dokaz je bila namreč listina in ne dokazni predlog za zaslišanje prič. 3 Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da obratnega ni mogoče trditi za delodajalca; delodajalec ne more tožiti na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sam podal, če so bili razlogi, ki jih je navedel, fiktivni. To možnost ima po določbi 200. člena ZDR-1 samo delavec.