Jedro

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.

Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Vrhovno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sklepom I Up 169/2024 z dne 4. 9. 2024 je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo I U 1411/2023-8 z dne 16. 5. 2024 in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora za razjasnitev spornega dejanskega stanja izvesti glavno obravnavo, na podlagi izvedenih dokazov pa svojo morebitno drugačno dokazno oceno glede tožnikove verodostojnosti tudi obrazložiti.

2.Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ugodilo tožbi, odpravilo odločbo, s katero je toženka zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito, in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek.

3.V obrazložitvi sodbe je najprej obširno povzelo sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v združeni zadevi A,B in C (C-148/13 do C-150/13 z dne 2. 12. 2014), zadevi F (C-473/16 z dne 25. 12. 2018), zadevi XY (C-18/20 z dne 9. 9. 2021) in v zadevi X (C-756/21 z dne 29. 6. 2023) ter ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi tretje in pete alineje tretjega odstavka 21. člena ter 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Pojasnilo je, da je na glavni obravnavi s tožnikovim zaslišanjem preverilo okoliščine, zaradi katerih je ta šele v drugi prošnji za azil razkril istospolno usmerjenost kot razlog za strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v Maroko. Med drugim je navedlo, da je tožnik na glavni obravnavi deloval dovolj verodostojno in da je toženka dala preveliko težo okoliščini, da tožnik ni že pred podajo druge prošnje povedal, da se boji vrnitve v Maroko zaradi istospolne usmerjenosti, ni pa dala nobene teže njegovim pojasnilom o vzrokih za kasnejše razkritje. Toženki je tudi očitalo, da v oceno verodostojnosti ni vključila informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil oziroma pojasnil tožnik, oziroma ker ni sama, če bi bilo to potrebno, pridobila dodatnih informacij o stanju in ravnanju z istospolnimi osebami v Maroku, s čimer je kršila tudi svojo sodelovalno dolžnost. Izpostavilo je, da je mednarodna zaščita iztožljiva človekova pravica iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), da toženka pretirava v (napačnem) razlaganju dokaznega bremena in da je v svoji dokazni oceni tudi notranje nekonsistentna. Za ostale elemente neverodostojnosti, ki jih je toženka upoštevala, je navedlo, da imajo lahko le manjšo težo. Razlikovati je namreč treba med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi, tožniku pa omogočiti, da okoliščine natančneje opiše in pojasni morebitna neskladja ali odpravi nesporazume, okoliščine, ki jih ocenjuje za neverjetne, pa bolje razčistiti. Zaradi tega je pritrdilo tudi tožbenemu ugovoru glede kršitve pravice do izjave v upravnem postopku. Kot napačna je označilo še nekatera v upravnem aktu navedena stališča v zvezi z odnosom do istospolne umerjenosti v Maroku in s tem povezanih tožnikovih možnosti, da bi tam živel.

4.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v prvi točki spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

5.V pritožbi izpostavlja odgovore tožnika na določena vprašanja in navaja, da njegove navedbe niso prepričljive ter da sodišče prve stopnje ni podrobneje in natančneje ugotavljalo njegove verodostojnosti oziroma da ga ni nadalje spraševalo, temveč mu je povsem nekritično sledilo. Tako ga ni povprašalo o nobenem razlogu, ki ga je v sodbi očitalo pritožnici kot napačnega in tožnikovih navedb ni podrobneje raziskalo. S tem ni izpolnilo obveznosti, da omogoči ustrezno obravnavo in zaslišanje, povezano s pravico do poštenega sojenja vključno z obveznostjo razjasnitve vseh relevantnih okoliščin. Izpostavlja, da tožniku ni očitala, da o svoji zatrjevani istospolni usmerjenosti in dogodkih, povezanih z njo, ni spregovoril ob prvi priložnosti. Tožnikovo zatrjevanje slabega razumevanja arabščine označuje kot taktiziranje in sodišču prve stopnje očita, da tega ni nadalje raziskovalo. Utemeljuje tudi, da ima prosilec dolžnost v postopku govoriti resnico in da je kazensko odgovoren zaradi krive izpovedbe. Navaja, zakaj ni mogla verjeti tožnikovi zgodbi, zaradi česar njegovih navedb tudi ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Meni, da uporaba pravnega termina "pravna dobrota" še ne pomeni nujno kršitve in napačne uporabe prvega in drugega odstavka 21. člena ZMZ-1 in tudi, da je tožnika ustrezno informirala ter z njim sodelovala, sodišče prve stopnje pa ne pojasni, kakšno napako naj bi naredila oziroma kako naj jo odpravi.

6.Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in opisuje svoje videnje dosedanjega postopka. Med drugim opozarja, da je pritožnica sodelovala na glavni obravnavi in je imela možnost postavljati vprašanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

7.Pritožba ni utemeljena.

Glede dovoljenosti pritožbe

8.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodnik sodišča prve stopnje za utemeljitev stališča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja v bistvenem enake razloge kot v svojih prejšnjih zadevah (v I U 141/2023, I U 443/2023, I U 688/2023, I U 1195/2023, I U 1739/2022 idr.). Do teh se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023 in I Up 227/2024 z dne 5. 12. 2024 ter jih zavrnilo kot neutemeljene. V zadnji navedeni sodbi je ponovno poudarilo, da zagotavljanje druge stopnje sodnega varstva ne prinaša prednosti le prosilcu (ker pristojnim organom države članice omogoča izpodbijanje odločb, izdanih na prvi stopnji, ki jih štejejo za "izkrivljene"; v primerih, ko je za odločanje zadolženih več različnih prvostopenjskih sodišč, pa omogoča razvoj usklajene sodne prakse na pritožbeni ravni, ki zagotavlja doslednost in pravno varnost za vsakogar), in izpostavilo, da se pravilna uporaba prava EU glede tega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair), zato Vrhovno sodišče v tej zvezi nima dolžnosti zastaviti SEU vprašanje za predhodno odločanje. Dodalo je, da ker je praksa Vrhovnega sodišča o pravici tožene stranke do pritožbe na podlagi določbe ZMZ-1 konsistentna in ustaljena, je nanjo vezano tudi sodišče (prve stopnje), ki pa ima možnost, če se s tako razlago ne strinja, da sámo postavi vprašanje za predhodno odločanje skladno s členom 267(2) Pogodbe o delovanju Evropske Unije.

Po navedenem in upoštevaje, da tudi vsebina tožnikovega odgovora na pritožbo ne zahteva nadaljnjega opredeljevanja do vprašanja dopustnosti obravnavane pritožbe, se Vrhovno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge v svojih predhodnih zadevah, zaradi katerih je dovoljena tudi ta pritožba.

Vsebinska presoja pritožbe

10.Tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 predstavlja implementacijo petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95 v slovenski pravni red. Republika Slovenija je namreč izbrala možnost, ki jo ponuja prvi odstavek 4. člena Direktive 2011/95, in opredelila, da mora prosilec sam substancirati svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Peti odstavek 4. člena Direktive št. 2011/95 določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; (b) vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga; (c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom; (d) prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehten razlog, zakaj tega ni storil, in (e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca.

11.Če prosilec izpolni vse alineje iz petega odstavka 4. člena Direktive št. 2011/95 oziroma tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, je razbremenjen nadaljnjega dokazovanja svojih izjav. V takšnem primeru je na toženki, da njegove izjave ovrže. Če pa prosilec navedenih kumulativnih pogojev ne izpolni (kot je obravnavani primer), je vzpostavljena situacija, ko se za njegove izjave zahteva potrditev. Pri tem pa mora država članica sodelovati s prosilcem, da se omogoči zbiranje vseh elementov, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil.

12.Vrhovno sodišče že na tem mestu pojasnjuje, da so nerelevantni pritožbeni očitki glede napačnosti stališča, da bi morala pritožnica že a pripori sprejeti kot verodostojne vse izjave prosilca, ki v postopku navaja intimne razloge in svojo istospolno usmerjenost, saj sodišče prve stopnje takšnega stališča ni zavzelo in nanj svoje odločitve ni oprlo. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe glede tožnikovega znanja arabskega jezika (saj sodišče prve stopnje svoje sodbe na to okoliščino ni oprlo), prav tako navedbe, s katerimi pritožnica povzema razloge za svojo presojo tožnikovih izjav v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbenem postopku se namreč presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, upravni akt pa je v to presojo vključen le posredno - ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje - in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo. Če je sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, je predmet pritožbene presoje le tako ugotovljeno dejansko stanje in ne dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Navedeno pomeni, da mora pritožnica za uspeh s pritožbo izpodbijati dokazno oceno in presojo, ki jo je (tudi po izvedbi dokazov na glavni obravnavi) napravilo sodišče prve stopnje, in ne zadošča, da utemeljuje, zakaj je bila njena predhodna dokazna ocena oziroma presoja pravilna oziroma da ponavlja posamezne razloge, na katere je oprla svojo odločitev.

13.V tej zadevi je sodišče v skladu z napotilom iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča v ponovljenem postopku izvedlo glavno obravnavo, ki sta se je udeležili obe stranki, in na njej zaslišalo tožnika zaradi ugotavljanja njegove verodostojnosti v zvezi z zatrjevanim obstojem razloga preganjanja (to je istospolne usmerjenosti) v povezavi z vzroki, zaradi katerih te okoliščine ni navajal že pri prejšnji prošnji oziroma vzroki, zaradi katerih je pri podaji prve prošnje lagal.

Na podlagi njegove izpovedi in listin (med drugim tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in zapisnika osebnega razgovora v upravnem postopku), ki jih je v soglasju s strankama štelo za prebrane, je ugotovilo, da tožnik o tem ves čas daje enake izjave ter da opisuje krivdo in sram za prikrivanje dejanskega razloga, zaradi katerega se ne želi vrniti v Maroko. Ocena izvedenih dokazov - tudi upoštevaje sodnikov neposredni vtis ob stiku s tožnikom na glavni obravnavi - v izpodbijani sodbi je bila, da občutka tožnikove krivde (za razdor v družini po seznanitvi z njegovo spolno usmerjenostjo) in sramu nista nekaj, kar ne more biti prisotno v primerih spolne usmerjenosti, zato je treba v tej luči presojati tožnikovo verodostojnost v povezavi s priznanjem, da pri prvi prošnji ni navedel pravega razloga za preganjanje. Pri tem se je sodišče sklicevalo še na stališče SEU iz sodbe C-756/21, da lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za azil ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti.

Sodišče prve stopnje je torej štelo, da tožniku ni mogoče očitati, da je svojo istospolno usmerjenost izpostavil šele v drugi prošnji, in na tej podlagi utemeljevati njegove neverodostojnost. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da iz sodne prakse SEU izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.

Glede ostalih okoliščin, na katerih je pritožnica gradila svoj zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, in ki jih je sodišče prve stopnje štelo za manj pomembne (npr. razhajanja v izjavah glede rojstnega kraja, glede pretepa v Nemčiji, izgube stika s partnerjem in tega, koliko časa po grožnjah očeta in razkritju tožnikove spolne usmerjenosti v njegovi okolici je tožnik zapustil Maroko), je sodišče ugotovilo kršitve upravnega postopka, ker pritožnica tožniku ni dala možnosti, da ta razhajanja v izjavah pojasni. Ni torej utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kje je toženka naredila napako in kako naj jo odpravi. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da mora uradna oseba upoštevati 16. člen Direktive št. 2013/32, po katerem mora organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotoviti, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. Da bi pritožnica tožnika ustrezno soočila s temi (preostalimi) razhajanji in mu tako dala možnost, da jih pojasni, v pritožbi ne zatrjuje.

V zadevi ni sporno, da sodišče prve stopnje ni odpravilo ugotovljene kršitve tožnikove pravice do izjave, storjene v upravnem postopku. Vendar pa bi pritožnica na glavni obravnavi lahko intervenirala in sama postavila vprašanja. Namen glavne obravnave namreč je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen ZUS-1), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člena ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo.

Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.

Upravni spor torej ni gola (sodna) ponovitev odločanja iz upravnega postopka. Tožena stranka ima v upravnem sporu določene procesne možnosti, ki jih mora izkoristiti z namenom, da njena odločitev obstane kot zakonita.

Na podlagi zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 9. 2024 (l. št. 61 do 63 spisa) je razvidno, da sta bili na naroku navzoči pooblaščenki obeh strank in da je bil na njem izveden tudi dokaz s tožnikovim zaslišanjem. Pritožnica pa v pritožbi ne trdi, da je bila na tem naroku kakorkoli onemogočena pri uresničevanju svoje pravice do izjavljanja ali možnosti postavljanja vprašanj nasprotni stranki (torej tudi v okviru izvedbe dokazov). Nasprotno, iz zapisnika izhaja, da je pritožničina pooblaščenka tožniku zastavila tri vprašanja, kar pomeni, da bi lahko zastavila tudi druga - tista, za katera v pritožbi meni, da bi jih bilo treba razčistiti, a tega ni storila. Poleg tega 286. b člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 od stranke terja, da kršitev določb postopka v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Navedeni zapisnik v tej zadevi omogoča le sklep, da pritožnica na naroku ni uveljavljala nobene kršitve v zvezi z obsegom dokaznega postopka oziroma z obsegom zaslišanja tožnika.

Po obrazloženem pritožba ne more uspeti z očitki, da sodišče tožnika glede določenih okoliščin ni podrobneje spraševalo, in s tem utemeljiti zgrešenosti dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z bistveno okoliščino, na kateri je temeljila pritožničino stališče o tožnikovi neverodostojnosti. Ker poleg tega pritožnica ne oporeka, da je bila v upravnem postopku zagrešena kršitev tožnikove pravice do izjave v zvezi z nasprotji v njegovih navedbah v postopku, z ostalimi pritožbenimi navedbami ne more vplivati na odločitev.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

Postopek s prvo prošnjo je bil ustavljen zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma.

Sklepni predlogi generalne pravobranilke Eleanor Sharpston v zadevi Sodišča EU D. H., C-704/17 z dne 31. 1. 2019, tč. 64 obrazložitve.

Sodba Sodišča EU v zadevi Srl Cilfit (C-283/81) z dne 6. 10. 1982 (tč. 16).

Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).

Glej SEU v zadevi X (C-756/21), sodba z dne 29. 6. 2023, 87. in 89. točka.

Prav tam, 94. točka obrazložitve.

Sodbi Vrhovnega sodišča I Up 233/2016 z dne 7. 9. 2016 in I Up 79/2018 z dne 23. 5. 2018.

Pritožnica namreč tožniku ni verjela, da je podan zatrjevani razlog preganjanja oziroma je njegove navedbe o tem štela za neverodostojne (kar je bil tudi odločilni razlog za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito).

Prim. Sodba SEU v zadevi C-756/21 (tč. 90 do 92).

Prim. Smrekar N. v: Kerševan, E. (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, str. 301.

VSRS Sodba I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021 (tč. 7).