Jedro

Za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa je relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo ob njegovi izdaji. Okoliščin, ki so nastale po njegovi izdaji, pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom začela davčno izvršbo na premičnine tožnika, in sicer zaradi izterjave dolgovanega zneska obveznosti, ki znašajo na dan 10. 1. 2022 skupaj 351.310,38 EUR, in ki temeljijo na dveh izvršilnih naslovih, ki sta navedena v nadaljevanju izreka. Iz obrazložitve sledi, da tožnik po podatkih davčnih evidenc v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku in da je bilo zato zoper tožnika v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) potrebno začeti davčno izvršbo. S tem da davčni organ v nadaljevanju pojasni podlago za obračun dolgovanega zneska oziroma zamudnih obresti, ki se v skupnem znesku 351.260,38 EUR terjajo s sklepom na podlagi izvršilnega naslova, to je, kot sledi iz izreka, na podlagi odločbe o odmeri dohodnine od obresti, za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, št. 42154-308/2021-24 z dne 20. 9. 2021, pojasni pa tudi način in podlago za obračunavanje stroškov davčne izvrše, ki znašajo 50,00 EUR in kar prav tako sledi iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo ta finance kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-29-115/2022-2 z dne 3. 6. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevo tožnika, da se mu povrnejo stroški postopka. V svojih razlogih pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijani sklep in pravilen in skladen z zakonom. V zvez s pritožbenimi ugovori pa najprej citira določbe ZDavP-2, ki so podlaga za davčno izvršbo in za katere ugotavlja, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa v celoti spoštovane. Sklep ima namreč vse predpisane sestavine, iz knjigovodske kartice tožnika pa ne izhaja, da bi bila terjana obveznost v času izdaje sklepa že poravnana. Pojasni tudi, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, in da zato tožnik z ugovori, ki se tičejo odmerne odločbe, ne more uspeti. Uspeti pa tožnik po navedbah toženke tudi ne more s sklicevanjem na pritožbo, ki jo je vložil zoper odmerno odločbo, saj pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in o čemer je bil tožnik poučen v sami odločbi. Pojasni, da je za postopek davčne izvršbe bistvena zgolj izvršljivost izvršilnega naslova in ne pravnomočnost, vsebina sklepa pa se presoja glede na pravno in dejansko stanje ob njegovi izdaji. Spremenjene okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, to je odprava odmerne odločbe v postopku s pritožbo in njeno vračanje v ponovno odločanje, pa je po zbranih podatkih nastalo dne 10. 5. 2022 in s tem po izdaji izpodbijanega sklepa (10. 1. 2022) in zato na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V nadaljevanju tožena stranka pojasni še, da se v postopku davčne izvršbe uporabljajo določbe ZDavP-2 in ne določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ali Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je zoper odmerno odločbo vložil pritožbo, ki ji je pritožbeni organ z odločbo št. DT 499-01-948/2021 z dne 10. 5. 2022 ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ob odločanju o tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep je torej pritožbeni organ seznanjen s tem, da je bil izvršilni naslov odpravljen, kljub temu pa vztraja, da izvršilni naslov obstoji in da vsebuje vse prepisane sestavine. Odločitev organa naj bi bila zato po navedbah tožnika pravno zmotna, saj je prišlo zaradi odprave izvršilnega naslova do položaja iz 5. točke 155. člena ZDavP-2 in je na mestu ustavitev postopka davčne izvršbe. Kasnejša (pravnomočna) odprava izvršilnega naslova je namreč podlaga za ustavitev izvršilnega postopka po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru pa postopek zadevne davčne izvršbe že več kot dva meseca ni ustavljen, čeprav sta oba davčna organa seznanjena, da je izvršilni naslov prenehal. Zato tožnik sodišču na prvem mestu predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter izpodbijani sklep odpravi in postopek izvršbe ustavi, in podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče po pregledu izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni so tudi razlogi sklepa in davčne odločbe, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbo, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na razloge davčnih organov v celoti sklicuje.

7. Tako se pravilno ugotavlja, da ima izpodbijani sklep predpisano vsebino in o tem niti ni spora. Spora tudi ni o tem, da davek po odmerni odločbi, ki je izvršilni naslov, ni (bil) plačan v predpisanem roku in da je bil zato davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 dolžan s sklepom začeti davčno izvršbo. Sporen tudi ni predmet davčne izvršbe, tj. tožnikove premičnine, ter pravilno in skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v odločbi druge stopnje pojasnjeno, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru odmerna odločba kot prva od taksativno naštetih podlag za davčno izvršbo iz 145. člena ZDavP-2. Sicer pa tožnik pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, tj. odmerne odločbe v tožbi več ne ugovarja, pač pa, enako kot že v pritožbi, uveljavlja, da je bila v času pred odločitvijo o pritožbi zoper izpodbijani sklep odmerna odločba odpravljena in da zato ni več podlage za opravo izvršbe. Vendar pa tožena stranka v svoji odločbi tudi zadevni ugovor po presoji sodišča pravilno in s pravilnimi razlogi zavrne, s tem ko navaja, da je za odločanje o zakonitosti izpodbijanega sklepa relevantno dejansko in pravno stanje, kakršno je obstajalo ob njegovi izdaji, in da okoliščin, ki so nastale po njegovi izdaji, pri odločanju o pritožbi ni bilo mogoče upoštevati. Pri tem se pravilno in skladno s podatki spisov ter obenem kot nesporno ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan 10. 1. 2022, odmerna odločba pa odpravljena in vrnjena v ponovni postopek prvostopenjskemu organu 10. 5. 2022, kar pomeni, da je bila ob izdaji izpodbijanega sklepa veljaven izvršilni naslov in da zato njena kasnejša odprava na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

8. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

10. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev o tožbi pravno pomembna, med strankama ni spora (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).